Dežuje po Ljubljani. Snežni meteži v njeni okolici. Potresi in pretresi po Sloveniji. Zdi se idealen dan za godbo gospoda Banksa, idealen dan za koncertno uglasbitev njegove sivine. Bi morda lahko izbrali primernejši dan? Na prvi sluh / pogled težko, a ko smo malo bolje seznanjeni z glasbo, ki jo ustvarja Banks (tako na solo poti kot tudi za Interpole), slišimo in vidimo, da goji omenjeni veliko smisla za ironijo ter humor; res da črnega in obscenega. Velikokrat, ko v (glasbenih) medijih zaslišimo ime Paul Banks, v odmevu slišimo Ian Curtis in to kar vedno pride v paketu z njim: depresijo. A Banks je že ničkolikokrat zatrdil, da še zdaleč ni hladen, turoben in mračnjaški človek, da je brez samomorilskih nagnjen... Morda melanholik, morda na trenutke celo depresiven, ampak kdo pa v teh časih ni? Če že: mavrica sivine, namesto sivina mavrice. Depresivna vremenska slika tako še zdaleč ni edini predpogoj za uspešno izpeljani koncert, a vendarle človeška asociativnost tu naredi svoje. Depresija in ameriška sivina po 11. septembru sta označevalca, ki že od nekdaj spremljata njegovo bogato glasbeno udejstvovanje. Sta označevalca, ki sta ga glasbeno naredila, uveljavila in postavila v določen (pomemben) kot glasbene zgodovine.
A zgodba se nadaljuje, teče dalje, sčasoma se bo tudi ta pogled spremenil. Pomembna je tu že distinkcija med njegovim solo ustvarjanjem ter delom v Interpolih. V matični skupini namreč ni skladbopisec, temveč samo pisec besedil. Večino inštrumentalnega materiala sta spisala kitarist Daniel Kessler in (nekdanji) basist Carlos Dengler, zato je sama zvočna krajina predvsem odsev njunih življenjskih nazorov, občutenj, vplivov in teženj. Banksov solo material je zvočno veliko bolj razgiban, veliko je spogledovanja s hip hopom (ki ga tako ljubi, da izdaja posebne hip hop kompilacije) ter elektronskim načinom produkcije (samplanje, ''naredi sam'' filozofija,1manbend…),a ključna še vedno ostajata melodija in kitarska orientiranost (vsaka skladba se zgradi okoli nekega kitarskega motiva). Gre za izrazito avtorsko glasbo, ki jo težko označimo z ''revivalom'' točno določenega žanra (kot npr. Interpol s post-punk obdobjem) ali pa z različnimi sodobnimi trendi. Središče Banksove solo poti je predvsem dialog s samim seboj. Glasba mu omogoča najiskrenejše zazrtje v samega vase, dopušča mu odpirati najbolj globoke osebne rane in vprašanja: soočenje z lastnim jazom, soočanje s staranjem (pogled nazaj), soočanje z ljubezenskimi težavami, soočanje z drugim, soočanje s svetom,…Terapevtska izpoved, ki osvobaja. Zato je tudi jasno zakaj na turneji ne igra skladb Interpolov. Enostavno je vsa zgodba postavljena preveč intimno, da bi lahko vključil v repertoar skladbe, ki so del kompromisa, ki so del širše celote. Na prvencu Julian Plenti is…Skyscraper se je Banks še (delno) skrival za masko, za najstniškim alter egom Julianom Plentijem, tokrat pa se je odprl in brez posrednikov, fasad in mask stopil naprej s svojim imenom (album Banks). Rezultat je jasen: iskriv in iskren album, ki ponuja kar nekaj vrhunske glasbe.
