Kolikšna je verjetnost, da bo ravno v času četrkove Kadilnice of Death Ljubljano iz obličja zemlje zbrisal padec meteorita? Zanemarljivo majhna, pravzaprav manjša celo od verjetnosti, da se bo v okviru Kadilnice odvijal hard rockerski koncert, pa med publiko ne bo mogoče uzreti obrazov bratov Šujo in bratov Škerjanec. Verjeli ali ne, slednje se je tudi zares zgodilo!
Nič ne de, primorskih rockerjev Pelhan pod vrhovnim poveljstvom frontmana Aleša Pelhana to ni ustavilo pri obeležitvi prve obletnice njihovega premiernega koncerta, na istem kraju zločina kot že leto dni nazaj, v ljubljanskem Orto baru. V vmesnem času so nastopili samo še dvakrat, junija v Vipavi in konec poletja še v Postojni, tako da so svoje koncertno kolesje to pot pognali po debelega pol leta.
Možje ostajajo mojstri svojega posla! Čeprav se Pelhani skupaj zbobnajo zgolj od časa do časa, gre za prekaljene mačke z bogatimi glasbenimi izkušnjami, zato se jim na odru kljub majhni skupni kilometrini ni bilo težko sestaviti v dobro naoljeno mašino, ki nas je prihodnjo poldrugo uro zibala v hard rockerskih ritmih menjajočega se razpoloženja, od udarnega začetka s prvim singlom V neznano do četice baladnih momentov v sredini nastopa.
Aleš Pelhan poseduje prirojen občutek mimične prikupnosti, ko na odru krili z rokami in s kretnjami verze stalno vizualizira, zato med frontmani slovenskega prostora zaseda prav posebno mesto. Za Aleševo odrsko svobodo skrbi kitarist Gregor, kljub mladosti pravi steber šeststrunske kitarske igre. Gregor je pestro paleto svojega znanja skoraj nevidno serviral skozi celoten večer, na sredi nastopa tudi ob Aleševi podpori, saj je za venček skladb kitaro v roke prijel tudi sam frontman. Prav pri Mrtvem mestu, enim izmd vrhuncev mogočne izpovedne note Pelhanov, so Petrove klaviature izostale nekje zadaj, pravzaprav je bilo iskanje dialoga med klaviaturami in kitaro v celostni zvočni sliki skozi koncert večkrat predvsem v manj intenzivnih momentih neuspešno. Spremljajoča bolezen je Alešu pobrala nekaj vokalne igrivosti, kar je bilo slišno predvsem pri višjih legah, vseeno pa so omenjene pomanjkljivosti predstavljale zgolj kapljo v morje prijetno preživetega večera. Skupini z Alešem na čelu je do sredine nastopa uspelo staliti ločnico do publike, tako je vrzel med odrom in prvimi vrstami tudi na krilih zimzelenih verzov legendarnega Parnega Valjaka postajala vse manjša, vzdušje pa se je še kar stopnjevalo!
Melodični naboji vseh glavnih gradnikov (klaviatur, kitare in vokala) so se pri prevzemanju osrednjega motiva ves čas izmenjevali, Peter na klaviturah in Gregor na kitari sta tako v uvodu balade Prekleti raj postregla celo z nekaj improvizacijskimi slatkiši, medtem ko je preostala ekipa v zaodrje skočila na požirek ali dva Jupija. Prav proste roke inštrumentalne posadke dokazujejo, da Pelhan niso zgolj Alešev solo projekt, pač pa skupina, ki je zadihala s polnimi pljuči in v kateri prav vsak člen predstavlja nepogrešljiv delček celotnega mozaika. V drugi del nastopa so Pelhan med avtorski material umestili zimzeleno Europe klasiko Supersticious z Mihovim šolskim osemtaktnim hi-hat uvodom - drobna pozornost, ki pa je nekdanjega Requiem bobnarja zaradi njegovega smisla za ritem ne umešča zaman v smetano najboljših bobnarjev svoje generacije! Manjkal ni niti obvezen poklon Queenom s kitarsko ojačano verzijo antemične I Want It All, predno so redno druženje Pelhan zaključili z zadnjim komadom lansko leto izdanega prvenca, Blizu je zadnji izdih. Sledil je še poslednji izlet V neznano, ob katerem se mi je v prednji korteks samo od sebe prikotalilo vprašanje, kdaj bomo ta primorski kolektiv glede na njihovo neredno nastopanje lahko spet uzrli na odru. Upam, da v doglednem času!
na vrh