Paradise Lost z novim super albumčkom! Predskupina Samael - šokantni švicarski hudiči, ki jih poganja artistični stampedo industrialno black metalske zmesi! Letošnji februar je postregel s kar tremi izvajalci, ki so v desetih dneh razmika izvedli prestavljene koncerte v neposredni bližini Slovenske meje. Prva je bila Sonata Arctica v avstrijskem Grazu, ki bi morala tam nastopiti novembra 2009, drugi Paradise Lost, ki bi morali nastopiti začetek decembra lani v Zagrebu in tretji Depeche Mode, ki bi morali nastopiti v Zagrebu maja lansko leto. Človeka lahko takšna koncertna mrzlica naposled še ugonobi, ali pač? Mu zrastejo dodatna krila. Kakorkoli tehtaš. Odkar je internet pričel spreminjati svet in se je pojavil "dolpoteg", se je ogromno stvari spremenilo v funkcioniranju skupin.
Ali skupine navijajo cene vstopnic do nenormalnih razsežnosti, da potem le odigrajo uro tričetrt, kar je bilo pravilo še do nedavna, ali pa so cene vstopnic malo višje kot nekoč, pa je repertoar skrajšan za pol ure, ali več. To je samo ena od mnogih kompenzacij, za krajo avtorskega materiala na medmrežju. Služenje z uradnim "merch-om" in krnjenje koncertnih repertoarjev. Trend, ki mu niso ubežali niti Paradise Lost z novim albumom "Faith Divide Us - Death Unite Us" (2009) in novo koncertno turnejo.
Boogaloo znova zelo običajen. Brez kakšne hude evforije. Prostor se počasi, zelo počasi polni, ljudje kramljajo, preganjajo čas ob vedri debati in pivcu, skratka ustaljeni razgledi. Miza z uradnimi spominki z zelo dostopnimi cenami, bogato založena z artikli. Lepo.
Nekje ob 20. 30 ure stopijo na oder Hrvati Omega Lithium, doma iz Istre. Zasedba, ki združuje elektronske ritme, preko katerih ovija gotsko metalski ledeni piš, je uspela s svojo glasbo in karizmo prepričati večjo založbo Drakkar Entertainment / Sony BMG, da jih vzame pod svoje okrilje in v lanskem letu izdala studijski prvenec "Dreams In Formaline" (2009). To je kvartet kronal s krajšo evropsko turnejo v lanskem decembru kot predskupina dolgoživim in na mednarodnem prizorišču dodobra uveljavljenim Nemcem Subway To Sally. Kapo dol. S strani organizatorja koncerta, bolj primerne skupine za otvoritev koncertnega večera skorajda ni bilo mogoče priporočiti. In še domačini za povrhu! Skupina ni imela mnogo časa. Strnila je svoj kratek nastop tako, da je povzela svoj studijski prvenec v sklopu petih skladb. Seveda je njihova glasba močno odvisna od programskih vzorcev. Tako gradi ozadje zvočna matrika ritmov in bogasto aranžiranih simfo klaviatur. Gotski melos, ki ga krona vokal male, krhke, gotskemu značaju primerno načičkane pevke Mye Mortensen (Da. Kvartet je v piljenju svojega osebnega profila poskrbel tudi za "umetniška imena"), ni ravno naletel na optimalne zvočne razmere to pot v Boogalooju, morda so kitare kanček zamorjeno delovale v zvočni sliki, vendar pa to v ničemer ni kazilo predstavitve skupine, ki je sicer z nenehnim ščuvanjem publiki: "Ajde Zagreb, da vidimo roke!" delovala vsiljivo in nadležno, v igri kompenzirala vse in izkoristila dano priložnost sebi v prid. Masivni riffovski zid, gotski melos klaviatur, prepričljivi aranžmaji ter čvrsti in voluminozno doneči preprosti ritmi, te odpeljejo v posebno vzdušje, ki ga je kronala skladba Andromeda s še posebno invazivnim in melodično kompaktnim refrenom.
