Prek dvajset let je minilo, odkar je mlada soldateska slovenskih rokerjev dobila zalet za malce resnejše delo ter je pod imenom Big Foot Mama začela s kvaitetnim osvajanjem slovenskih odrov ter src kvalitetne zabave ter odklopa že(l)jne množice. Priznam – v tistih rosnih časih svoje mladosti sem raje prisegal na malce bolj trde in trdne glasbene argumente povečini tujerodnega izvora, a so kljub moji upornosti ter zavračanju mali možgani veselo črpali substrat besedil in napevov, ki so jih Big Foot Mama, velikonožne mame slovenskega rock'n'rolla, vztrajno stresali iz rokavov, prek radijskih valov pa so se, hoteli ali ne, oklepi zavračanja postopno le začeli topiti. Najprej sem se tolažil, da so BFM pač bend kratkega daha, ki je namenjen samo zapijanju, osvajanju brhkih deklet kratkih kril in pameti ter komercialnemu prodajanju mlačne vode, a se je tudi to, tudi zavoljo sedmih raznolikih ter vsesplošno sprejetih in dobro prodajanih plat, izkazalo za vse prej kot resnično. Fantje imajo potemtakem sigurno vsaj malce več žmohta in esence, kot sem jim to poprej pripisoval, hvala bogu pa si vsak lahko premisli in spremeni, premeče ter restavrira svoje mnenje. Danes si drznem trditi, da slovenski rock ne bi bil tako potenten ter tako vihrav, če ne bi mogli na seznam imen vpisati Grego Skočirja, Alena Steržaja, Jožeta Habulo, Daniela Gregoriča in, po odhodu razvpitega Guštija, izjemnega in talentiranega kitarista Zorana Čalića, ki se je kalil v reji pri neki drugi materi, izjemni zasedbi Majke. Kako prazen bi bil svet, ki bi ga gradili samo vase zagledani artisti, ki jim je po treh platah že zmanjkalo pulfra, oder pa bi zasedale samo puhoglave misice brez pevskega talenta in karizme. BFM karizmo premorejo, talent tudi, obenem pa tudi dober občutek za poslovne poteze, o katerih se bo še dolgo govorilo, del te pa je bil tudi povsem nov izvenserijski VIP talent šov Pet tahudih.
Štiri leta po praznovanju okrogle obletnice so se Big Foot Mama odločili vnovič pretresti Križanke, oživeti Ljubljano ter predramiti našo postano Slovenijo z novim spektaklom, ki naj bi nadgradil pretekle dosežke, tokrat pa naj bi bili deležni poleg standardnega skupinskega odklopa še finalnega krovnega dejanja natečaja Pet ta hudih, ki je na TV3 poskušal konkurirati POP TV licenci Slovenija ima talent. Jebiga – vse za dober keš in lajšanje brezizhodnosti časov, v katerih ždimo dandanes! Razlogov za obisk Križank je bilo precej, poleg dobre zabave, obeta brhkih deklin in alkohola pa je bilo za marsikoga tu vsaj malce tudi kvalitetne glasbe, ki se ne zatika v ušesih, temveč gre zlahka skozi slušne poti do srca in še dlje. Pred avditorijem se je tako že kmalu po sedmi uri začela nabirati pisana množica tistih, ki se deklarirajo za BFM fane. To so bikerji, manekeni, pozerji, flešerji, stare gospe, mlade frklje, deklarirani žabarji, vseslovenski pobalkanizirani Romei, študenti, dijaki, prezaposleni, brezposelni in upokojenci, vsem pa je vsaj za trenutek srce zatrepetalo ob vsaj enem refrenu, kitici ali rifu ljubljanskega kvinteta. Ker sem radovedne narave in ker me je vedno zanimalo, ali lahko slovenski glasbeniki do zadnjega kotička tudi v drugo napolnijo razvpite Križanke, sem se kmalu na prizorišče odpravil tudi sam, še pred slavnostnim začetkom tega pražnjega večera popivanja in dobre zabave pa se je pod odrom trlo ljudi, Križanke pa so dejansko domala pokale po šivih. Skandiranje in žvižgi vzhičenja so napovedovali, da bo večer bučen, podoben malo mešanemu na žaru.
