Nekoč sem se večkrat spraševal zakaj dolgo uveljavljene in kultne progresivno rockovske skupine kot so Pendragon nikoli ne pridejo kaj bližje domačim logom (vsaj v bližino naših mej) namesto, da se je potrebno voziti v več sto kilometrov oddaljene, ponavadi težko dostopne kraje, da bi se lahko ujelo enega njihovih redkih nastopov v "južnem" delu Evrope. Ob nizkem javnem profilu, ki je posledica izjemno siromašne distribucije njihovih albumov ter s tem povezane odsotnosti slehernega komercialnega uspeha, stvari hitro postanejo jasne zakaj jim preveč ne dišijo kraji, kjer se me kikirikanjem petelinov streže nedeljska goveja župa ter restan krompir. Vse skupaj ne bi bilo nič pretresljivega, če se ne bi pohod na njihov nastop, ki se je odvijal v klubu Thunder Road (tam smo si nazadnje ogledali njihove neo prog rockovske tovariše Arena, kjer igra tudi Pendragon klaviaturist Clive Nolan), nekje na pol poti proti italijanski vasici Codevilla, izkazal za pravcato pustolovščino iz obvladovanja veščin prometne navigacije in preživetja na italijanskih cestah.
Kljub že pošteno načetim živcem od iskanja prizorišča zločina, je bil ta večer na koncu bogato poplačan z izvrstnim nastopom neuničljivih veljakov novega vala britanskega progresivnega rocka (poleg Marillion, IQ in Pallas ene izmed štirih najpomembnejših skupin tega gibanja, ki je po koncu 80-ih s pomočjo medijev postal nov podžanr progresivnega rocka). Pendragon so sicer že z odličnim novim albumom, "Pure", dokazali, da še zdaleč niso za odpis ter da tako rekoč doživljajo novo pomlad. Pendragon pod vodstvom za dobro šalo vedno razpoloženega kitarista in pevca Nicka Barretta, ki je poleg basista (in občasnega klaviaturista) Petra Geeja edini originalni član štiričlanske zasedbe, letos praznujejo tridesetletnico svojega obstoja.
V ta namen je bilo upravičeno pričakovati razgiban seznam izvedb iz vseh njihovih obdobij ter več kot zaželeno zastopanost letošnjega nadvse lepega presenečenja "Pure", ki je na novo obnovil moje že precej načeto zaupanje v kreativno-imaginarne sposobnosti kultne skupine potem, ko je bil predhodni izdelek "Believe" (2005) precejšnjo razočaranje.
No, še preden so Nick in tovarišija prikorakali na oder, smo morali prestati sila dolgočasen nastop lokalnih italijanskih simfonično prog rockovskih revitalističnih nadebudnežev po imenu Conqueror, kateri bodo morali pojesti še veliko polente preden bodo lahko prerasli lokalne okvire. Čeprav ne gre za nikakršne zelence, saj imajo za seboj že tri studijske albume, pa so prikazali precej sterilen in razglašen odrski nastop. Kljub temu, da so dokazali, da obvladajo svoje inštrumente, še posebno z Gilmourovskimi slide pasažami obsedeni kitarist in klaviaturistka, ki se je med naborom klaviatur lahko pobahala s čisto pravim mini moogom, njihove kompozicije zvenijo precej sterilno ter brez vsakršne globine. Golo tehnično-akademsko znanje še zdaleč ne zadostuje za kvaliteten progresivni rock. Če v sebi nimaš smisla za ustvarjanje kvalitetnih kompozicij se lahko vse skupaj izprevrže v nasprotje, regresijo in s tem nekaj najbolj dolgočasnega na svetu.
Natanko tako je zvenel nastop Conqueror pri katerih ni bilo zaznati prav nobenih sorodstvenih povezav z italijansko šolo simfoničnega prog rocka, kaj šele tiste karakteristične mediteranske topline. Vnos klaviaturistkinega vokala med posameznimi motivi je po mojem absolutno zgrešen in dela njihov zvočni kolaž skupaj nametanih, izrazno praznih motivov, še bolj razglašen. Nekaj dobrih besed se lahko nameni vsaj flavtistki, ki pa je kvečjemu poskrbela, da so občasno izpadli kot neka slaba kopija Focus. Interakcija med odrom in publiko je bila prav tako ves čas na sila ubožni ravni, da ne govorim, da je skozi nastop ves čas motilo preveč razglašeno ozvočenje, sploh kar se tiče kitare. Zato ne preseneča, da smo komaj čakali, da so se poslovili z odra.
