Priznam – sem skeptičen glede iskrenosti generičnih žanrov, kot so metalcore in deathcore, po prvotnem glasbenem navdihu ter navalu prve iskrene krvi resničnega zanosa ter kreativne mrzlice glavnih praporščakov prvega vala žanra pa je dejstvo predvsem to, da vsi mladci in mladenke, ki se odločijo stopiti po že dodobra uhojeni poti uspeha, ne premorejo vedno tudi dovolj lastnih jajc, da bi jim lahko priznali genialnost, vitalnost, svežino in inovativnost. Tudi zato sem bil kar prekleto skeptičen glede dejanskega uspeha mosherske tendence, ki jo že z imenom naznanja Mosh Still Lives Tour, ki je, tako kot številni ostali mini festivali in bolj glamurozni koncertni instant hibridi preteklosti, letos prinesel malce več strnjenega koncertnega dogajanja na oder ljubljanskega Kina Šiška. Glavni nosilci zabave naj bi bili Emmure, poleg njih pa je bilo na listi nastopajočih veliko imen, ki v sedanji glasbeni teksturi metalizirane godbe še niso pustili druge sledi kot trendovskega zaznamka, da se na sceni dogaja nekaj novega, ne pa nujno tudi revolucionarnega. Ker sem rasel gor v času, ko je glasbeno dogajanje prevetril po grunge-u še nu-metal in je kmalu zatem priječala prva kanonada novega vala švedske melodike, potem pa se je »zgodil« še metalcore, sem marsikaj že slišal in okusil, nisem pa testiral prav slehernega šmorna, ki je sedanji mladeži osrednji vroči kostanj. Glasbi dam rad vedno priložnost, da se dokaže, do novotarij pa sem po navadi odprt, ne pa tudi vedno popolnoma zaupljiv, kar je bila popotnica tudi tokratnemu obisku ljubljanske katedrale koncertnega užitka, razvpitega Kina Šiška.
Že en pogled po pred vhodom gomazeče mladeži razkrije, da je bil koncert najbližje vnovičnemu snidenju že starih znancev z vseh coreovskih procesij, poleg ušesne kranclarije in novo kupljenih majic pa si tako mladci kot mladenke najraje razkazujejo sveže izrise in popise na svojih telesih, tudi če se barva v tattoojih še ni popolnoma posušila. Proti tattoojem nimam nič, naj poudarim, a je vse postala tako prekleto zlajnana poza, da se človek vpraša ali ima ta parada površinske dodelanosti in globinske izpraznjenosti dejansko karkoli opraviti z resnično ljubeznijo do glasbe. Namesto plošč in CD-jev se prodaja le kozmetika, poza pa je pomembnejša od resničnega življenjskega stava, s katerim se lahko oporeka sistemskim nepravičnostim in izbojuje svoj košček prostora pod svobodnim soncem. Pa pustimo to ob strani. Zanimivo je bilo tudi dejstvo, da je bilo pred samim prizoriščem ljudi manj, kot sem se nadejal, še slabše pa je bilo v dvorani, kjer so si svoj prostor za odklapljanje enakovredno razdelili adolescenti, HC veterani in očetje ter mamice, ki so na letošnji pomladanski vrhunec koncertnega dogajanja (seveda poleg Ortofesta in manjših koncertov po Ljubljani in ostali Sloveniji) pospremili svoje mladoletne sinove in hčere. Praznine pod odrom je bilo preveč, kmalu po tem, ko so preverili uglašenost svojih kitar pa so pred prekleto prazno dvorano stopili Avstralci Buried In Verona.