Švicarski metalci Samael, ki jih vodita brata Locher in so skozi leta pogruntali posrečeno uravnilovko med elektroniko in black metalom, so nadaljevali koncertni utrip. Na razpolago so dobili tričetrt ure in pričeli vehementno in brez spoštovanja sesipati stene Boogalooja v pekel! Zlo je med njihovim spektaklom definitivno v vsem nadvladalo dobro! Grozljivka je pričela ugajati s skladbo prelomnega in prebojnega albuma "Passage" Rain. Skupina je takoj vzpostavila pravo navezo med sicer maloštevilno publiko in odrsko kemijo. Karizmatični pevec in kitarist Vorph, s svetlo obarvanimi lasmi, tradicionalno spetimi v "figo" in nošnjo kombinacije gotike in izročila samurajev, je v trenutku priklenil publiko nase, s pogledi uperjenimi v oči, karizmo in prepričljivo ter nadvse vživeto igro. Dejansko so ostali trije fantje ob njem na odru izgubili vso zanimivost ter delovali bolj ali manj kot obvezni statisti, ki Vorphu pomahajo izpeljati "špas" teater. Vokal je vse bolj in bolj "krakajoč" ter izgublja tipični "black metalsko" ekstremni značaj, pa vseeno strupeno zajedljiv do obisti. Skupina nosi kanček tiste temačne morbide, značilne za rojake Celtic Frost, vendar pa v izrazu odlične mešanice industriala, melodije in black metalskih okruškov, zavzemajo takšne pridige posebno mesto na planetu. Vorphov brat Xy, ki je v skladbi Rain še sedel na bobnih, je kaj kmalu pokazal, da je njegova osnovna odrska pozicija za plejado tastatur in gumbov. Kasneje je skrbel zlasti za živo vzorčno programiranje elektronskih ritmičnih vzorcev, simfoničnih aranžmajev, ki so-kreirajo glavnino pogubne Samael atmosfere, seveda pa se je presedel občasno znova za bobne in ob zvočni matriki ozadja, poglabljal sam ritmični domet posameznih skladb.
Zasedba je v lanskem letu izdala novi studijski album "Above" iz katerega pa je vključila v repertoar vsega eno skladbo Black Hole. A ta je sodila med najhitrejše izbranega repertoarja in s kombinacijo podivjanih starošolskih blast beatov in zlobnikavih klaviatur posrečenega aranžmaja cerkvenih orgel prave black metal atmosfere ter seveda riffovske masivke, v marsičem pričarala klasične Samael čase, tiste pred izdajo albuma "Passage". V izbranem repertoarju je v vsem zažigala odlična Slavocracy, ki je z odlično kombinacijo zaščitnih znamk nove ere izrazne podobe skupine, posebej pokorila občinstvo pod odrom in požela gromek odziv.
Zasedba je mislila na vse in tako smo bili deležni uživanja vizualnih projekcij platna v ozadju, kar je dodatno podžigalo izpoved skladb ter razpihovalo atmosfero med nastopom. Vrhunec koncerta Samael je bila izvedba skladbe Into The Pentagram s studijskega prvenca "Worship Him" (1991), z grandiozno pogubnim svečanim uvodom na klaviaturah, žgočimi vokali, z odlično kombinacijo ognjenih zubljev na platnu, ki so oživljali pravo cvretje znotraj peklenskega kotla. Prava poslastica večera, ki je v celokupnem seštevku Samael nastopa, s piko na i odličen eksekucije, frontalno izzvala Paradise Lost. Samael niso skrivali navdušenja, da so dobili v tako kratkem času, po lanskoletnem obisku s Slovenci Noctiferia, možnost ponovnega obiska hrvaške metropole. Skratka Samael v letu 2010, ostajajo odličen naslov koncertnih obiskov!
Paradise Lost so potrdili z novim, dvanajstim po vrsti, studijskim albumom "Faith Divide Us Death Unite Us" (2009) tisto, kar je nakazoval njegov predhodnik "In Requiem" (2007). Vračajo se h koreninam. Seveda reč ni tako intenzivna, ekstremna kot dobra doza death metala, ki je začinil začetno obdobje skupine delovanja skupine ("Gothic"). Vendar kitarski riffi najnovejših skladb, potrjujejo da so se fantje obrnili k šoli stare metal obrti. Riffi so znova goli, okosteneli, valeči, prodorni, zamolklo tulijo in delujejo v kombinaciji z vodilnimi melodijami kitarskih enoglasij zlobno, žalujoče, s kreacijo vzdušja, ki je v rokah te skupine vselej perfektno učinkovala. Zato ne čudi, da odlično sobivajo uravnovešeno umeščeni znotraj koncertnega repertoarja, ki je to pot ponudil "malo mešano" izkušnjo, s presekom celotne diskografske kariere, na pobudi predstavitve nove plošče.