Veliki štart je bil zaupan vokalnemu osmercu zasedbe Pushluschtae. Kako zveni skladba Še mal' bolj dol s pete plošče 5ing, ne da bi drgnil strun, bobnarskih open in elektrike? Vokalni osmerec brez krčmarja solidno dokaže, da zmorejo ustnice emulirati tudi zvok basa, bobnov in činel, zabavljaški oktet mladcev iz osrednjeslovenskega stičišča pa poskuša očarati s tradicionalizmom a cappela forme in zabavnega poseganja po bolj sproščenih glasbenih vplivih, začetek večera nekoliko drugače pa je še bolj zgostil prve bojne linije, ki so po solidnem aplavzu mladim pevcem, odštevale sekunde do visokooktanskega štarta. Tema ne prikrije gibanja v zaodrju, nato pa pade črna zavesa, za katero v polni postavi zarohnijo Big Foot Mama s skladbo Slab spomin z zadnjega, lansko leto izdanega albuma Izhod. Že po prvih taktih je slišati, da je Jože za bobni fenomenalno razpoložen, trdni ritmiki pa dobro pritegnejo tako Alen na basu kot Zoki in Daniel na kitarah. Piko na i BFM trademarku daje namensko bohemsko zapuščeni Grega, ki se tokrat na odru namesto za črnimi očali skrije za modno rjavimi špegli. Zvok je soliden in udaren, po parih minimalnih popravkih pa je vse nared za prestavljanje v višjo prestavo. Na novejše adute vnovič stavi skladba Iskre, ki se prične z masnim basom in udarnimi bobni, uvodna skladba albuma Izhod pa premore dovolj rifov ter ritmične trdnosti, zaradi katere se meseni valovi množice podredijo refrenskemu uroku z ustnic rahlo hripavega, a kljub temu dominantnega oratorja Gregorja Skočirja. Izjemni solistični duplet obeh Les Paulov grmi na polno, boj na žive in mrtve za svoj košček trdne opore pod nogami pa se vrši po celotnem prizorišču. Led je bil uspešno prebit, da pa ni dovolj samo odrska prezenca temveč še malce igre luči, projekcij in grafik pa poskrbi vešča utečena ekipa kakovostnih toncev in lučkarjev, ki so strasti penili in stopnjevali z res izjemno produkcijo. Velikonoga mamina soldateska pa iz rokava strese prvega pravega glasbenega aduta – skladbo Mala nimfomanka s prvenca Nova pravila. Partibrejkers na slovenski način ne odzelenijo in ne odcvetijo niti po dobi polnoletnosti, mali porednici in navihanki pa ne zmanjka udarnosti in pravega rockerskega duha niti na velikem odru Križank. Naivnim začetkom ni možno očitati polovičarstva, seksapil pa je tinktura, ki jo lahko na eks pijemo tudi po dolgih 18 letih zorenja. Le dve leti manj imajo Krila, s katerimi nam BFM povedo zgodbo o neukem dekletu, ki bi rado vrtelo svet okoli svojega palca, pa ima premalo izkušenj. »Ona sanja krila / da bi pozabila / ona sanja krila / da bi pobegnila,« grmi iz neubranih navlaženih grl množice, suspenz kitar in basa pa daje vedeti, da je večtisočglava množica pripravljena pojesti z dlani zasedbe domala čisto vse.
