Tudi letos se je rajalo pod Zelenim gajem blizu prikupne vasice Dornberk Dornberk? Če slepo zaokrožimo s prstom po zemljevidu, niti ne kako posebej in prekleto daleč od Nove Gorice. Peklensko ni kaj! Že sredi dneva. Črne duše na pohodu! Letos je organizator povabil na festival skupine katerih člani, so se pregrizli skozi lepo kilometrino glasbenega udejstvovanja. Če začnemo naštevati imena kot Requiem, Lene kosti, Železobeton, potem ste nemara že ugotovili, kam tokrat moli pes svojo taco. In takšna imena so garant dobrega obiska, saj ponudijo poleg odlične žive glasbe, tudi odličen žur! Zagarantirano torej! Stara zgodba. Slovenci smo ziheraši, ki se kurimo na vnaprejšnji garant kvalitete.
Prvotni načrti se mnogokrat radi v zadnjem hipu spreobrnejo. Tako so svoj nastop znova odpovedali nadebudni metalci Dawn Patrol. Vzrok zakaj ljubljansko - ajdovska naveza, to pot ni izkoristila lepe priložnosti, da prične kot prvi - vroči izvajalec s podžiganjem metalskih buč, mi ni znan. Je pa škoda, da Dawn Patrol ne kapitalizirajo svojega talenta in sposobnosti v času, ko to pravzaprav najbolj krvavo potrebujejo.
Tudi tokrat sem se znašel na ta "presvetli gospodov dan zadnjega dne v letošnjem juliju" v več vlogah, ki me sicer vežejo na udejstvovanje v rock in metal glasbi mojega vsakdana. Tako sem moral izpustiti nastop prekmurskih old school thrasherjev Železobeton, ki so stopili na oder malo preko desete zvečer. Z vodjem skupine Tadejem Repošo sem se utegnil srečati šele po koncertu in najin pogovor sva sklenila z nekaj vročih informacij iz tabora skupine. Materiala je bojda nastalo že tako veliko, da bi v idealnih razmerah (beri: če bi se za metal cedila mleko in med) Železobeton že sedaj lahko iztržili tri studijske albume. Novi pa se razvija s pravo vehemenco v Železobeton inkubatoriju, tako da ga bomo pričakali še letos. Vselej pozitivno naravnani šef skupine tudi ni skrival velikega zadovoljstva nad uspešno izpeljanim nastopom, kot tudi ne nad odzivom občinstva.
Na prizorišču sem se znova znašel okrog pol dvanajstih zvečer. Na odru so razsajali italijanski približki Black Sabbath. Zvok zelo dober. To velja tudi za rekapitulacijo "Iommi kitarskega gear-a", čemur so se dostojno približali. Ne razumem le ene stvari. To leti na rovaš celotne ekipe te zasedbe. Kako lahko tolerirajo vokalno izvedbo kultnih skladb kultne skupine, ki je revolucionarno vplivala na razvoj rock in metal glasbe, brez da bi pevec obvladoval en sam samcat verz? To velja celo za tako prelajnano in oguljeno Black Sabbath skladbo, kot je Paranoid. "Ozzy" pa tak! Fuj! Nekateri smo si manično zatiskali ušesa, neobremenjeni metalski žurantje, pa so se odklopili pod odrom in se zabavali. V tem oziru je nastop skupine celo opravičljiv. Za tiste bolj "tanko slušne" ljubitelje glasbe, pa lahko dam takoj roko v ogenj, da so skrajno trpeli teh 45. minut, kar nas pripelje do zaključka, da blefiranje ne more večno trajati. V Italiji, kjer ne razumejo angleščine oziroma si jo razlagajo po svoje (najlepše zveni njihova angleščina, ko požirajo črko "H"), seveda te hude malfunkcije skupine Black Sabbath tribute, na njihovih koncertih gotovo nihče ne pogreši.