Uvodoma je treba poudariti, da bi morali Paradise Lost v postavi Nick Holmes (vokal), Greg Mackintosh (kitara), Aaron Aedy (kitara), Steve Edmondson (bas kitara) in novo prišlek Adrian Erlandsson (bobni) ,ki je svojo kariero pričel pri At The Gates ter preko članstva v The Haunted, Cradle Of Filth, Deathstars naposled priplul med legendarne britanske gothic doom metalce, nastopiti v Zagrebu, dne 05.12.2009. Takrat pa se je pripetilo, da je moral ustanovitelj skupine in kitarist Greg Mackintosh zaradi resne bolezni njegovega očeta, zapustiti kolege sredi turneje. V njegove škornje je sicer začasno in dokaj uspešno vskočil kitarist Milly Evans, sicer dolgoletni odrski tehnik skupine, ki je s strani Paradise Lost vreden vsega zaupanja. Z njim so Paradise Lost uspeli rešiti nekaj koncertov, a obenem uvideli, da celotne turneje na tak način ne bodo morali prignati do konca. Evans je bil namreč vezan na turnejo njegove matične skupine Terrovision.
V vsakem primeru, je bilo bolje počakati še dobra dva meseca. Mackintosh se je vrnil v skupino in Paradise Lost so lahko naposled odigrali nekaj manjkajočih koncertnih terminov. Gledanje koncerta Paradise Lost brez Grega Mackintosha je namreč, kot ovohavanje vijolic s plinsko masko.
Sicer bolj zgovoren kot navadno, je Nick Holmes že v začetku razbil bariero med publiko in skuino, ko je prijavil, da je set lista tako ali tako že znana, da fanom ne bo treba zatorej vpiti glasbenih želja ter da je tako skupina naposled pripravljena na popolno improvizacijo. Po pričakovanem napadu s skladbo nove plošče, Rise Of Denial, je skupina dvignila metalsko občinstvo na noge z odlično "Shades Of God" klasiko Pity The Sadness, ko je Erlandsson pognal dvojno bas boben stopalko in z njo skupini v sunkovito kotaljenje. A ta skladba je pokazala, da so Paradise Lost tudi danes izreden stroj, ki melje pred seboj v fantastični uigranosti, samem odrskem gibanju usklajenosti, ki jim je zlezla v letih sobivanja pod kožo, odličnega medsebojnega zaznavanja, ki jo prinese dolga kilometrina izkušenj uganjanja hudičevstva na odru. Pity The Sadness pa je obenem pokazala tudi, da Nick Holmes danes ni več tisti Nick Holmes, kot pred skoraj 20. leti in da so leta opravila svoje. Vokal je izgubil nekaj prodornosti in moči. Predvsem se to pozna v tej skladbi, pa As I Die ter posebej v Eternal, kjer je death metalski growl že skoraj esencialen. Tudi sicer je Nick imel nekaj težav z višjimi legami, ki jih je rad prepustil vživeti publiki, ali jih kar preskočil.
Tudi Erased iz časov kratkih zalizanih pričesk, je naletela na izredne odzive. Sicer z matriko klaviatur, a je to zakrila izredna vez med skupino in publiko, ki je sodelovala zlasti v petju refrenov z Nickom. Masivni riff je vžigal na polno!