Buried In Verona so tipični predstavniki stadionskega hardcore metalcore zvoka, kljub temu, da pa brusijo in ostrijo svoje čute že od leta 2007 dalje pa bi težko potrdil, da predstavljajo pravo konkurenco njim domorodnim Parkway Drive. Kitarski dvojec okrogloličnega Richieja Newmana in Daniela Gynna strelja popolne metalcore stereotipe, kitarski rifi pa poleg melodike in tipičnih postankov strežejo z bore malo lastnega žmohta. Basist Sean Gynn se je sicer poskusil predati solidni udarnosti bobnarja Shanea O'Briena, a se je poleg zvočne slike že od prvega trenutka dalje krhal tudi sam duh in zanos zasedbe, saj je vokalist Brett Anderson zaman poskušal ogreti krepko podhlajeno in statično ljubljansko publiko. Opasani s ploščami Circle The Dead, Saturday Night Sever in The Notorious B.I.V. so stregli s tokrat prekleto zlajnano in zlizano kombinacijo poskočnega metalcora z grlenimi hripavimi vokali ter protiutežno sladkobo milozvočne spevnosti, po kateri se kaj hitro lahko razvije napredovana oblika diabetesa. Prvi trenutki skladbe Maybe Next Time servira sicer soliden HC udar in množico žaljivk na rovaš sveta, ki bi ga Buried In Verona najraje odmislili, a je v tem svetu instant scanja po glavah svojih nasprotnikov bore malo takega, zaradi česar bi si ljubitelji glasbe rezali žile. The Notorious B.I.V. je plošča, ki stavi na hibridno blendanje stadionsko poskočnega HC-ja ter izpete zlajnane metrike. Medel aplavz in par poskusov vživljanja v prvih vrstah, nato pa hladen tuš za pretencioznega Bretta, ki se je nadejal popolnega odloma ter mosha svojega življenja, namesto tega pa bil deležen pododrske statike ter miniranja svoje odrske persone in avtoritete uspešnega frontmana. The Descent je dodal s svojo popoidno spevnostjo še malce več želje, da bi testosteronske tokove raje sproščal malce kasneje, parada brezvezja pa se je nadaljevala s poskusi priljubitve zadnjega ploščka, ki pa ima bolj slab ugrizni faktor. Forget What You Know je s svojim refrenom: »Save Yourself« dober namig, ki mu nekateri rade volje sledijo ter odracajo na prvo pivo, nekaj prepotentnih juvenilnih ljubiteljev koncertnega sproščanja frustracij pa se za odtenek bolj prepusti klicem, da je čas za circle pit, a po parih skorajšnjih padcih po stopnicah Kina vsi tovrstni poskusi izzvenijo v nič, Buried In Verona pa dobijo grobek za svoj koncertni mojo kar v slovenski metropoli. Perceptions in brezvezna sint metrika komada Four Years ne popravi klime in po zadnjem jokavem refrenu je čas za odhod z ljubljanskega odra – vse prej kot v maniri zmagovalcev ...
Povse drug faktor pa premore kanadska soldateska zasedbe Obey The Brave. Se spomnite skupine Despised Icon? Udaren deathcore s primesjo drugačnosti je bil svež če ne drugače zato, ker sta si mikrofon podajala kar dva vokalista, sedaj pa je tisti bolj HC-jevski orator in prvo grlo drugonastopajoče zasedbe večera! Alex Erian je s svojo preprosto odrsko iskrenostjo ter prvinskim občutkom za dobro komunikacijo s publiko zadnja v fazi dobrih novic, ki bi jih povezal s skupino Obey The Brave. Mlačne vode ne izumljajo, prav tako pa se montrealski peterec niti ne slepi, da bo na novo izumil kolo, premorejo pa veliko potentnih rifov ter prekleto sočne udarnosti. Plošča Young Blood je tipični dokaz za to, da so Panterini rifi zimzeleni, HC pa je s svojo »no tongue in cheek« pravšnji za kombiniranje z južnjaškim temperamentom. Tokrat je southern sludge v službi severnjaške ostrine, že uvodna skladba Lifestyle pa prebudi popolnoma drugačnega duha v prej pospani ljubljanski publiki. Mladež pade pod Erianovim urokom v trans, izjemna uravnoteženost dveh surovih kitar, ki ju krotita John Campbell in Greg Wood pa se lepo dopolnjuje z ritmično sekcijo basista Miguela Lepagea in bobni Stevieja Morottija. Receptura je preporosta – žlahten zvok se dopolnjuje z metalsko pridigo, da je potrebno svoje življenje živeti s trdno jekleno hrbtenico in pokončnostjo. Obey The Brave zvenijo kot HC rušilec, odrski nastop pa se od mlačnega statiranja s prvega dela koncerta, prekleto razlikuje! Po Lifestylu nastopi čas za malce več odločnosti in metalcorovske ostrine, It Starts Today pa zareže v večer s kirurško preciznostjo testosteronske havbice. Dinamika pod odrom narašča, z odra pa na neravna tla Šiške poletijo prva telesa mladih letalcev, ki si drznejo