Za pionirje angleškega doom/gothic metala Paradise Lost je po dobrem odzivu letošnjega albuma The Plague Within prišel čas za ekstenzivno promocijo v obliki koncertov. Skupina se je torej podala na evropsko turnejo, na katero je očitno želela povabiti tudi tiste, ki so nad skupino obupali. The Plague Within (recenzija TUKAJ) se namreč vrača v čase, ko je skupina preigrava bolj doom/death metal, obenem pa je album seveda v moderni preobleki, s čimer računa tudi na bolj novejše oboževalce.
Število obiskovalcev v Vintage Industrial Baru v Zagrebu je dajalo vtis, da interes nad skupino še zdaleč ni upadel. Mogoče se je tudi povečal. Dvorana s svojim barom spominja malce na Orto Bar, le da ima VIB večjo prostornino. Ponudba piva je pestra, cene pa so tudi prijazne.
Brez predskupin seveda tudi tokrat ni šlo. Pred glavnimi akterji so namreč igrali Lucifer, ki so želeli očarati z zvoki psihedeličnega in okultnega rocka. Skupina je deloma nastala iz ostankov nemške zasedbe The Oath, a bolj pomembno dejstvo tu je, da je kitaro držal Gaz Jennings, mogotec angleške doom scene, ki je igral v legendarnih Cathedral. V skladu s pričakovanji je sama glasba Lucifer, ki sicer ne prinaša nič novega, polna nalezljivih stoner rock in doom metal prijemov. A zagodel jo je vokal. Prikupna Johanna Sadonis namreč nima ustrezne barve za takšno glasbo. Preveč je svetla in se ne sklada s težkimi riffi, ki jih ponuja skupina. Mogoče pa je bilo dekle le prehlajeno (čeprav tudi na albumu ne prepriča). Tu se obetavnost Lucifer tudi izgubi. Pa tudi takšnih skupin z ženskim vokalom danes kar mrgoli.
Paradise Lost so otvorili svoj set z noviteto No Hope in Sight, ki je dala vedeti, da je pevec zasedbe Nick Holmes v več kot solidni formi. Njegov grobi vokal je bil močan, medtem ko spevni ni bil tako izrazit oz. je bil precej tišje. Holmes je sicer skozi celotni koncert s svojim mirnim, apatičnim in melanholičnim odnosom opravičil glasbo skupine, ki ni bila nikoli preveč vesela. Skupina je nastopala tudi z drugim bobnarjem. Njihov trenutni uradni je namreč preveč zaposlen s turnejami z zasedbo At The Gates, tako da je za bobnarsko baterijo sedel mladi Waltteri Väyrynen, ki svoje delo solidno opravil brez opaznejših napak. Pri preostalih članih ni kaj za pripomniti, basist je še vedno miren, medtem ko kitarski dvojec Mackintosh/Aedy kar prijetno miga. Mackintosh pa s svojim videzom vedno bolj spominja na Ala Jourgensena (Ministry), le da ne deluje tako uničen od drogiranja. Kot celota pa je skupina bila letom primerno dobro uigrana.
Publika nad celotnim repertoarjem ni bila vedno navdušena. Resda je skupina odigrala tudi kakšno starejšo skladbo, kot so recimo Widow, The Painless, Enchantment. Pri The Painless je bil na matrici še prisoten ženski vokal, ki pa je bil žal vse prej kot originalen. Poleg tega pa je skupina v repertoar vključila tudi »biser« Erased, ki izhaja iz obdobja, ko je skupina bolj zavila v pop, zraven pa dodala še elemente industrial rocka. Paradise Lost so vedno poskusili kaj novega in se razviti, a tisto obdobje ni ravno najbolj priljubljeno. Če publika ni kazala najboljše znake navdušenja nad izborom skladb, je Holmes mirno pripomnil: »Če vam ni všeč naša glasba, imate tam bar.« A kaj pretirano se čez sam nastop ni bilo pritoževati. Odigrano je bilo solidno, skupina je sicer zmožna dati kaj več od sebe, a očitno je tokratna turneja naporna in si kakšen datum vzamejo z rezervo in odigrajo vse skupaj bolj rutinsko, kar je bilo na čase občutiti tudi tokrat. Tu se lahko tudi pripomni čez Holmesa, ki je v določenih delih imel po nepotrebnem nasnete vokale. Skupina se je po 12 skladbah poslovila, a po klicu publike je prišla nazaj in še enkrat skušala navdušiti z novim materialom, za povrh pa je dodala še skladbo Faith Divide Us, Death Unite Us ter zaključno Say Just Words.
Logično je torej bil poudarek na novem albumu, kateremu se je skupina res posvetila in ga je želela predstaviti v najboljši luči. Paradise Lost so pokazali, da premorejo kljub letom celo nekaj grobosti in energičnosti, s čimer je bilo obujanje elementa doom/death metala uspešno, kar je lepo sovpadalo z značilnim stilom skupine. V naslednje si lahko želimo, da ne bi bilo tistih trenutkov, ko je vse skupaj delovalo rutinsko.
na vrh