In novi album? Predvsem je vžgala iz nabora skladb novega albuma razjarjena Frailty, ki je sama po sebi eden izmed vrhuncev novega albuma. Že Nick je napovedal njeno vsebino uvodoma, ko je dejal, da zgodba govori kako moraš vstati ob 3.00 ponoči in ujeti "jebeno" letalo ("fucking airplane").V kitarskem oziru zelo lepo razgibana skladba, kjer je posebej prišla do izraza MacKintosheva izredna zavzetost. Karizmatični kitarist je bil ves čas popolnoma v svojem svetu, ko je ugajal s svojo karizmo odrske igre. Tatu-ji, dolgi lasje preko zadnjice, namazane oči s temno barvo, malodane pobrite obrvi, pogled uperjen v tla in kitarski vrat, nepopustljivo in z dinamitom velike vere v avtorske stvaritve! Spoštovanja vredno. Edmondson, ki po drži, pričeski in gibanju nekoliko potegne na Siddhartinega Janija Haceta, je vseskozi stiskal na obrazu "narejen" nasmeh, vendar ohranjal očesni kontakt s publiko. Ritem kitarist Aedy pa je bil tarča pijanega prijatelja glasbe, ki je vseskozi motil kitarista med izvedbo, stegoval roko proti njemu, mu kadil pod nos - da! Na Hrvaškem lahko spet kadiš v klubskih prostorih. to je v oziru južnih sosedov pravi Las Vegas za Slovenijo! Aedy je modelu, diplomatsko odvrgel zmečkan kos papirja s set listo, s katerim pa se opiti težak ni hotel sprijazniti, a je gesta dosegla želeni učinek. V jezi je namreč odhlačal iz dvorane (verjetno po še kako pivo) in tako naredil marsikomu v prednjih vrstah leve strani pod odrom, veliko uslugo.
Silno kratek regularni del! Že v njem se je Holmes nekajkrat sprehodil v zakulisje, saj je njegov vokal deloval skrhano in zmanjšane moči. Skupina tudi ni uspela razviti pravšnje zvočne uglasitve. Že v samem začetku se ni slišalo dovolj dobro kitatrskih vodilnih enoglasnih motivov Grega Mackintosha, ki so zaščitna znamka energije Paradise Lost. Kasneje so kitarista v miksu dvignili, vendar pa je temu navkljub, vokal vseskozi deloval nekoliko premalo slišno. Prav tako klaviature v zvočni matriki.
Skupina se vrne, naslovna skadba Paradise Lost novega albuma "Faith Divides Us - Death Unites Us" povzame dejstvo, da se je hrvaška publika že dodobra spoznala in spoprijateljila z njim, saj je uspešno sodelovala v verzih, koncert pa je dobil krila v zaključku z obveznima skladbama železnega repertoarja The Last Time in Say Just Words, ob katerih je doživelo druženje z doom/gotičarji svoj vrhunec.
Ura in dvajset minut ni postregla niti z enim komadov odličnega albuma "Icon" (1993), kar je gotovo veliko razočaranje. Ob tem naj dodam, da se občasno v set listi na turneji pojavlja fenomenalna Embers Fire, a Zagreb žal za izvedbo te "Icon" klasike ni bil izbran. Gospodje so se poslovili od publike, zapustili ob siceršnji kvalitetni predstavi, ki je nekako izpolnila pričakovanja, grenak priokus slabih zvočnih razmer in prevelike doze rutinskega obraza. Čeprav je Nick, kot že omenjeno, ogovarjal publiko bolj, kot to počenja običajno.
Naslednjega dne so Paradise Lost in Samael odpotovali v Beograd. Potem, ko so tam, po običajni poti izvedli še en koncert, ki je bil prestavljen z decembra 2009, jih je čakal v nadaljevanju obisk Romunije. A do tja niso prispeli, kot so si zaželeli. Tour bus je namreč zabredel v prometno nesrečo. K sreči, nihče od osebja ni bil poškodovan, je pa utrpela odiseja obeh skupin časovno zamudo, zaradi česar so morali Samael odpovedati svoj nastop v mestu Cluj. Če ne drugega, bo ostala poslednja evropska turneja članom Paradise Lost gotovo v spominu še dolgo časa, saj se je usoda kar nekajkrat pošteno poigrala z glasbeniki. V tolažbo zgolj zato, ker sovpadajo zadnje nesrečne prigode ter nezaželeni pripetljaji, s samo pridigo gothic/doom porekla Paradise Lost. Konec koncev. Paradise Lost so zapustili prav dober vtis v Zagrebu, ki jih ohranja, kot nedotakljive pionirje in veterane svoje unikatne obrti, izrazne biti in moči ujete, tako na koncertih v živo, kot tudi na samih studijskih izdelkih. Uživanje njihove koncertne magije, je tudi danes dobrodošla in priporočljiva, da ne rečem kar obvezna, popestritev vsakdana sladokuscev heavy metal glasbe.
fotografije: Robi Lipej
na vrh