poskusiti srečo in kooperacijo mosherske bratovščine pod zatemnjenim odrom. Epitaph je z Obey The Brave dobil nov adut za prevzemanje bolj metalskih src, Self Made pa dokazuje, da imajo Kanadčani v gatah več kromiranih jajc iz prvorazrednega titana kot nekateri konkurenti z južne strani kanadske meje. Skokov in obratov na odru ne manjka, impresionira pa predvsem izdatno tetovirani basist Miguel, ki, ne vem zakaj, vizualno spominja na križanca med Mariom Galuničem, Ladom Bizovičarjem in kaznjencem na izdatnem odmerku steroidov, nevarni duh kvinteta pa udriha iz obeh zvočnikov brez slabega trenutka pomanjkljivosti ali nepripravljenosti. Po Garde La Tete Froide in izjemnem srdu skladbe Get Real sem popolnoma prepričan, da smo deležni najbriljantnejšega nastopa tega večera, pa čeprav so pred nami še trije nastopi, je pa res, da je po tokratni krasni transfuziji mlade veteranske krvi lahko le malo takšnega, kar bi kvalitativni nivo zmoglo nadgraditi. Live And Learn zaključi koncertni nastop s sladkim kaosom, grlena rešitev dobre volje pa je kronana z bučnim aplavzom ter željo po še, a se mora montrealski peterec ravnati po strogo določenem urniku, ki prepotrebnega bisa žal ne dopušča. Srčno lahko tako upamo, da bomo briljantnih Obey The Brave v Sloveniji v kratkem še deležni, saj so resnično nekaj boljšega, kar je polnilo moja ušesa v zadnjih nekaj letih! Navdušenje nad nadaljevanjem pa je bilo precej manjše.
Kot tretji so oder zasedli mladci iz Atlante, skupina Attila. Ali obstaja kaj takšnega, kot je death metal za zabavo? Zlovešče in interesantno, bi rekel, a po prvi postavitvi dveh kitaristov na levi in desni strani odra (Chris Linck in Nate Salameh niti po videzu niti po zvoku svojih kitar z ničimer ne nadgrajujeta kvalitativni nivo metalcora ali deathcora), pri kateri človek basista Kalana Blehma človek zlahka spregleda, bobnarja Seana Heenana pa bizarno zakrijejo oklesteni bobni, se pred oči množice postavi sam križanec velikonožnega Skočirja ter pritlikavega Green Dayovca Billyja Joa Armstronga – pevec Chris Fronzak. Fronz se je odrekel svojim dolgim laskom, poleg temnejših las pa se je na odru kot nova modna zapoved pojavila tudi kombinacija usnjenih gat in temnih špeglov. Kot bi gledal Scotta Weilanda, nakdanjega Velvet Revolveraša in STP-jevca, le da je tokrat v igri manj melodike, več grlenega growlanja in, zanimivo, za deathcore redkih konkretnih pujskajočih piskanj. Komad Rage premore par dobrih rifov, a Attila plužijo v večer s prekleto veliko rezervo. Fronz se kljub temu poigrava z množico in kar prikuje poglede nase, a po prvem nagovoru mi pade vse malce dol, saj je namesto možatega raskavega vokala fant sposoben le kermitovskega regljanja na prehudih odmerkih helija. Party core je torej tretje dejanje večera, zapoved »Party at all costs« pa se sadistično nadaljuje s pozivi po moshanju in circle pitih po tektonskih prelomnicah Kina. Gležnji so prekleto ogroženi, poleg tega pa se po parih razstopniščenih osebkih človek vpraša, ali je kaj takega sploh potrebno in smiselno. Attila so pač zabavljači, Nothing Left To Say pa izzveni kot Lamb Of God na pokvarjenem ročnem menjalniku, poleg tisočerih oddrgnjenih rifih ter pavzah za postanke pa se povsem istovetno nadaljuje tudi teater bizarnosti, ki ga uprizarja Fronz. Špegli so odvečni in namenjeni le podajanju v roke, žepe, Fronz pa gruli svoj svinjerejski spev z odra na prve bojne linije svojih pristašev. Temper zveni že slišano (kot bi nadaljeval pretekli dve skladbi), predstavitvi albuma Rage pa sledi skladba z albuma Outlawed. Sex, Drugs & Violence je sonično dolgočasni dethcore, ponavljanje obrabljenih fraz pa vseeno doživi popolni sprejem pri mladih, ki so se tokrat bolj oblegali oder, pa čeprav nekemu hudemu dvigu kvalitete zvoka ali nastopa nismo deležni. Kaotični odmerek zapohanega death metala in deathcora pa popelje še globlje v črevesje pekla. Party With The Devil je pravšnji za nadaljevanje parade izpraznjenosti, »666 party with the devil, bitch« pa prav pristoji mladcem in mladenkam, ki v precizni metriki in sinkopiranih ritmih najdejo očitno več esence kot jaz ... White Lightning in sklepni Payback me pustita prav tako sumljivo hladnega, sumim pa, da je v sodobnem metalcoru toliko esence kot hrbtenične opore v kvalitetni driski, če sem lahko malce analno barvit.