Po eskapistični pripovedi je nastopil čas za prvi pravi nagovor Ljubljani in Križankam. Grega se vsem prisotnim najlepše zahvali za prisotnost ter za izkazano zaupanje, da pa se bo ta dan dogajalo marsikaj sicer neobičjnega, pa z video napovedjo iz zaodrja izpove tudi gobčni hitrojezičnež Trkaj, ki je imel tokrat vlogo mojstra ceremonije, veznega oratorja ter napovedovalca manj znanih soustvarjalcev večera. Kot prvi izmed peterice izbrancev je bil Tadej Blažič, mlad bobnar, kateremu odrska ekipa na oder pripelje lep srebrn komplet bobnov. In kaj sledi? Izjemni komad s plošče Doba norih – hit Oklep. Bučni tandem dveh setov bobnov funkcionira izjemno, trdno in prepričljivo, niz kocinjenja pa je dopolnjen z izjemnimi verzi skladbe, ki izpoveduje svetle in temne plati ljubezni, lastninjenja in posedovanja. Svet dobe norih je bleščav in skrit neposrednemu pogledu, BFM pa to tako krasno izlijejo v niz izjemnih kitar ter čisto pravšnje vokalne razglašenosti, ki daje celotnemu zvoku dovolj pridiha raskavosti, da jim ne morete očitati hitoidno pozerstvo ter mlatenje prazne slame zgolj zavoljo polnjenja denarnic. Super začetek, pomislim, ko mi zadnje milimetre osebnega prostora ter pogleda na oder krade nova pošiljka dodobra opitih in s testosteronom prepolnih zamudnikov. Nekateri imajo namreč bolj malo čuta uvidevnosti in prostor za koncertno izgorevanje raje kradejo tistim, ki svoje fronte ne branijo s številčno ali mišičavo premočjo. Zavoljo varnosti in bolj lagodnega uživanja si poiščem tako prostor na drugem delu stopnišča, Grega pa množici medtem izpove kratek vtis v tem, da je bila pot do danes za BFM polna vzponov in padcev, poleg zlata in bleščavih trenutov zvezdništva pa je bilo na poti dovolj tudi ovir. Kako prikladna napoved za komad Pot iz trnja, s katerim na albumu Izhod izpojejo fantje svoj hommage preteklosti ter prižgejo nove sveže kresove upanja za še boljšo prihodnost. Skoraj trije križi eksistence so može izklesali v trubadurje novodobne odtujenosti in bolečine, v časih sivine in alienacije pa BFM še vedno ne odpisujejo ljubezni in srčnosti, vsaj zame pa so postali po teh dolgih letih kaljenja in krhanja ter vnovičnega ostrenja svojih čutov resnično velikani slovenske glasbe, rešpekt pa jim izpovem rad ne samo zavoljo dolge dobe vztrajanja in ustvarjanja temveč tudi zaradi glasbe, ki se je izkazala za brezčasno in resnično najmočnejše orožje soočanja s svetom, ki ga razumejo le redki.
