Ekipa preverjenih izkušenih rockologov se je spet odpravila na pot. Poba in Vene, dodatno okrepljena s strokovnjakom Draga(o)nom Buličem, nista dolgo premišljala ob novici, da kanadski kitarski čarovnik Pat Travers nastopa v sicer ne bližnjem, pa tudi ne predaljnem Salzburgu. Popoldanska vožnja je minila v prijetnem vzdušju, ki ga je sicer nekaj časa spremljal jesenski dež, na srečo pa je prenehal na severni strani turskih Alp. Nalahno in udobno smo prispeli do dvorane Rockhouse, kjer skrbijo za rockovski nabor nastopajočih že od leta 1993. Kot vemo, je Salzburg včasih slovel po rudnikih soli. Stavba, v kateri je nastopal Travers, je postavljena tik ob hribu in slutil sem, da bomo videli zadeve, povezane s to dejavnostjo. Rochouse sicer premore dvorano za 400 ljudi, Traversa pa so postavili nastopat kar v sosednji hišni bar, ki je precej majhen, vendar se nas je v njem le zbralo slabih 140. In ta bar je bil v bistvu podoben obokanemu rudniškemu predoru, vključno s starimi opekami na stropu.
Deset minut pred deveto so fantje in gospod stopili na oder in takoj odprašili dve udarni zadevi. Pat Travers je prvo ploščo izdal leta 1976, njegova glasba je pri nas morda manj znana, vendar je bila tisti ponedeljek pisana na kožo večinoma prekaljenim posušalcem. Pat Travers ima ob sebi tri odlične glabenike, ki so z njim ustvarili kompaktno blues rockovsko gmoto, ta pa se je valila do roba odra in nas nenehno zasipala s zvočnimi kanonadami. Pat Travers je sicer boljši kitarist kot pevec, vendar je njegova glasovna intrepretacija tako hripavo prepričljiva, da takoj pritegne željna ušesa. Pat Travers je navduševal z izredno kitarsko tehniko, ki jo je prepletal s pevskimi linijami in predanim zvočnim ozadjem. Noben kitarski trik mu ni neznan, glasno in pikolovsko točno je razdeljeval solistične salve. Ritem sekcija je bila točna kot se lahko le spodobi za ljudi, ki še vedo, da je prava glasba tista, ki prepriča v živo. Udarni par bobnarja in basista nam ni dal dihati niti za sekundo. Pat Travers je prvenstveno igral na Paul Reed Smith Singlecut trem, podobno modelu Gibson Les Paul, neutruden je bil v uporabi zvočnih efektov, užival je v uporabi Waha waha in enkrat celo variante talk boxa, ki je dandanes zelo redek (včasih ga je uporabljal Peter Frampton, Mick Box iz Uriah Heep, pozneje Richie Sambora iz Bon Jovi in Leo Leoni iz Gotthard v obliki mouth tube). Travers je spretno komuniciral z zbranimi ljudmi in razdrl marsikakšno veselo zgodbo. Pred skladbo Elijah, je pojasnil, da je posvečena njegovem osemletnemu sinu, ki tekmuje v šolski nogometni ekipi. Poudaril je, da gre za evropski nogomet. Mladci so nastopali na šolskem prvenstvu in bili drugi, pa se niso kaj doti sekirali, ker niso zmagali. Želja po uveljavitvi je njega samega v mladosti bolj gnala, današnja mladina pa je večinoma prehitro zadovoljna s svojimi dosežki. Za eno skladbo je presedlal na Vigier Stratocaster, na katero je igral z medeninastim slideom, ki ga je nataknil na sredinec. Pokazal nam ga je (slide, namreč) in povedal, da na enak način igra tudi Bonnie Raitt ter se pri tem izdatno nasmejal. Travers je šele lani po devetih letih izdal novo studijsko ploščo z izvirnimi skladbami, vmes je nanizal precej albumov s priredbami bluesovskih in rockovskih klasik. Tudi salzburški nastop je bil mešanica preverjenih uspešnic s konca sedemdesetih, predelav nekaterih klasik ter novejših skladb. Med priredbami je odigral Oh pretty woman Alberta Kinga, ki jo poznamo v izvedbi Garyja Moorea in njenega avtorja, tokrat je zvenela kot z drugega planeta...Še bolj me je presenetil z obdelavo If I had possession over judgement day Roberta Johnsona, ki je doživela preobleko pred dvema letoma z Ericom Claptonom. Travers jo je začel počasi, bluesovsko, po izzvenu prevega refrena pa so vsi štirje padli v oster boogie, ki je jemal sapo in sprožil valove navdušenja med občinstvom. Kar nekajkrat sta Travers in ritem kitarist Kirk McKim padla v fluidno leteče vložke, zaigrane v tercah, kar je pravi balzam za kitarsko čuteča ušesa. Svoj mali časovni solo prostorček sta dobila tudi basist Rick Navarro in bobnar Eric Frates, slednji je izgledal kot stodvajsetkilski član Kelly Family, vendar vemo, da izgled ne šteje. Dokazal je, da je briljanten in inventiven umetnik, po nastopu pa se je, tako kot vsi pravi profesionalci, prav prijazno pogovarjal z obiskovalci. Z znano klasiko Boom Boom (Out go the lights) je Pat Travers končal redni del nastopa. Kot je pri njej običaj, publika pri petju refrena tvorno sodeluje in tudi tokrat je bilo enako. Za dodatek nam je privoščil klasiko Alberta Kinga Born under a bad sign z izjemnim kitarskim uvodom. Po koncertu se je Pat takoj odpravil v preddverje, kjer smo številni feni z njim sproščeno pokramljali in se mu zahvalil za dobroto! Doživeli smo energičen, čustveno nabit nastop, ki nam je vrnil vero v pošteno blues boogie rock!
Jernej Vene
na vrh