September ne pomeni le začetka šole in jesenskega mrtvila v Ljubljani, ko izginejo turisti, ni še študentov se pa redno zbujaš v meglena jutra, temveč tudi začetek in obuditev klubskih koncertov. September je zato tudi čas, da znova premigaš kosti pod koncertnimi odri, tokrat pred odrom Channel Zera, kjer so se slovenski publiki prvič predstavili ameriški Speedwolf, ob podpori domače dvojice Teleport in Hellsword, ki si je zaradi večno skupnega nastopanja, skorajda ni več mogoče predstavljati drug brez drugega.
Kot prvi je tokrat na oder pristali neznani leteči predmet, a v obliki že znane ljubljanske thrash metal zasedbe Teleport, ki si je v relativno kratkem obstoju nabrala že zavidljivo koncertno kilometrino. Fantje so s predstavljanjem prvega demo posnetka Galactic Usurper obredli domače koncertne odre, kar se zasedbi še kako pozna. Prepričljivo okrašen oder z obveznimi plinskimi maskami z zlobno svetlečimi očmi je postal Teleport stalnica, ki uspešno in učinkovito nadgradi zfjevski, progresivno obarvan thrash. Primerjave z velikani kot so Voivod, Coroner in novejšimi Vektor so na mestu, a Teleport od vzornikov vzamejo le kalup, ki ne zveni kot poceni kopija. Zaščitni znak ljubljanske četverke tako ostaja v svojem bistvu evropsko obarvan thrash, a z dodatkom kompleksno strukturiranih komadov, polnih nepričakovanih preobratov, lomljenih ritmov, čudnih rifov in nezemeljskih prijemov. Teleport so predstavili tudi lep kupček novih komadov, ki so dokaz njihovega hitrega glasbenega razvoja in res bo zanimivo slišati, kako daleč v vesolje bo skupino odnesla prihodnost.
Iz daljnih ozvezdij in tujih planetov pa smo z naslednjo zasedbo stopili daleč pod zemljo, med mračne peklenske labirinte, smrad po žveplu pa se je kot kuga razširil po dvorani. Na oder je namreč stopil ljubljanski trio Hellsword, ki hodi po peklenski poti pionirjev speed/black metala Bathory, Celtic Frost, Venom, Sodom in Destruction, kar ni nujno najbolj originalno, je pa prekleto lepo pri nas imeti bend, ki ne komplicira in pred vsakim nastopom verjetno žrtvuje devico ali dve. Naveza Teleport in Hellsword je nekaj kar po naših odrih lomasti že lep čas, tokrat pa je prišla kolegialnost med bendoma še bolj do izraza, saj je Ironfistova kitara že v prvih trenutkih podlegla zlu in je na pomoč priskočila kitara Jana Medveda iz Teleport. Kljub temu večjih težav Hellsword med nastopom niso imeli, trojica je uigrana in naoljena kot Cthulhujeve lovke in ko stojijo na odru dajejo občutek, da so stopili naravnost iz časovnega stroja, nekje iz leta 1982, ko so še ljudem kot so Schmier, Tom Warrior, Cronos in Lemmy šele poganjale prve dlake. Razen Lemmyju. Lemmy se je z brki rodil. Kljub popolni »old-school« zmesi black in speed metala, ki že dolgo ni originalen pa Hellsword uspejo zveneti iskreno in sveže. Komadi z debitantskega dema Blasphemy Unchained so se v ušesa že zasidrali kot kljuke iz Hellraiserja, novi komadi pa take moči žal (zaenkrat?) še ne posedujejo. Čeprav je bend na odru deloval prepričljivo pa je to nekoliko težje reči za novitete, ki so precej hitro postale nekoliko enolične in predvidljive in, kot rečeno, slave svojih predhodnikov (še) ne dosegajo.
Za konec pa so v oder zagrizli še hitrostni volkovi iz ameriškega Denverja, Speedwolf, ki so se tako premierno predstavili slovenskih publiki. Američani še vedno predstavljajo svoj leta 2011 izdani prvenec Ride With Death in res so na popeljali na peklensko thrash/speed metal vožnjo polno smrti, blasfemije, Satana in žensk, kar so glavne teme o katerih prepeva Reed Bruemmer. Ta se je tokrat zasidral za stojalo mikrofona od katerega se ni premaknil niti za centimeter in tako s svojo statično igro nekoliko pokvaril energično, z bencinom prepojeno divjo vožnjo svojih sočlanov. Žal tudi glasbena podoba Speedwolf ni preveč originalna, saj se skozi komade kotalijo kot Motörhead na steroidih in speedu. Generično in že slišano drugje je prav vse – lemmyjevsko renčeč vokal, rock 'n' roll rifi, rožljajoč bas in hitre solaže. Speedwolf so tako bend, ki se ga posluša kvečjemu za žur. Vtis s svojim naspidiranim in metaliziranim motörheadovskim zvokom sicer pustijo, a kaj ko smo to slišali že ničkolikokrat. Američani avtorsko ne delujejo kot zverinsko hitri volk, ki tuli v noč, temveč kot lena mrcina, ki se kot vodja krdela kiti z delom drugih.
na vrh