Podobnih težav z ozvočenjem se med nastopom Pendragon ni bilo bati, saj ti že dolgo slovijo kot svojevrstni zvočni perfekcionisti. Ozvočenje so imeli ves čas svojega nastopa na fenomenalni ravni, kakršnega že dolgo nisem slišal pri kaki progresivno rockovski zasedbi. Tako kot njihovi neo prog rockovski "bratje" Arena in IQ tudi oni nadaljujejo staro dobro prog rockovsko tradicijo zanimivih odrskih projekcij, ki so se vrtele med posameznimi izvedbami in simbolizirale njihovo lirično sporočilo. Tako smo lahko do njihovega prihoda na oder gledali različne posnetke iz zgodovine skupine; od formacije konec 70-ih, zgodnjih studijskih začetkov s prvencem "The Jewel" (1985), ustvarjalnega vrhunca "The Masquerade Overture" (1996) pa do zdaj. Svoj nastop so odprli z epsko simfo prog rockovsko predjedjo "Walls Of Babylon", izvorno z albuma "Window Of Life" (1993), ki nas je s svojimi subtilnimi aranžmaji na slide kitari in bogatimi orkestralnimi zavihki klaviatur v duhu ponesla v prijetno mistično ekstazo, kar se je zgodilo še kar nekajkrat sredi tega večera.
Nick je dokazal, da je rojen odrski nastopač. Čeprav ne poseduje teatralne karizme pevcev tipa Fish (ex-Marillion) ali Peter Nichols (IQ) pa uspešno pooseblja tisto, kar bi moral v sebi imeti vsak spodoben kitarist, ki obenem opravlja tudi pevske naloge – pritajen posluh za potrebe svoje publike. S svojim duhovitimi dovtipi in izrazno gestikulacijo je, zlasti med bolj energičnimi deli skladb, ves čas lepo skrbel, da živahno vzdušje med skupino in publiko ni nikoli pošlo. Čeprav Nick še zdaleč ni tako dober pevec kot je fenomenalen kitarist, pa je svoje pevske naloge ta večer opravil povsem spodobno, še posebno pri izvedbah vseh njihovih klasik na čelu s "Paintbox". Pri spodbujanju publike mu je uspešno delal družbo tudi navidezno ves čas resni Clive Nolan, nedvomno eden najbolj spoštovanih klaviaturistov v britanskem progresivnem rocku, ki poleg običajnih Wakemanovskih tipkarskih spretnostih in dodatnih vokalov, daje posameznim izvedbam takt tudi z opletanjem svoje grive. Njegov nastop je bil v nekem trenutku celo tako energičen, da je moral sredi nastopa posredovati odrski tehnik ter na novo učvrstiti pošteno oslabljeno konstrukcijo enega izmed sintetizatorjev.
V središču pozornosti se je velikokrat znašel tudi novi bobnar Scott Higham (ex-Angel Witch, Shadow Keep), ki je nedavno zamenjal Joeja Crabtreeja (zdaj pri Wishbone Ash). Slednjemu je Nick med nastopom namenil veliko spodbudnih besed. Simpatični bobnar ne skriva svojega metalskega pedigreja s številnimi rušečimi zamahi po bobnarska postavitvi, teatralnimi akrobacijami s palčkami in številnimi duhovitimi grimasami zato ne bo nobeno presenečenje, če bo v kratkem postal glavni ljubljenec Pendragon občinstva. Mirni, da ne rečem edini statični član zasedbe, je edino vselej prijazni basist Peter Gee s katerim mi je uspelo izmenjati nekaj besed pred začetkom koncerta. Slednji skrbi tudi za občasne dodatne klaviaturske aranžmaje na svojem sintetizatorju, ki pa je pravi palček v primerjavi z razvejano Nolanovo postavitvijo klaviatur.