In v tem svetu si številni tudi lažemo v obraze, lažemo pa tudi sami sebi, da bi lažje preživeli. Lepa laž je štikelc namenjen prav tem črnim vranam, ki nam kradejo razloge za veselje in lahkotnost. Politika nas je oropala boljšega sveta, sanje pa trgajo baje zaradi, bojda, boljšega sveta, to pa je materija, iz katere lahko BFM izvijejo žmoht skladbe Lepa laž. Še en adut izjemne plate Izhod, pomislim, dejstvo pa je, da v sedmem nizu skladb, da na sedmi plati velikonoge mame ni veliko polnil in odvečnosti, po skandiranih besedilih preštevilnih obiskovalcev pa se je pred kratkim izdan album prekleto lepo in dobro prijel. Pa pomislim na Siddharto in na Skočirjev strah, da je Big Footom odklenkalo, ker ne stavijo na alternativne bogove poziranja in si rečem: »Hvala bogovom, da niso tem iluzijam plehkosti podlegli čisto vsi!« Siddharta so kvaliteten bend, niso pa sposobni parirati prvinskemu rock'n'rollu s toliko municije kot BFM – ne da bi izpovedoval kakršnekoli podobnosti in primerjave ... Poanta je, da se v teh dveh decenijah ustvarjanja v BFM materialu najde bolj malo škrbavega nakladanja, dejansko pa je potrebno dojeti le to, da je dobra glasba rešena vseh predalčkanj in razmejevanja. Brez meja je tako povsem logično nadaljevanje intenzivnega petinga s plato 5ing! Pogled na stran in jasno je, da so preštevilna brhka kolena pošteno zmehčana, poleg glasbe pa kolena mehča tudi velika količina maliganov, s katerimi je svet lahko nedvomno lepši in bolj brezmejen ... Na oder leti prvi modrc, na eni strani pa se dogaja pred očmi malih mlečnozobih malčkov in malčic poskus intenzivne potešitve primordialnih strasti, spet tretja mladenka začne s stripteasom, preznojeni sivobradi strici pa pogledujejo zdaj proti odru, zdaj proti dekletu, ki je na tem, da bo odtavalo v sfero daleč proč. Nato pa sledi skladba, ki je marsikateremu nesojenemu osvajalcu še predobro znana. Sam' prjatla s prve plate Nova pravila. Nagi bomo samo za okras pa da se bomo samo gledal? Ja pa jade! »Rekla je ne morem, ker sva sam' prjatla!« je prekleto znan refren vsakega verziranega neuspešnega fukfehtarja, očitno pa se s tem poistoveti več kot tri tisoč glav v Križankah, ki po Zokijevem in Danielovem solu po utišanih inštrumentih ter podkrepljeni zgolj z Jožetovo stopalko odpojejo suvereno vse vrstice in kitice te zimzelene skladbe.
Da ne pozabimo na pravi razlog tokratnega druženja nas vnovič prek ekrana nagovori Trkaj, ki se na oder tokrat odpravi z dolgolasim kitaristom Nejcom Ušlakarjem, ki po Gregatovi predstavitvi izjemnega telnta postreže najprej z uvodnimi takti G'N'R hita Sweet Child O'Mine, nato pa se prava igra začne s skladbo Umazan dež. Mladi kitarist si je za izziv vzel kar novo skladbo, izjemni rifi pa so namenjeni zabavanju množic ter maščenju ušes vseh ljubiteljev šestih strun. Tokrat se ob obeh veteranih dokaže mladi nadarjeni kitarist, ki ga trema pred dobro napolnjenimi Križankami ne zdela. Nejc se sprehodi z levega na desni krak odra suvereno ter brez začetniške statičnosti, postavljen ob bok zdaj Zokiju, nato Alenu ter nazadnje ob Danielu opravi svojo nalogo z odliko, malce zgrešeni toni solaže pa izpadejo ravno prav umazani, nesramni in odrezavi, da intenzivnost magije ne pade niti za ped. Kavbojski komad Nor sigurno ne se vkrade v niz malce nepričakovano, a ker je večer namenjen promociji albuma Izhod, je pričakovati, da se bodo na jedilniku našli vsi aduti plate. Na to rahlo starikavo balado se sicer ne navdušim na polno, med malce manj potentnimi izstrelki večera pa je tudi nova skladba Smet. »Men se pa zdi, da sonce žari / visoko, visoko ...