Četrto dejanje petstavkovnega večera pripade tokrat zasedbi Chelsea Grin. Utaška zasedba, ki si je ime nadela po huliganskem aktu rezanja ust rivalov z noži ter jockerovski nasmeh bolečine prodaja pod znamko deathcora, stavi na faktor napredka. Zadnji plošček, album Evolve, naj bi dokazal, da so se v dobrih sedmih letih razvili v potenten bend, na kar sem upal vse do prvih taktov uvodne skladbe The Foolish One. Deathcore je postal pravi paravan za prikaz povprečnosti, v sivem območju popolnoma benignih in res brezidejnih bendov pa se najde veliko tega, zaradi česar je postal tudi ta večer zame vse bližje glasbeni kloaki kot pa pojmu popolne mosh pit zabave. Namesto progresivnih elementov je veliko tehnične onanije in suhoparnega matematiziranja! Ob številnih in prepogostih menjavah osebja je zasedba postala popolnoma brezizrazna, čokatemu pevcu Alexu Koehlerju (prekleto spominja na dethcore različico prvega grla zasedbe Rammstein) pa so v skupini najdlje vztrajajoči basist David Flinn in kitarista Daniel Jones ter Jake Harmond. Kot tretjega kitarskega onanista so v zasedbo prisnubili Jasona Richardsona, nadarjenega mladega solo kitarista, ki je svoj talent dokazal, kot izvem naknadno, v zasedbi All Shall Perish, tokrat pa svoje položnice plačuje očitno z bolj brezvezno kitarsko rutino, v kateri njegov talent ne more popolnoma zaživeti. Hladen ostajam tudi do bobnarske pedanterije zadnje pridobitve, bobnarja Pabla Viverosa, po popolnoma enako zvenečih prvih dveh skladbah večera pa dočakam nosilni adut zadnje plošče Evolve, skladbo Lilith, ki zveni kot demonizirana različica Craddle Of Filth z deathcore polipih. Namesto da bi tvegal zlato žilo ali dokončno odpoved centra za zdravo pamet sem parado praznine in brezidejnosti začasno zapustil, pred tem pa bil priča neposrečenemu naglavnemu ateriranju enega izmed tistih herojev, ki so v imenu slabe zabave pripravljeni tvegati celo svoje zdravje in življenje ter preverjajo trdnost tal ljubljanskega hrama kulture kar s svojimi temeni ... Varno zavetje lobija je ponudilo malce opore razbolelim nogam, v dvorani pa se je nadaljevala koncertna farsa generično naštancane glasbe, ki pa ji nekateri dajejo več veljave, kot bi si jo zaslužila. Slednje je zgolj moja opazka, da ne bo pomote, gre pa, seveda, zgolj za stvar okusa ali pomanjkanje okusa ali razsodnosti pri zagovornikih zbledelega core žanrskega vrtenja v vse tesnejših majhnih koncentričnih krogih.
