Angleški prvaki progresivnega rocka King Crimson so po prvotnih načrtih nameravali končati evropsko turnejo z dvema nastopoma v avstrijski prestolnici Dunaj oziroma v dvorani MuseumsQuartier, vendar so v zadnjem trenutku dodali še dva zaključna nastopa v Franciji, kar je bila precej presenetljiva poteza. Ponavadi so zaključni nastopi vsake koncertne turneje nekaj posebnega in postrežejo s kakšnim posebnim presenečenjem, a glede na to, da je govor o titanih eksperimentalne glasbe King Crimson, pri katerih je sleherni nastop nekaj popolnema posebnega, se s tem, da vseeno ne bomo prisostvovali zaključku obsežne koncertne turneje (ki je še leto nazaj, po vrnitvi iz Severne Amerike in Japonske, skorajda ne bi organizirali) nismo prav nič obremenjevali.
Koncert je bil razprodan že dolgo pred obema dunajskima nastopoma, o čemer je pričala do roba napolnjena dvorana s sedišči, medtem ko sta levi in desni kot odra 'krasili' dve veliki opozorilni tabli. Kdor ni upošteval strogega 'hišnega reda' dosmrtnega King Crimson 'diktatorja', legendarnega kitarista in zvočnega inovatorja, Roberta Frippa, je bil po prvem opozorilu naglo pospremljen iz dvorane. Na srečo se kaj takega med koncertom ni zgodilo in vsi so se držali tega, da je fotografiranje do konca nastopa skupine najstrožje prepovedano. Nastop legend progresivnega rocka je na srečo minil brez kakršnih koli provokacij publike, kajti pri Frippu se nikoli ne ve, kako bo na kaj takega reagiral. To pomeni, da se ni ponovila 'scena' na ravni tiste, ko je Fripp pred nekaj leti, med solo nastopom v Udinah, zaradi dojenčkovega vekanja in tipa s prašičjo masko, ki ga je dražil pod odrom, izgubil živce in za trenutek prekinil svoj nastop ter nezaželjenega obiskovalca lastnoročno nagnal iz dvorane, nakar je nadaljeval z igranjem.
Tokrat je bil ekscentrični striček Bob na vsesplošno presenečenje vendarle nekoliko bolj človeški in manj robtoski kot ponavadi ter se je med nastopom celo nekajkrat nasmehnil in ozrl proti publiki. Med svojim pedantnim in na trenutke izjemno hitrim ter bizarnim obdelovanjem kitarskih strun iz katerega izžareva popolnoma specifična, 'frippomanska' tehnika, je seveda ves čas sedel na stolčku in obenem bdel nad melotronom. Pri grajenju simfoničnih in jazzovskih aranžmajev je imel močno oporo v starem pajdašu in povratniku v skupino, sijajnemu saksofonistu / flavtistu Melu Collinsu, medtem ko mu je na melotronu asistiral tudi novi bobnar Jeremy Stacey. Slednji je v navezi z neverjetnim Gavinom Harrisonom, ki uživa sloves enega izmed najboljših bobnarjev na svetu že od njegovih časov s Porcupine Tree dalje, ter dolgoletnim King Crimson in Mr. Mister bobnarskim šampionom Patom Mastelottom tvoril ubijalsko trojno bobnarsko falango s specifičnimi bobnarskimi postavitvami, ki nas je s svojimi vratolomnostmi vedno znova popolnoma osupnila. Vsi trije naenkrat so bili na bobnih sicer aktivni le nekajkrat, ker je imel Stacey veliko dela tudi z igranjem melotrona in različnih ambientalnih zvokov, vendar je ob tistih razposajenih trenutkih, ko je bobnarska 'pošast' dobila 'tri glave', 'pokalo' kot, da bi napočil sodni dan, oziroma bolj 'crimsoidno', začetek apokalipse in napoved konca shiozidnega človeštva 21. stoletja.
Za dobro voljo je z izjemnim ubiranjem strun na Chapman sticku, bas kitari in kontrabasu skrbel dolgoletni član Tony Levin, eden najboljših in najbolj karizmatičnih basistov na svetu, ki je v prostem času tudi navdušen fotograf, kar je ena redkih prostočasnih dejavnosti. Ta precej manj strastno zanima tudi Frippa. Za vokalne mojstrovine in dodatne kitarske vragolije je poskrbel kitarist in pevec Jakko Jakszyk, katerega glas je idealna kombinacija med nekdanjima članoma Gregom Lakeom in Johnom Wettonom, kar je obenem najboljša možna barva glasu za izvajanje King Crimson zimzelenov iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Neverjetno uigrani King Crimson septet nas je v tem večeru osrečil s petindvajsetimi izvedbami različnih del iz svoje bogate, skorajda petdeset let stare zakladnice, ki so bile razdeljene v dva sklopa, ločena z obveznim dvajsetminutnim odmorom, med katerim si je stara garda prekaljenih glasbenikov s spoštljivim številom let nekoliko 'napolnila baterije'. Ob vhodu v dvorano so nas pričakali na kaseti posneti Frippovi soundscapi z naslovom »Walk On: Monk Morph Chamber Music«, ki je tako rekoč idealna glasba iz nočne more za torturo vašega najhujšega sovražnika, a slednja na srečo ni postala del samega nastopa.