Paul Banks je z Interpoli že enkrat nastopil v Ljubljani, in sicer v Križankah avgusta 2011. Tokrat je ekipa izbrali letnemu času primernejši prostor: Kino Šiška. Uro pred samim nastopom Banksa se je občinstvu (ki ga je bilo že kar nekaj) predstavila še razmeroma mlada, predvsem pa neznana zasavska skupina, ki sliši na ime Icarus down. Ta je na mestu predskupine zamenjala zasedbo Arhibald Arhibaldovich, ki so bili prvotno napovedani, a so kasneje odpovedali nastop zaradi menjave enega člana skupine. Icarus Down so nastali že leta 2004, a do danes ostali dokaj neznani širšemu glasbenemu občestvu. Gojijo žanrsko raznolik glasbeni izraz, ki pa se naslanja predvsem na izročila alternativnega in indie rocka. Njihov zvok varira od čistega do umazano distorziranega, veliko je mešanja analognih in digitalnih elementov, posebej pa izstopajo poigravanja z ambientalnimi zvočnimi krajinami in ustvarjanjem atmosferične glasbe. Zasedba je pustila v splošnem precej dober vtis in publiko navkljub ''demo'' nastopu povečini prepričala. Posebej sta mi vstala v spominu glas pevca, ki (na trenutke) spominja na vokal Briana Molka (Placebo) in kitarist, ki je po načinu igranja očitno hodil v kitarsko šolo radioheadovca Jonnyja Greenwooda. Edini problem, ki sem ga zapazil, se nanaša ravno na raznolik glasbeni izraz. Pri tem namreč vedno obstaja možnost, da zasedba ravno zaradi mešanje velikega števila najrazličnejših muzikaličnih komponent ne razvije lastnega sloga. Pride do t.i. razpršitve glasbenega izraza, ki se znotraj nastopa kaže v obliki raztrganih in čudnih energetskih nihanj. Zaenkrat skupina Icarus down še vedno stoji na varni strani eksperimentiranja z lastnim izrazom, a se bojim, da v kolikor v prihodnje ne bodo naredili koraka naprej, bo to postal njihov ''modus operandi''. Ostali bodo samo še ena zasedba več s pomenljivim podnaslovom ''v iskanju'', ''v pripravi''…Kar pa bi bila velika škoda, saj skupina v sebi nosi ogromen potencial. Naslednjič jih lahko vidimo že ta četrtek v Orto baru, kjer bodo nastopili v okviru drugega Slovenskega tedna glasbe (in se potegovali za nastop na enem izmed velikih poletnih festivalov v naši bližini: Exit, Sziget, Terraneo, Vienna Waves, Taksirat, SpringFestival).
Malo po deseti je na oder končno prišel Paul Banks s tremi člani spremljevalne ekipe. Banksa sem v zadnjih treh letih videl tokrat že tretjič (poleg ljubljanskega koncerta Interpolov, sem si ogledal tudi tistega iz oktobra 2010 na Dunaju) in prav vedno je bil brezhibno napravljen in v dobri telesni formi. Tudi ko nastopa kot solo izvajalec, je kot iz škatlice, njegova zaščitna znaka sta še vedno Armanijeva obleka in urejena ''bundesligašica''. Za razliko od Interpolovih koncertov je tokrat nastopil veliko bolj prezentno in samozavestno, intimo zadnjega albuma pa je odlično pretvoril v suvereno odrsko govorico. Banks se na odru ne afna, nastop teče tekoče, vse je tam kot mora biti, njegova gestikulacija je umirjena, dialog z občinstvom pa redkobeseden. Se sliši vse skupaj preveč uniformirano, preveč statično, preveč ''finsko'', preveč ne emocionalno? Morda, dokler ne zaslišite njegovega glasu. Ta vokal sam je ''Gesamkunstwerk'', celostna umetnina. Ta vokal vsebuje vse tisto, kar drugi izvajalci izražajo z mimiko, nastopaštvom, lightshowom, performansi in igranjem. Njegov močni bariton nam razodene vsa čustva, nam odpre prehod v Banksovo muzikalično vesolje in sanje, tako da niti ne pomislimo na vso običajno nastopaštvo. Ob tem je potrebno dodati, da je vokalu ob strani skozi celoten set stala brezhibna zvočna podlaga, ki je tako Banksove glasbene kompozicije naredila še kompaktnejše, izrazitejše in bolj homogenene. Sama zvočna podlaga je spisana z matematično natančnostjo in deluje kot uspešna kemijska formula: vse stoji na svojem mestu, ničesar ni preveč, ničesar premalo. Zato je bil pravi užitek poslušati inštrumentalno dinamiko in dialoge, ki so si jih skozi set izmenjavali Banks in preostali člani ekipe (pa čeprav ni šlo za jam).
