Hoteli ali ne, poletja je že dolgo konec, jesen s svojim meglenim vremenom, padcem temperatur in občasnimi deževnimi nalivi že nekaj časa kaže svoje zobe, po srednješolski mladini so se v predavalnice z oktobrom vrnili tudi študentje. A v vsaki stvari je treba iskati pozitivne stvari, drugače bi nam ne preostalo kaj drugega kot misel na ugonobitev. S prihodom jeseni so tako svoja vrata začeli odpirati tudi klubski prostori, ki v najtoplejšem delu leta zaradi festivalskih in ostalih počitniških aktivnosti praviloma mirujejo. Tako je na prvo oktobrsko soboto v svojo sredo znova vabila kamniška Kotlovnica, ki je poleg zastonjskega vstopa in zabavnih pivskih iger v svoje nedrje grabila z napovedjo koncertov skupin Hellcats ter Space Unicorn On Fire - ravno pravšnji razlog, da se pod vznožje Kamniških Alp odpravi tudi Rockline!
Nekaj minut čez deseto uro zvečer so oder že zavzeli Space Unicorn On Fire, svež bend slovenske metalske scene, ki pa ima za seboj med drugim tudi že nastop na tolminskem festivalu Metaldays. »Vesoljski samorogi« ustvarjajo v zanimivi sferi power metala z občasnimi skoki v hard rock, celo progresivo, ko govorimo o zvokovnem prepletu Matejeve kitare in Matjaževih klaviatur. Komična notranjost Kotlovnice, ki zaradi sredinskih stebrov in dodatno spuščenega pododrja ne nudi najboljših akustičnih pogojev, je tokrat zagodla tudi Samorogom. V prvi vrsti smo poslušalci trpeli med dvoglasji Tavta / Egzi, saj je slednji konkretno preglasil svojega kolega na sredini odra, ki se ga na hip skorajda ni slišalo. Space Unicorn On Fire so se glede na slišano znebili parodičnega prizvoka, ki je v začetku leta spremljal njihovo premierno predstavitev metalski javnosti. Bendov odrski pristop je bil skrajno resen in skoncetriran, frontmanu Tavti je tako med dinamičnim stopicanjem po odru proti koncu nastopa celo zmanjkalo tal pod nogami in je za trenutek pristal med publiko, žal pa kljub profesionalnemu nastopu in mnogoterim izkušnjam niso uspeli skriti pomanjkanja uigranosti, kar je bilo slišno predvsem ob vstopih klaviatur v komade. Hecna je tudi bendova odrska podoba, saj prav vsak od Samorogov goji svojevrsten imidž (izstopata Egzi v jenkijevski in klaviaturist Matjaž v doktorski opravi), kar jih namesto siceršnje trdne celote predstavlja bolj kot konglomerat petih samosvojih glasbenikov. Space Unicorn On Fire so s svojo epsko Stratovarius / Edguy formulo zagovoto popestritev na naši sceni, za kaj več pa bodo morali še močneje pljuniti v roke in odpraviti nekatere začetniške napake. S skupino sem se v živo srečal prvič, upam pa, da ne tudi zadnjič, saj v sebi sramežljivo skrivajo še večji potencial, za katerega bo šele prihodnost pokazala, če ga sploh želijo unovčiti.
Kot osrednje ime večera so nastopile Hellcats, ki so zaradi zanimive formule štirih predstavnic lepšega spola tudi medijsko bolj izpostavljene kot večina njihovih moških vrstnikov, zato so ob stalnem koncertnem pojavljanju počasi že prišle do točke, ko lahko nastopijo kot nosilec večera. Sploh zdaj, ko je za njimi nova velika prelomnica! Nekaj dni pred kamniškim nastopom so namreč Hellcats na trg plasirale svoj prvenec »Divja pot« (Rockline recenzija tukaj), zato gre pričakovati, da jih bo v naslednjem obdobju moč večkrat srečati na koncertnih odrih. Punce so zares vražje! Če sta sestri Saša in Sanja Zagorc barko na odru krmarile s preudarnim in hladnokrvnim pristopom, a kljub temu prešernim nasmeškom čez obraz, je nova, a zdaj že ustaljena frontmanka Ajda Kovačič tista, ki je z mladostniškim poplesavanjem med publiko širila prepotrebno energijo. Njihov preprost enodimenzionalen stil, ki ob eni kitari ne dopušča veliko maneverskega prostora, je pisan na kožo vsem ljubiteljem starošolskih skupin kot so AC/DC, Judas Priest ali Accept! Kitaristka Katja kot osrednja inšrumentalna figura zasedbe je spretno polagala riffe in se tudi pri solažah držala pravila »več je manj« - Hellcats namreč stavijo na neposrednost, tako pri sami zgradbi komadov kot tudi pri melodičnih večglasnih refrenih, ki praviloma predstavljajo vrhunec pesmi. Edina večji minus Vražjih mačk so nekoliko naivna besedila, ravno to pa poslušalcem omogoča njihovo osvojitev na prvo žogo, zato se lahko tudi ob morebitnem prvem slišanju komada do konca druge ali tretje ponovitve refrena dekletom že pridružijo pri plesnem koraku. Časovnico večinsko avtorskega materiala so Hellcats zapolnile z nekaj priredbami (Warlock, AC/DC, Judas Priest), prekratko druženje pa so dekleta pričakovano zaključile s svojim najbolj prepoznavnim komadom, Divja pot. Prav taka sta bila tudi stas in glas, nadalje je srce na pravem mestu, prvenec je zunaj, tako da za Hellcats obstaja samo še ena smer: navzgor!
na vrh