Pa smo pri zvezdah večera! Requiem! Ti so v letošnjem poletju silno aktivni, zlasti na zahodnem koncu Slovenije, jih niti ni tako težko srečati na odru. V kombinaciji z Lenimi kostmi na odru, ki so sledile za nastopom Requeim, bi lahko pričakovali pravi "so-trk titanov". Vendar pa je ta kombinacija izpadla več kot posrečeno in kompatibilno. A o tem več v nadaljevanju. Requiem so se za ta nastop pojavili na odru blago "razgoličeni". Brez pevca Primoža Romšaka to pot. Nastop prirejen klubski sceni, strnjen v urico. Krepko urico! Vlogo pevca je prevzel po pričakovanju tako Segej Škofljanec, oprtan s svojim pet strunskim basom. To je seveda za Sergeja mala malica. Veliko je bilo povedanega, opisanega in zlasti že okušanega o tem visoko talentiranem glasbeniku, multi-instrumentalistu, aranžerju itn... "Sergio" je situacijo rešil preprosto. Figura in pojava na odru tega glasbenika, ki ga lahko imenujemo za "Mr. Everywhere" je visoko karizmatična. Veliko stvari reši Sergej s samimi obraznimi grimasami med petjem, največ pa seveda z odličnim vokalom. To je pristop visoko obvladljivega ranga, ki ne skopari z implementacijo melodičnega elementa, z izkoristkom polne voltaže vokalnih karakteristik. Tudi to pot je "pomožni" Requiem pevec izzvenel suvereno in v vsem več, kot le opravičil svojo priročno stransko vlogo, katero skupina očitno večkrat spretno unovči. Requiem kot kvartet! Kot vselej, ne moremo zaobiti tudi šefa Marka Slokarja. Tokrat je šef skupine opustil "Ingwie" konfekcijo. Največ siceršnje standardno "baročne" okrancljanosti skupine je tokrat pripadla kitaristu Matjažu Marinu. Slokarjeva klena figura na odru, pa ostaja poanta Requiem. Brez njega jih ni in tudi občutek Requiem "očetovstva", ki ga daje Markova pojava, ni izostal ob tokratnem druženju z Requiem! Skladbe odigrane suvereno, zvočne karakteristike prizorišča pa v polnem izkoriščene.
Pod odrom se je vrtelo v peklu z Requiem dobrih 300 glav, ki so bile do takrat v polni formi rajanja. Že dodobra okajene in pripravljene na sleherno traparijo! Requiem so potrdili odlično naoljenost z gladko izpeljanim koncertom. Njihovo hard rock izročilo spretno prikrojeno za razum in okus slovenstva, je enkrat več polno zaživelo in po koncertu ga ni bilo junaka, ki bi si drznil reči, da slučajno ne prestal pristnega rešetanja klasične Requiem kanonade.
Lene kosti in Requeim so na željo slednjih, zamenjali vrstni red nastopajočih. Stvari so se precej vlekle pred nastopom Lenih kosti. Nekaj tudi na rovaš reševanja situacije z bobni. Requeim so imeli namreč svoje bobne. Lene kosti so morale postaviti na hitro svoje bobne pred tiste od Requiem. Tako je bilo prostora na odru takoj veliko manj. Takšna "skrčenost" postavitve instrumentarija na odru je posledično vplivala tudi na zvočne karakteristike. Bobni so izgubili nekaj nižjih - toplih tonalitet in delovali kanček "škatlasto". Vse ostalo pa kot se šika. Zasedba je odrezala nasneti uvod, sicer bi bila prisiljena "žrtvovati", na rovaš časovne omejitve, še kakšen svoj odrski standard. "Dr. Evil" je še enkrat več potrdil izredno vokalno formo, ki ga spremlja skozi letošnje poletje. Visoko karizmatičnost je znova v celoti kapitaliziral in prve vrste so mu jedle iz roke. Naprej o nalezljivosti Dr. Evilovega šova, pa niti ni treba več razpredati. Vsekakor je bilo občinstvo že nekoliko zdesetkano med nastopom Lenih kosti. Nekaj izmed teh korenjakov je dotlej, že popadalo in omagalo pod težo alkoholnih derivatov, mnogo pa se jih prav tako pod vplivom čudežnega delovanja konzumiranih likvorjev, pod odrom nenadzorovano kotalilo naokrog..Brata Kavaš riffovsko kremenito zdresirana, Marc znova odličen v solažah! Skupina je izpustila skladbi Diamonds And Rust ter The Sting, preostali material pa odvožen v standardni maniri Lenih kosti. Znova se je najbolj iskrilo med Russian Girl! Tudi preoblačenja "Dr. Evil-a" to pot ni bilo, tako, da je termin "razgoličenega" nastopa tudi v primeru Lenih kosti tokrat upravičen..