Po skoraj tričetr ure trajajočem mučenju vseh čutov se Chelsea Grin odločijo posloviti od Ljubljane, nastopi pa končno čas za predpriprave pred zadnjim, finalnim, velikim dejanjem tega Mosh Partyja v našem podalpskem koščku raja (ali Pekla, kot imate raje ...). Si predstavljate kaj bi dobili, če bi v genetski blender vrgli malce nu metala, HC-ja, Fred Dursta in celo Korn ter si dovolili v vsem ohraniti ravno pravšnji odmerek jezikavosti in drznosti, zaradi katere je bil New York upravičeno zibelka pravega, pravovernega in predvsem klenega HC-ja? Emmure so najboljši približek, glede na dejstvo, da pa zasedba orje ledino že od leta 2003 dalje, jim pomanjkanje znanja in kilometrine ne morete oporekati. Pet glasbenih celovečercev ter več kot šestletna vez z založbo Victory Records daje vedeti, da so Frankie Palmeri za mikrofonom, Jesse Ketive in Mike Mullholland na kitarah, basist Mark Davis in bobnar Mark Costillo poroštvo za dober finale sicer precej mlačnega in rahlo zvodenelega večera. 4 Poisons 3 Words s plošče Speaker Of Dead postavi popolnoma nove stndarde večeru, namesto deathcore atake pa Emmure stavijo na metalcore rapanje karizmatičnega Frankieja, ki se je gibov in izbire oblek navzel pri razvpitem Fredu Durstu iz zasedbe Limp Bizkit (poleg frizerja in krojača imata fanta očitno tudi skupnega koreografa ter učitelja plesa). Nu metalska serenada brutalnosti se nadaljuje dalje s skladbo Solar Flare Homicide, Emmure pa obvladujejo celotno klimo v Kinu Šiška s suverenim nastopom ter dobrim zvočnim izrazom, na katerega bi bili ponosni tudi Slipknot, Emmure pa namesto curakljastih brezvezarij nizajo potenten core raping, namesto plesnivih piškotov pa vam ponudijo krvavi odmerek nizkofrekvenčnih tonov, plesnih ritmov, ki bi znali ustrezati slehernemu Korn navdušencu, Protoman pa daje razpoznaven pečat zadnji plošči Slave To The Game, s katero se Emmure, kot kaže, udarno poslavljajo od založbe Victory. Z drugega albuma The Respect Issue nato zahrumi skladba Sound Wave Superior, Frankie pa namesto rapanja in milozvočij bolj grleno brazda in neti strasti v ljubljanskem Kinu. Stopnjuje se pričakovanje in gosti se brezzračje, ko se strnejo borbene linije fanov, kljub obilju prostora pa nekega eksplozivnega finala ta večer paradiranja ameriške veličine ne doseže. Tudi zavoljo tega (ter tudi zaradi pomanjkanja časa pred vse bolj pretečim petkovim delovnim urnikom) sem Kino Šiška zapustil prej, kot načrtovano – da si dobrega okusa v ustih ne bi kvaril s preutrujenostjo, pregorevanjem in nedorečenimi konci.
Soliden zaključek ostane tako nekako le v domeni glavnih nosilcev večera, kakšnih hudih presežkov pa ta dan Ljubljana ni slišala. Zabava je bila uspešna, težko pa govorimo o banketu, katerega se bomo še dolgo spominjali. Par jedi je bilo užitnih, nekatere celo zelo okusne in po slednjih bi z veseljem še segel, moram pa priznati, da je za vsakega človeka, ki premore ščepec zdrave kritičnosti, bilo ta dan videti in slišati več povprečnosti in bizarni generiki kot revolucionarnega duha inovativnosti in progresije. Slednje je tudi nesmiselno pričakovati. Baje smo preživeli konec sveta in se ni smiselno več obremenjevati s kakovostjo vsebine ter težo kritike? Smo res dosegli rob, onkraj katerega je prostora le za površnost, površinskost in nepoglobljeno ponavljanje izrabljenih fraz? Vse je dovoljeno v službi kapitala in vrček gre tolikokrat po vodo, dokler se ne razbije. Tokratni mini festival neposrečenega mosha je dokaz, da je skledica, ki bi morala zadrževati dušni substrat sedanjega časa, prekleto napokana, mladež, na kateri naj bi svet v prihodnje še stal, pa podlega vse bolj formi in zunanjim modnim zapovedim kot pa vsebinski teži. Tudi tako se da preživeti čase, v katerih živimo, a se vprašam: mar je golo preživetje dovolj, da se lahko popolnoma odpovemo polnemu življenju? Namesto tega hrup v odgovor, po hrupu pa karavana potuje na pot dalje, medtem pa zarod mladih mlečnozobcev odšteva trenutke do naslednjega datuma snidenja, na katerem se bodo lahko pohvalili s kakšno novo risbico na koži, novim pirsom ali majico, glasba pa je, itak, drugotnega pomena, ne?
na vrh