King Crimson so koncertni večer odprli z novo kompozicijo, inštrumentalom »Hell Hounds of Crim«, ki je pravzaprav trojni bobnarski stampedo v režiji Gavina Harrisona, Pata Mastelotta in Jeremya Staceya, nakar je sledila ekološko buditeljska klasika »Pictures of a City«, na kateri je prvič zablestel celoten band. Temu je sledil eden izmed najbolj posrečenih izborov iz bogate King Crimson zakladnice, saj je Fripp več desetletij na koncertih popolnoma ignoriral zgodnja dela svoje skupine, še posebno stvaritve, ki izvirajo s čedalje bolj spoštovanih albumov »Lizard« (1970) in »Islands« (1971). Za celotno izvedbo več kot 23-minutne epske suite »Lizard« bi King Crimson potrebovali orkester in navzočnost nekdanjega Yes slavčka Jona Andersona, zato so odigrali 'samo' sekcijo »The Battle of Glass Tears – Part I: Dawn Song«, ki pripoveduje o začetku srednjeveške bitke med križarji in Mongoli, med katero je zablestel predvsem Jakszykov kameleonski vokal.
King Crimson so nato z izvedbo izvrstne nove skladbe »Suitable Grounds for the Blues«, ki v tipični ekscentrični maniri nima nobenih pravih povezav z bluesom, dokazali, da imajo ustvarjenega že veliko odličnega materiala za potencialni novi studijski album, vendar ta opcija zaradi Frippovih muh meji že skorajda na znanstveno fantastiko. Band je v tem večeru več kot uspešno pokrival praktično vsa 'poglavja' iz svoje celotne zgodovine. 'Pozabili' so samo na tri studijske albume. Na obdobje s pevcem Adrianom Belewom so se prvič spomnili z izvedbo dveh kompleksnih inštrumentalov, »VROOOM« in »The ConstruKction of Light«, potem pa je nastopil čas za prvi veliki trenutek tega večera. »The Court of the Crimson King« je poleg »21st Century Schizoid Man« njihova daleč najbolj znana klasika in obenem ena izmed dveh najbolj reprezentativnih stvaritev, zato je atmosfera v dvorani v trenutku poskočila do vrelišča. Po mojstrski izvedbi te epske mojstrovine ni bilo časa za počitek, medtem ko se je publika komajda držala 'nazaj', da ni (nepovabljena s Frippove strani) pomagala pri petju monumentalnega refrena.
Band je kmalu zatem izvedel dve zahtevni stvaritvi z velikokrat prezrtega albuma »Islands«, kateri bi Fripp, če bi bilo v njemu vsaj kanček človeškosti več, v nagovoru publike lahko posvetil obema pokojnima nekdanjima članoma, ki sta igrala na tej plošči, se pravi Bozu Burrellu in Ianu Wallaceu. »The Letters« je z menjavanjem kaotičnih in tihožitnih trenutkov predstavljal poseben izziv, kateremu so bili sicer očetje progresivnega rocka zlahka kos, medtem ko je bil inštrumental »Sailor's Tale« z monumentalno Frippovo kitarsko solažo kar precejšnje presenečenje, saj so ga začeli izvajati šele v zaključnem delu aktualne turneje. Novi inštrumental »Radical Action II« je predstavljal naslednjo priložnost za bobnarsko kataklizmo posebne vrste. Prvi sklop nastopa so 'Škrlatni kralji' zaključili s postapokaliptičnim inštrumentalom »Level Five«, kateri je originalno izšla na albumu »The Power to Believe« (2003). Slednji na žalost še vedno ostaja njihov najbolj aktualni studijski album in za zdaj nič ne kaže, da se bo v prihodnosti kaj spremenilo, medtem ko Fripp še naprej ostaja trmast kot bik, kar je obenem tudi njegovo astrološko znamenje.
Drugi sklop nastopa je vseboval prvo presenečenje v kratkem »In The Wake of Poseidon« (1970) a capella zimzelenu »Peace: An End«, kjer smo občudovali predvsem Jakszykov vokalni talent, nakar nas je vselej dramatični »Lizard« standard »Cirkus«, kjer je Jakko več kot uspešno nadomestil originalni vokal v domeni Gordona Haskella, tudi tokrat več kot navdušil. Izvedba kaotične poslastice »Indiscipline«, ki izvira iz Belewove ere oziroma z albuma »Discipline« (1981), kar pomeni, da je bila edina predstavnica King Crimson skladb iz osemdesetih, je bila prav tako nadvse prijetno presenečenje. Kljub temu, da je ni čez originalno verzijo z Belewom na glavnem vokalu, se je tudi nekoliko reanžirani eksperiment, kjer je bilo izvorno (in izvirno) 'psihotično' kričanje v obliki monologa sprememnjeno v verze ter prilagojeno Jakszykovemu vokalu, izkazalo za nadvse posrečeno potezo.
