Pridejo koncerti, o katerih ne vem poseči po pravi iztočnici, ne da bi izpadel blatantno, izumetničeno ali brezvezno, zato raje začnem tokratni opis z iskrenim dejstvom, da dan pred trinajstim septembrom in še petkom povrh nisem niti vedel, v kaj se spuščam, ko sem okupiral preddverje kluba Gromki. Večina Slovenije je doma trepetala za naše velike upe Evrobasketa, športni blasfemiki pa smo se malce po deseti uri zvečer počasi nagnetli v tesno predodrje enega manj opevanih koncertnih prizorišč Metelkove. Moj razlog za prihod je bila predvsem radovednost, kako zveni slovenski prvinski stoner zasedbe Voodoo Mule v živo, ostalo pa so bili zgolj dodatki večeru, pričakovanja pa vse prej kot nadstandardno visoka. Težko ozračje vse gostejše napetosti je poplaknil kak požirek piva, iz zvočnikov pa je vel jagodni izbor bolj novodobnega metaliziranega dooma, pa hibridi stonerja, predvsem pa bolj podzemnega deatha in thrasha, nakar se je pospani tempo večera le premaknil v višjo prestavo.
Kot prvi so na oder stopili trije mladci, odeti v starodobne usnjene uniforme ter okrasje, katerega je bilo v osemdesetih v izobilju najti na slehernem predstavniku pravovernega metala. Ljubljanski trio Hellsword prisega na rustikalno načelo ortodoksnega speed, doom pa tudi blasfemično potemnjenega black metala, v dobi, v kateri pa praporščaki metala izgubljajo identiteto zaradi hibridnega mešanja z mnižicam bolj všečnimi podžanri glasbe ali pa so preobremenjeni bolj s svojo pozo, imaginarijem in še čim podobnim, so trpeli vsebina, esenca in kakovost servirane godbe, vse pa je začelo zveneti, kljub precej bolj dovršeni produkciji, podobno in nevznemirljivo enolično. Za bobne sede Mark Massakre, ki mu par napotkov poda še basist ter vokalist Mike Manslaughter, na desni strani odra pa si stratcasterja dokončno uglasi vidno vznemirjeni Ironfist in stampedo se začne. Po štirih letih brušenja in koncentriranja predihane tinkture starodobnih Venom, Bathory, Hellhammerjev ter Celtic Frostov so fantje, opasani z demo EP-jem Blasphemy Unchained, izklesali sebi lastni izraz, ki je bolj kot demonični obsedenosti black metala bližje speed metalskim začetkom iz ranih osemdesetih ali pa bolj brutalizirani različici Mötörheadov, trojec pa funkcionira zvočno suvereno, odrska igra in poziranje pa jim, hvala srečnim naključjem, ne gre najbolje. Sam sem prišel prisluhnit glasbi in ne ocenjevati dramske igre. V predvidljivem temu Unholy Reicha se Mike in Ironfist dokažeta kot glavna nosilca melodije, Mark pa na rudimentiran nekompliciran način postreže s solidno bobnarsko metriko, Hellsword pa na en bizaren način prikličejo v spomin tudi podobo zgodnje Metallice okoli albuma Kill 'Em All, na zgodnje Exodus ter celo na prve posnetke skupine Slayer. Verjetno zaradi nebrušenosti patine zvoka, ki bazira predvsem na nabrušenem depilacijskem vintage zvoku Marshalla ter Ironfistovi skrbno oddrgnjeni seriji rifov, prav slednji pa ta večer prav konkretno preglasijo Mikeove vokale ter stihe o velikem vladarju pekla. Odmerek novejših stvaritev in napoved novega studijskega dela, EP-ja Sounding Of The Seventh Bell napovesta skladbi Rip Through The Night ter solidna zombijada skladbe Graves Of The Damned, v kateri se receptura dela, kjer mora poleg ritmičnega znanja svoj solistični talent pokazati dobro podkovani, a vidno nesproščeni Ironfist, ne spreminja. Dobro izvedeni kolaž starodobnih ritmov in zvokov