Pat Metheny danes predstavlja enega največjih jazz kitaristov, ki se je v svoji dolgi in plodni karieri, ki traja več kot štiri desetletja, izkazal v velikih projektih ali pa čisto preprostih bolj intimnih izvedbah. Kar nekajkrat je zaigral tudi v Sloveniji. Prvič že v sedemdesetih, kakor je povedal. In od takrat dalje se vrača v Slovenijo dokaj redno. Mnogi pa imajo v dobrem spominu koncert konec junija, nekaj dni po osamosvojitvi, kar Metheny tudi rad poudari, da je bilo takrat v zraku nekaj posebnega. Več kot četrt stoletja kasneje Pat Metheny na svoji turneji še vedno rad obišče Slovenijo. Tokrat je bil zanj rezerviran Cankarjev dom, kjer se je ustavil s svojim kvartetom.
Pogled na oder je sprva dal misliti, da bo Metheny predstavil bolj svojo mehko stran, namreč ni bilo dodatnega tolkalista, vokalista, saksofonista. Kvartet je bil osredotočen zgolj na kitaro, kontrabas, klavir in bobne. A kolikor je za Methenyja znano, je njegov repertoar poln presenečenj. Z vsako skladbo je Metheny pokazal drugačno stran, lahko je šlo za bolj divjo in kompleksno skladbo v stilu jazz fusiona, free jazza ali celo avantgarde, drugič bolj umirjeno v stilu bolj umirjenih jazz (pod)žanrov.
Na oder je prvi stopil Metheny s svojo čudaško 42-strunsko t.i. pikasso kitaro, ki deluje kot hibrid lutnje, harfe in kitare. Po uvodnem in bolj umirjenemu nastopu so se Methenyju pridružili še pianist Gwylim Simcock, basistka Linda Oh ter dolgoletni bobnar Antonio Sanchez. Kvartet je predstavil nekakšen prerez dolge Methenyjeve kariere. Vsekakor pohvalno je bilo, da je Metheny dal vsakemu članu dovolj prostora, da je pokazal svoje znanje. Kdo je bolj izstopal, je težko presoditi, ker je vsak pokazal dovoljšno mero talenta in profesionalnosti. Mnogim je v oči padel bobnar Antonio Sanchez, ki je med drugim sodeloval leta 2015 pri ustvarjanju glasbe za film Birdman. Sanchez je eden tistih, ki je z navadnimi ritmi precej skregan. Polomljenih in nekonvencionalnih ritmov iz strani Sancheza torej ni manjkalo. Z neobičajnimi prehodi pa je dodal še piko i k svojemu kompleksnemu igranju. Vsekakor pa je treba pohvaliti tudi njegov smisel za igranje zgolj po činelah, kar je bilo v skladu z umirjenimi skladbami, katerih ni manjkalo. Pianist Simcock je skozi koncert dajal odlično podlago Methenyjevi kitari, s solo vložki pa je predvsem pokazal svojo spretnost in domiselnost, ki se je dotikala tako jazza kot tudi klasične glasbe. Simcock s svojim znanjem več kot obeta in kmalu ga bomo lahko postavili ob bok mogotcem, kakor je Chick Corea idr. Linda Oh, basistka malezijskega porekla, sprva ni pretirano izstopala, a ko ji je Metheny dal prosto pot, je tudi pokazala izredno poznavanje svojega inštrumenta.
Člane skupine je Metheny seveda predstavil, sicer pa med skladbami ni namenjal časa za govoričenje, temveč je dal prednost glasbi, kar je bilo k večjem pozitivno, ker je bilo predstavljenih veliko zanimiv skladb. Metheny je nedvomno publiko očaral večkrat. Ob začetnih taktih vsake skladbe pa je dobil močan aplavz, ko je zaigral znane tone igrane skladbe. Metheny je namreč odigral venček uspešnic, kot so Have You Heard, Better Days Ahead, James, Unity Village idr. S svojim kitarskim znanjem je vseskozi presenečal, predvsem pa je bil njegov smisel za efektirano kitaro zelo v ospredju. Nekajkrat je poprijel tudi za klasično kitaro, iz strani Simcocka pa je dobil dodatno podlago, s čimer je bila zvočna slika bolj polna. Metheny je na čase resnično izstopal, še posebej, ko je poprijel za električno kitaro s sintetizatorjem, s čimer je pokazal svoj razpoznavni zvok.
Po približno uro in pol igranja se je Metheny odločil za izvrstno potezo, s čimer je želel še enkrat izpostaviti ekipo, s katero je trenutno na turneji. Z vsakim članom je zaigral po eno skladbo. Posebej izstopila je skladba Phase Dance, ki je bila zaigrana s pianistom Simcockom, ki je odlično sovpadal z Methenyjevimi spretnimi prsti.
Sledila je kratka pavza, po kateri je prišel na oder Metheny sam in na klasično kitaro zaigral odseke znanih skladb, med njimi je bila tudi priznana Last Train Home, za katero je prejel bučen aplavz. Ko se je zdelo, da je vsega konec, je Metheny ponovno prišel na oder s celotno zasedbo in zaključil z »Are You Going With Me?«, kar vredno vsega spoštovanja, da lahko možakar v šestdesetih še vedno odigra več kot dvourni koncert.
Pat Metheny je v Cankarjevem domu s svojim kvartetom v več kot dveh urah ustvaril izjemno vzdušje, ki se je gradilo z umirjenimi in bolj intenzivnimi skladbami. Vsekakor koncert, ki je bil pisan na kožo ljubiteljem kitarskih vragolij in na splošno ljubiteljem jazza.
na vrh