«, smo pa vsi tretirani kot bi bili smeti, ki jih prelagajo z enega kupa na drugi, da bi nas nazadnje pretalili v sivo gmoto pohlevnih ovac, in ki se s tem ne strinjamo, padli v svoj film, v katerem je edina tolažba ta, da nismo sami. Čas bi bil za revolt, pomislim. Namesto tega pa seksi sanjave kitare in izjemna izvedba ljubezenskega štiklca Ona je samo za mene, kot nadaljevanje pa sledi vnovič, kako prikladno, gostovanje še enega mladega nadarjenega kitarista. Gašper Cankar je kratkolasi fant, ki zna strune svojega bledo rumenega Les Pula krotiti s stilom, na skladbi Pomlad pa v maniri Brucea Springsteena na BFM način polni vrzeli brez slide kitare, da pa koncentracija ne pade popolnoma, poskrbi peterec fantov, katerih čevlji ne ostajajo s strani drugih nikoli polno zapolnjeni, s tandemom kar dveh adrenalinskih skladbic – Začari me z ekstremno krasno noto naivne, a seksi rockerske odrezavosti se pretopi v obskurno, a tako prikladno različico skladbe Garbage. Velike projekcije med nogami ujetega curaklja ter groteskno razmazani Skočirjev obraz so postali v tem času nova podstat za definiranje dekadence slovenskih glasbenikov, a hočete ali nočete – BFM so bili prvi, ki so imeli tudi na videu jajca premakniti meje provokacije naprej ter so medijski linč ter križanje s strani čistunov prekleto dobro prestali in preživeli! Garbage hiphop med nogami, karkoli, whatever, a BFM ostajajo trdno v sedlu tudi po parih ne najbolj premišljenih (ali toliko bolj premišljenih?) potezah. Očitno je, da je fukatožnih fetišistov še vedno dovolj, da se lahko napolni sleherni pajzl in bodo vsi, pa čeprav komada ne marajo, prepevali vse kitice in refrene do nezavesti. Zato pa pravim da je čas za »Nova pravila v Stari Lublani, k so jo meli že stari Rimljani!« Neuradna himna vsem žurerskim ciganom iz Stare Ljubljane je prekleto razgrela tudi ostale pritepence iz vseh delov naše države, prekleto všeč pa mi je bilo, da se je cinizem iz začetka devetdesetih prelevil v nekaj zimzelenega in še prekleto udarnega! »Po vsaki predjedi, topli ali hladni, nastopi čas za glavno jed, po tej pa, dragi moji, me zamika nekaj dodatnega, da da večerji ali kosilu piko na i!« v mikrofon pove Grega, kot naročeni desert, narejen iz mane bogov pa se nato začne razpoznavni komad meni najboljšega komada tega večera – skladbe Neki sladkega. Najmočnejši komad albuma 5ing je podkrepljen z res izjemnimi projekcijami, izjemna kitara pa plete čipko zvoku, ob katerem je Skočir izpovedal najiskrenejši niz verzov, ki jim lahko verjamem od začetka do konca, BFM pa odvržejo kožo naivnosti ter postanejo kalibri, ki lahko odkrito in brez slabe vesti zasnubijo tudi zapriseženega metalca ali alternativca ter ga pred zadnjim izzvenom strun pridobijo na svojo stran za zmeraj ali pa vsaj za ta komad!
No ja ... Metalci in alternativci pa punksi so se ob Kratkem stiku, na katerem sta se malce bolj intenzivno s tremo borila nadobudna pevec in pevka Katjuša Lesjak in Žiga Krese, ki sta poskusila iz akustičnega finala plate Izhod iztisniti ves sok ter narediti po električni kanonadi presenečenje, ki pa izpade nekoliko prisiljeno in odvečno. Kljub temu bi povedal, da se mladenič in mladenka lepo približata izvirniku ter se v tej dokaj nehvaležni vlogi, oborožena zgolj z mikrofoni, pred nepregledno množico Križank v danih okoliščinah dobro izkažeta. Velikonoga mama se nato prežarči v Tretjo dimenzijo ter dvigne nivo testosterona s skladbo Zadnji poraz, ki ji sledi doslej edini slišani komad z albuma Važno, da zadane, naslovni Važn' da zadane. In nato še zadnje gostovanje! Po Trkajevem nagovoru pride na oder v črno oblečen mladenič s čopkom na vrhu glave, ki množico brez dlake na jeziku vpraša: »Kdo se boji črnega moža? Pa se bojite črnega ... tulipana?« in Križanke ponese do stanja popolne ekstaze z ravno pravšnjo piko na i ter pravo izbiro komada. Malce razmazan in bolj basovsko podkrepljeni zvok da nosilni uvodni skladbi drugega albuma pravo žmohtnost in še malce debelejši prizven, na katerega se Ljubljana popolnoma odklopi, paritveni obredi pri izhodu pa postanejo nekakšna scenska dopolnitev, brez katere nekako ne bi šlo.