Odigrali so osemnajst skladb (po devet z vsakega albuma), od tega dve v dodatku. Otvoritvena skladba ''Unwind'' nas je popeljala v najstniška leta Banksovega ustvarjanja in bi jo lahko brez problema podnaslovili s ''pesem o ljubezni, ki je ostala, in razmerju, ki ga ni več''. Skladbo je Banks zaigral prvič na svoji turneji in je naravnost idealna uvodna skladba, ki med seboj odločno prepleta pompozne matrice trobil in melaholičnih klaviatur. Najstniške dojemanje ljubezni se z leti spremeni v kompleksno čustvo in o tem tudi govori skladba ''I'll Sue You'', ki so jo zaigrali kot četrto. Pesem zagotovo velja za eno najboljših skladb, ki jih je kdajkoli napisal Banks. Odlikuje jo izraziti smisel za stopnjevanje napetosti, prav tako kot šesto po vrsti, molovska ''Arise, Awake''. Mesto med njima je dobila velika uspešnice s prvega albuma, življenjsko-didaktična ''Only If You Run''. Ta te ne sooči samo z dejstvom, da si sam odgovoren za lastno življenje, temveč ti začrta tudi osnovne smernice, kako se z njim spoprijeti. Po vsaki izmed omenjenih odigranih skladb je Banks tudi predstavil po enega člana spremljevalne zasedbe.
Deseto po vrsti so zaigrali ''Young Again'', ki je predstavljala prvi vrhunec večera. Banksu ter kompaniji je uspela zares močna, intenzivna ter s čustvi nabita izvedba skladbe, ki otroške spomine predstavlja kot oazo in vir radosti pred poznejšim dogajanjem v življenju. Tej je sledila nalezljiva, enkratna in inštrumentalna ''Lisbon'', ki je poskrbela v dvorani za malo klasične melodrame zvoka Interpola in sladkosti Mediterana. ''Over My Shoulder'' pa je pripravila odličen teren za zaključek rednega dela. Trip-hoperska in vojaška ''The Base'' ne odpira samo pomensko oči (za življenje), temveč je odprla še zadnje zaprte ventile za uživanje in sprostitev. ''Paid For That'' je poslušalsko sprostitev nadaljevala in postopoma poglobljala, pa čeprav se v resnici ukvarja s precej resno temo introspektive v procesu staranja. Glavni finale pred kratkim odmorom je nastopil ob ''Summertime Is Coming''. Skladba od vseh Banksovih najbolj spominja na kakšno izmed Interpolovih del. Teatralna koncertna uprizoritev, ob kateri ti gredo vse kocine pokonci. In ko je vstal še bobnar, potem sem vedel, da smo prišli do vrhunca večera. V dodatku nas je najprej Banks umiril z ''On The Esplanade'', potem pa poskrbel še za pravi eksplozivni zaključek z njegovo največjo solo uspešnico ''Games For Days''.
Koncert je bil končan. Minil je v trenutku, navkljub osemnajstim odigranim skladbam. Tempo je bil visok, občinstvo sprva zadržano, proti koncu pa (vsaj v ospredju) že zelo razposajeno. In na to na koncertu ''hladnega'' Paul Banksa. Ni kaj, koncert je uspel, Banksu se tudi ob morebitnem (hipotetičnem) razpadu skupine Interpol obeta še zelo lepo nadaljevanje glasbene kariere.
na vrh