Postapokaliptični ep »Epitaph« je, tako kot vse izvedbe z nepozabnega prvenca »In The Court of the Crimson King« (1969) naletel na močne reakcije publike, ki je njegovo izvedbo pospremila z gromkim aplavzom. V zaključnem delu nas je band vrnil nazaj v Wettonovo ero ter izvedel nepozabne zimzelene, »Easy Money«, »Red ter »Larks' Tongues in Aspic, Part Two«, medtem ko sta novi stvaritvi, »Devil Dogs of Tessellation Row« ter »Meltdown« vnovič prepričali, da je skrajni čas za novi studijski album pa četudi bi bilo potrebno Frippa zvezati in ga s štirikonjsko vprego na silo pripeljati v studio.
Epska »Red« (1974) mojstrovina »Starless« je, po pričakovanju, izpadla kot eden od vrhuncev drugega sklopa nastopa angleških progrockovskih šampionov. V dodatku so Fripp in tovarišija postregli z izjemno lepim presenečenjem v podobi priredbe Bowiejeve klasike »Heroes«, kjer je kitaro na originalni verziji iz leta 1977 odigral nihče drug kot 'stric Bob'. Presenečenje je bila predvsem zato, ker so jo King Crimson proti koncu evropske turneje že skorajda nehali igrati in se je po dolgem času spet znašla na seznamu izvedb. Jakszyku se je tokrat pripetilo, da je, podobno kot med izvedbo »Pictures of a City«, pozabil odpeti en verz, ampak nič zato, ker je bilo vse ostalo popolnoma brezgrajno. Izvajanje tega hita legendarnega pokojnega glasbenika je sicer ena izmed Frippovih najlepših in najbolj človeških potez v zadnjih dvajsetih letih. Noben koncert King Crimson pa seveda ne more biti popoln brez njihovega najbolj znanega zimzelena, se pravi legendarne mojstrovine »21st Century Schizoid Man«, idealnega glasbenega dosežka za odslikavo sodobnega časa, katerega so dodobra raztegnili in vanj vključili tudi Harrisonov uničevalni bobnarski solo, ki je še obogatil ta učni primer heavymetalskih začetkov.
Sedemčlanski band je bil vseskozi prav neverjetno uigran in zdelo se je, da bi katerokoli izvedbo iz pestrega nabora King Crimson standardov lahko odigrali tudi sredi najbolj nemogoče jutranje ure ali z zavezanimi očmi, medtem ko Frippovemu strogemu pogledu ponovno ni ušlo nič, čeprav je bil, kot sem že omenil, tokrat za spoznanje bolj human kot sicer, vendar daleč od tega, da bi se lahko govorilo o prvih iskricah človeške topline in prijaznosti. Po koncu nastopa je bilo fotografiranje dovoljeno, kar je Levin hitro izkoristil in v svoji tradiciji naredil nekaj slik publike, medtem, ko so bili Frippovi gibi, ko je vstal s stolčka in se pridružil bandu pri pozdravu publike, za spoznanje manj mehanični kot v Pragi, a se je tudi tokrat 'pozabil' zahvaliti občinstvu. O Frippu kot osebnosti in njegovemu dolgoletnemu preziru do koncepta 'tipičnega' rock koncerta si lahko mislimo kar hočemo, saj je meja med genialnostjo in norostjo pri njemu skorajda nevidna, medtem ko so njegove poteze do zvestih privržencev, milo rečeno, ekscentrične, toda brez njegove odobritve ne bi bilo te turneje. Še vedno pa ostaja eden najbolj inovativnih in najbolj enigmatičnih kitarskih mojstrov v povesti rock glasbe.
V glasbenem oziru je za sleherni koncertni nastop takšnih eksperimentalnih 'težkokategornikov', kot so King Crimson, ki so od vseh skupin najbolj upravičeni do vzdevka 'očetje progresivnega rocka', vselej težko najti dovolj pohvalnih besed in tako je bilo tudi med njihovim drugim zaporednim nastopom v dunajski dvorani MuseumsQuartier. Vsi prisotni smo uživali od začetka do konca te 'postapokaliptične glasbene kataklizme'. Zanimivo, da sodobni King Crimson med svojimi nastopi ne izvajajo nobenih balad, saj so jih v svoji karieri ustvarili kar nekaj, medtem ko so inštrumentalna in vokalna dela zelo dobro razporejena med seboj, kar velja tudi za zastopanost posameznih albumov iz njihove mogočne kariere. V gorečem upanju, da to ni konec in da bo Fripp po vrnitvi iz glasbene upokojitve vendarle zdržal vsaj še nekaj let, računamo vsaj še na eno turnejo pred katero se lahko ekscentričnemu kitarskemu mojstru pošlje spisek novih glasbenih želja: »I Talk to the Wind«, »In The Wake of Poseidon«, »Cat Food«, »Exiles«, »The Night Watch«, »Fallen Angel«, »Sheltering Sky«, »Discipline«, »Larks' Tongues in Aspic, Part Three«, »Dinosaur«, »Dangerous Curves«...
na vrh