Zato pa je legenda s plate numero uno o jebaču prima in ultima, izjemnem Lovru, dobila popolnoma drugo preobleko. Saksov tokrat na odru ni bilo, Lovro pa je hrumel ob bolj kitarskih zvokih, pripoved o tem, da se na vsake toliko zgodbe o enonočnih romancah obrnejo naokoli, tudi klinčki pa so lahko rahlo izrabljeni za zadovoljitev potreb pripadnic pregovorno šibkejšega spola, ki pa ni vedno tako brez moči. Lovro se je zaradi neuslišane ljubezni obesil na vrtu, Križanke pa so po izrednem vztrajanju prejele še zadnji odmerek sočnosti in odrske energije. Big Foot Mama servirajo Led s severa, spev o nordijsko obskurni patetiki in če ne izjemni pa vsaj zelo uspešni igri besed, pa se nadaljuje v prikladnem dodatku s plate 5ing. »Dej vrn' se k' men / nej ti ne bo vseen / da bi še kdej obleku tvojo srajc / in bil potešen / dej vrn se k men / naj ti ne bo vseen / da bom s teboj iskal spet svetlobo / na nov prerojen ...« je niz verzov o strasti, hrepenenju in, želeli ali ne, skorajšnjem pogrešanju, ki bo moralo neustavljivo slediti tudi temu prekleto zabeljenem večeru. Izhodni adut Užitek 'na replay' utre zadnje polje za veliki zadnji finale, čast zadnjega dejanja večera presežkov pa pripade komadu o koncih in novih začetkih – skladbi Nisem več s tabo po katerem se spusti zadnji zastor res enkratnega večera, nepovedanega in nepokazanega pa ostane bore malo.
In od videnega ter slišanega je ostal občutek potešenosti glavni temelj vseh dveh ur in pol popolne zabave. Big Foot Mama so izkazali, da so sposobni nadgraditi in izboljšati tudi tiste dosežke, za katere so jim številni domorodni poznavalci in doktorji slovenske pop glasbe govorili, da kaj več od tega ne morejo več storiti. Križanke so vnovič lahko zgolj padle na kolena in izdavile iskreno in resnilno: »Hvala!«, po kraljevskem razvajanju čutov ter bohemske duše s kakovostno glasbo pa je nastopil čas za sklepno dejanje dogodka, ki se bo nedvomno v BFM anale vpisal z zlatimi črkami. Upam, da kdaj sledi še vsaj kakšen približek če ne preseganje, po cesarski produkciji pet tavelikih pa lahko dodamo še nekaj – še vsaj na dvakrat toliko let, saj dobrih stvari ni nikoli preveč, mar ne? Big Foot Mama so na polico postavili nov par svežih novih čevljev, ki so prav le redkim asom na naši sončni strani Alp, srčno upam pa le, da jim hvalospevi in doseženo ne bi stopili vnovič v glavo, saj se od stare slave tudi po dveh decenijah in malce več ne da prekleto dolgo živeti. Križanke so bile tokrat pomazane s kruhom, odrske deske pa na debelo preprane z znojem, strastjo in odličnostjo, ki loči prave rokerje od pozerjev in preprodajalcev megle, Big Foot Mama pa so na svojo stran dobili nekoga, ki jih dve desetletji nazaj ne bi tako zavzeto vzel v bran baje nikoli ...
na vrh