na trenutke zašepa zaradi slabšega ozvočenja, podporo trojici na odru pa v prvih vrstah dobro poda četrti član večera – sprva nekoliko pospana, a dobro razpoložena publika. Zlovešča gonja za hitrostnimi rekordi se nadaljujejo v maniri Lemmyja Killmisterja s skladbo Marching Towards The Heaven (Satan, Death & Fear), mi pa pozornost bolj konkretno pritegne predvsem skladba Burn The Chapel, ki premore več strukturnosti in zelo konkretno solažo. Ostalo doziranje in začinjanje večera z naivnimi odmerki že preživetega, a vsekakor zabavnega okultizma malce pretečenega datuma, je bilo za ščepec premalo, da bi na plan privrele vse strasti ter bi se človek povsem suvereno podal v pododrski boj za preživetje, bolj statična publika pa je nižala temperaturo v sicer s potom in feromoni prežeti Gromki. Razbolelega vratu in premene postavk ne dosežeta niti sklepni predelavi večera. Kot prva iz zvočnikov odhrumi dobro tempirana predelava Švicarjev Hellhammer ter njihovega Messiaha, na katerega, kot ata na mamo, pade malce posipa iz zlatega obdobja prvega vala britanskega heavy metala – Witching Hour zloglasnih satanistov Venom. Smo dobrodošli v Peklu? Absolutno! Hellsword svoj paket zabave sklenejo v slogu, a brez presežkov, zaradi katerih bi lahko sicer talentiranemu in pravovernemu glasbenemu trojcu lahko že po prvem posluhu zatikal medalje za dosežke. Strast je vsekakor faktor, na katerem se lahko gradi nekaj lepega in dobrega, fantom pa tega vsekakor ne manjka, le na odru jo ne znajo povsem izkazati ter prenesti na publiko, pomislim, ko se začne leteča menjava na odrskih deskah.
Da ostajamo zvesti številu tri, priča po krajši pavzi tudi nadaljevanje večera. Bolj stonersko usodno zveneči obet nudijo ljubljanski branilci zadimljene garaže Voodoo Mule. Koncert se začne spontano in brez velikega pompa. Na oder stopijo trije mladeniči, si nadanejo masko popolne sproščenosti ter začnejo svoj traktat prvinskosti v sozvočju s svojo živalsko naravo. Za bobni si ob bizarno odmaknjenih činelah ter postavljenih bobnih da duška Fabijan 'Hippo' Purg, ki mu z napohano distorziranim basom kontrira z ritmom, zapovedmi in strukturo neobremenjeni Iguana, vse pa centrira okoli melodičnih medmetov ter taktirke kitarista in vokalista Jagnjeta. Pravi živalski vrt, pomislite, zvočno pa servisiranje zeliščne triperesne deteljice dosledno sledi načelu nebrzdane prvinske sle po ritmu in melodiki. Dolgi piski distorziranega feedbacka se prelevi v sludgersko umazani intro skladbe Honeyland. Jagnje zveni brutalno umazano, Iguana pa se z basom lepo lepi na betonsko podstat rahlo razštelanih in samovoljno bezljajočih Hippovih bobnov. Ponavljajoči gromovniški oratorij malce zmehčanih Electric Wizardov se tokrat ne preusmerja v natripane vode kakih Monster Magnetov, so pa Voodoo Mule že z odrsko prezenco ter medikamentirano mešanico poenostavljenega stonerja in sludga bližje Posavcem Grrizli Madamsom kot kakemu Jimiju Hendrixu. Veliko je podaljševanja in razvlačenja občutij, kar na stonersko podlago prav sede. Jagnje ravno prav raskavo vokalizira na pošastno mišičavo ritmično repitiranje bobnov in basa. Da je v celoti čutiti celo malce Primusov, dokaže skladba Tophat Black, s katerim se v set prikrade celo malce nepoliranega bluesa, ki pod tonami škripajočih kitarskih fraz tre svojo pot do src in duš vse gosteje posejane publike, ki jo kiksi v ritmiki in lepo oddrgnjenih tonih niti ne motijo. Vse je občutje in Voodoo Mule niso nosilci estetske lepote, temveč prave kalibriranosti na frekvence nebrzdanega utapljanja v trenutnem, hipnem navdihu. Skladbe zvenijo bolj kot jam sessioni, zvočni eksperimenti, kemija ljubljanskega trojca pa premore kljub popolni zjebanosti nekaj čudežnega in lepega, domala zvočno erotičnega. Pozabite na avantgardno linijo dobro naučenih linij. Voodoo Mule so dadaisti, svojo herbalno ezoteriko pa dozirajo v velikih odmerkih s širokopoteznimi ponavljanji slišanega v epskih razsežnostih. Vsaka skladba preseže mejnik petih minut, skoraj progresivno razpasena neobremenjenost s formo pa polni oboke Gromke z umazanijo, hrupom in zasvojljivo nekompleksnostjo. Racionalnost ugaša, Voodoo Zoo pa postaja sonično sprejeti diktat nič kaj sentimentalne in mehkobne udarnosti. V celoti je prostora le za iritacijo zvočnih puristov, skladbe pa so tu zgolj izgovor za hrupno dominacijo urejenim mislim z mastnim substratom težkokategorne garaže. Kot bi prisluhnil Horn Of The Rhyno, le da so namesto Špancev tokrat prinašalci užitka prav domorodni šamani rudimentiranih Black Sabbath napevov na zelo temnem in brutalnem tripu. Seksi! Kljub pred kratkim izdanem albumu pa se trojec ne predaja sanjarijam o tem, da ni več kaj kmalu dodajati, tako je bil veliko sklepno dejanje večera dolgometražni obračun s cerkveno kačo, zatečenih ušes ter srečnih nasmehov pa smo se lahko po velikem neuravnoteženem finalu lahko podali novim izzivom nasproti.
Tu pride na mesto tudi zahvala ekipi organizatorjev v klubu Gromki, ki je dala priložnost in prostor za odrsko kaljenje dveh mladih talentiranih zasedb, ki pa vajo še potrebujeta. Rekonceptualizacija pomena trojke na odru je dobila s predstavitvijo dveh ločenih pogledov na to, kaj naj bi pravoverna glasba predstavljala, krasno dopolnitev, ki nekih konkretnih, dokončnih vrednostnih sodb niti ne potrebuje. Obe zasedbi predano ščijeta kri ter verjameta v svoje postulate obstoja ter ustvarjanja, prvinskost pa je vezni člen, s katerim se zlahka podpišeta obe zasedbi. Kvaliteta enih in drugih je v tem, da ne podlegajo modnim trendom in zapovedim, stvar okusa pa je, po kateri dozi sreče boste sami prej posegli. Meni osebno so na dušo in mentalne končiče bolj pisani Voodoo Mule, to pa zato, ker sem sam rasel gor ob zvokih natrganega grungea, pa psihedeličnemu deliriju Kyuss, Fu Manchu ter Queens Of The Stone Age in podobnih stricev se tudi nisem bil pripravljen odpovedati. Jebiga, o okusih se ni vredno prepirati, dam pa roko v ogenj, da bodo svoj nebrušeni potencial izpolnili tako Voodoo Mule kot tudi s peklenskim blasfemičnim »Ne!« normam in cerkvenim zapovedim prežeti Hellsword. Opozicija bednim normativom na Slovenskem torej obstaja, sam pa se nadejam, da se trendom ne bo pravoverna garaža podredila nikoli. Slednja je namreč zadnji branik pravega rock'n'rolla pred komercializacijo in popolno izpraznitvijo v imenu kapitala, uspeha in večje tiraže plošč, kar pa s pravim konceptom alternative, metala, stonerja ali česarkoli etiketnega se pač spomnite, nima nič skupnega. Vsemu navkljub potrebujejo mladi, kot so Hellsword ter Voodoo Mule več priložnosti, da svoj organon hrupa in upora zasejejo med množice koncertno, v živo, brez posrednikov, saj odrske vaje tako eni kot drugi nedvomno potrebujejo. Saj veste: mojster dela vajo, vaja dela mojstra, na stari slavi in lovorikah pa se spati ne da in tudi ne sme!
na vrh