Tako kot v primeru Requiem, kjer ne moremo zaobiti kontrasta v EMŠO številkah članstva, je tudi pogled na oder med nastopom Lenih kosti ponudil zanimive opazke. Energija, ki jo sevajo 15 - 20 let starejši člani je povsem druga. Je pravi pokazatelj izredne zrelosti, izkušenj, rutine, samozavesti in neobremenjenosti. In v takšnih ekipah se lahko visoko talentirani in glasbeno odlično podkovani mladeniči, kot so Miha Nedoh (boni, Requiem), Matjaž Marin (kitara, Requiem), Rok Večerin "W.U.K.O" (bobni, Lene kosti) in Grega Brenko (bas kitara, Lene kosti) še ogromno nauče. Znanja in talenta naštetim fantom nikakor ne primanjkuje, fazo dragocenega nabiranja izkušenj v artističnem zorenju ter glasbeni profilaciji, pa tako lahko jemljejo po bližnjici!
Nastop Requem in Lenih kosti je opozoril še na nekaj. Ne le, da je navezava obeh skupin v sosledju nastopov več kot posrečena glasbena kombinacija, pač pa se obe skupini odlično tudi sporazumevata. Oblutek je bil, kot da sta se znova srečala dva stara prijatelja, med katerima je pretekel ocean morske vode, odkar sta se nazadnje videla! Tako lahko samo upamo, da se tovrstno kombiniranje koncertnega paketa v navezi Lene kosti - Requeim v prihodnje, ponovi na odrih čim večkrat!
Nekaj preko druge zjutraj so na oder, kot zadnji stopili še Wild Ones. Ti fantje so šele zgrajeni iz pravega testa. Osrednja figura je kitarist Martin Favento, ki si jemlje za vzor kitariste kot so med drugim Paul Gilbert (Mr. Big), Eddie Van Halen (Van Halen) in /ali Y.J.Malmsteen. V kolikor bo zasedba ohranila začrtan razvoj lastnega glasbenega artizma, se nam za izročilo hard rocka na slovenskem resnično ni treba bati. H kompaktnosti te mlade in neustrašne skupine je treba nujno prišteti odličen vokal, ki razvija izredno odrsko silo vokalnega izraza v svoji čisti melodični osnovi. Skupine žal nisem prestregel na odru. Preprosto, vloga glasbenega novinarja občasno le udari v zgornjo mejo človeške zmogljivosti. Zato upam, da bodo Wild Ones postali stalnica koncertnih prizorišča na slovenskem, s katero se bomo lahko znova čim prej srečali.
Peklenska noč 2010 je znova uspešno prestala svoj vsakoletni metalski vrvež! Tu so se zbrali znova dobri stari prijatelji, ki jim bije metalsko srce, se znoreli in si izpovedali svoje najgloblje grehe! Odličen nabor nastopajočih skupin, odličen obisk in odlična energija, ki se je pretakala brez zavor. In verjamem, da je "pokalo" in se "bliskalo" pod Zelenim gajem še dolgo v jutro sledečega dne!
fotografije (Železobeton, Black Sabath tribute, Requeim): Martin Prezelj
fotografije (Requiem, Lene kosti): Aleš Podbrežnik
na vrh