Pendragon še naprej ostajajo eni izmed redkih idealistov v (neo) progresivnem rocku, kar so ponovno dokazali z odlično izvedbo skladbe "A Man Of Nomadic Traits" (original se nahaja na albumu "Not Of This World", 2001), ki je po Nickovih besedah posvečena še zadnjim plemenskim osamelcem, ki se upirajo pogubnim posledicam civilizacije. Večina izvedb večera je slonela na vseh treh najbolj priljubljenih albumih, "The World" (1991), "Window Of Life" ter (po mnenju večine) njihovemu ustvarjalnemu vrhuncu "The Masquerade Overture". Za kitarske zaljubljence naj omenim še to, da je Nick med nastopom zamenjal dve električni kitari in eno akustično. Pokazal pa je tudi, da mu gre zelo dobro od rok uporabljanje jeklenskega naprstnika, obveznega pripomočka vseh progresivno rockovskih kitaristov, ki so gor zrasli ob poslušanju Pink Floyd. Publika je večkrat med posameznimi izvedbami izrazila gorečo željo po izvedbi "The Jewel" klasike "Alaska" vendar se ta tokrat ni znašla na repertoarju. Tisti, ki smatrajo "The Jewel" za eno izmed klasik neo prog rocka so bili tako gotovo vsaj malo razočarani, saj s tega albuma niso odigrali ničesar, kar pa ostale, ki nam je ljubši njihov kasnejši opus ni niti malo motilo.
Nekateri smo se precej bolj žejno nadejali čim več izvedb z odličnega studijskega novinca "Pure". Nick nam je ustregel z izvedbami treh skladb s tega albuma – udarno "Eraserhead", antemično "The Freak Show" ter melanholično "It's Only Me". Še prej je pojasnil, da se večina liričnih tem s "Pure" ukvarja s problemom odraščanja in izgubljeno čistostjo otrok še preden jih pokvari naša družba, kar se sicer skozi album ves čas dobro čuti prek bolj mračne in uporniške narave posameznih kompozicij kot je bilo to ponavadi v njihovi tradiciji.
V prvem dodatku je sledila odlična izvedba še ene "The Masquerade Overture" klasike, visoko atmosferičnega epa "Masters Of Illusion", kjer je Nick ponovno uprizoril ambientalno pravljico s svojimi tenkočutnimi slide pasažami iz najboljše šole velikih učiteljev kot sta David Gilmour (Pink Floyd) in Andy Latimer (Camel), obeh kitaristov in glasbenikov, ki sta brez dvoma najbolj vplivala na njegov izraz. S tem je bilo konec regularnega dela nastopa. Nakar so se po bučnih ovacijah še enkrat vrnili na oder za drugi dodatek ter vzhičeno publiko nagradili z izjemno izvedbo "Paintbox", bržkone njihove najbolj znane skladbe, ki ni smela izostati iz repertoarja. Končno presenečenje je nastopilo z izjemno doživeto izvedbo jazzovsko obarvane balade "2 AM", izvorno s pop rock eksperimenta "Kowtow" (1988) med katero je Nick odložil kitaro, poprijel za mikrofon ter se v slogu kakega kabaretnega pevca z odra sprehodil med publiko ter si vzel čas, da se je rokoval z vsakim izmed zvestih pristašev posebej. Brez dvoma zgled, ki vleče in ki veliko pove o tem koliko dajo na svoje zveste privržence.
Pendragon so ta večer prikazali izjemno predstavo in presegli vsa pričakovanja s tako rekoč brezmadežnim nastopom, ki je bil demonstracija vsega najboljšega, kar si poželi srce ne samo njihovega privrženca, temveč tudi slehernega ljubitelja novega vala progresivnega rocka. Lahko rečem, da je bila sleherna minuta skorajda celotnega prereza njihove dotedanje kariere, povsem vredna vseh potovalnih nevšečnosti. Na slednje se je po tolikšni meri pozitivne energije in nadvse okusne duhovne hrane s katero so naše utrujene možganske celice ta večer s prvovrstnimi izvedbami svojih najboljših del nahranili Pendragon precej hitro pozabilo.
Besedilo: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh