Če imajo Kitajci medveda, Švedi Abbatha, imamo mi Slovenci svoje vrste Pando. Pretanjene art pop rock veterane slovenske mainstreamovske glasbe. zlasti osemdesetih in devetdesetih let. Lepo jih je vsake toliko časa ozreti na odru in uživati v njihovi izvedbeni perfekciji. Za nekaj takšnega se je ponudila nova priložnost v sklopu letošnjega Ortofesta. Dan prej so tu igrali San dI Ego, publika se je narisala v številki kakšnih 150. glav in dan potem je bilo število obiskovalcev pravzaprav identično. A povsem druga klientela. Jeans in usnje so zamenjali puloverji in srajčke, vendar z mnogo več elegance, kot je to npr. velevala striktno uniformirana konfekcija študentarije, teden dni prej, na nabitem koncertu Adija Smolarja (prav tako na Ortofestu). Da ne govorim o konkretnem prebitku pripadnic ženskega spola, ki so vseskozi zatopljeno grulile večino verzov družno s skupino. Dejansko, vsakič, ko je Vlado Pirc pozval publiko k sodelovanju, je harmonizirani zbor publike izžareval v tej sproženi harmoniji zborovskih napevov publike, pač odločni ženski vokalni prebitek.
Publika torej ni pozabila na Pando. Radijski hit zimzeleni ponarodelega leska, so zagotovilo. Ta omenjena odzivnost s teatralno razpoloženjskim kumulusom v skladbah Daleč stran ter Nepremagljivi - torej smo bili izpostavljeni minimalno dvema teatralnima vrhuncema, je bila pomemben element tega večera, da je sama predstava skupine izpadla še bolj nalezljivo in v čustvih ter strasteh delovala, še bolj intenzivno.
Panda so sekstet, ki deluje, kot mini orkester, kjer so gradniki zvočne krajine in glasbenega izrazoslovja izredno pretkano umerjeni, razmeščeni, medsebojno skalibrirani in ki skozi dolga, dolga leta kljubovanja in izkušenj, shajajo skupaj v takšni interakciji pravzaprav, kot bo sobivali v simbiontskem odnosu. Dopolnjevanje gradnikov zvočne slike, njihova komunikacija, zaznavanje, interakcija in nasploh samo medsebojno občevanje seksteta, je briljantno. Pevka Nina Bauman se je, glede na najkrajši staž v bendu, v tem kratkem časovnem obdobju, več kot perfektno zlila s karakterjem skupine, ga okrepila, nadgradila. Pravzaprav je s svojim vokalom definitivno prevzemala pozornost, nekajkrat se je "soulovsko" neverjetno "našobila in razstrelila". Poseduje izjemno moč in vokalni naboj s karakterjem, ki te strese do kosti. Vendar pa je Nina glede na mladost, že sedaj izjemno dobro podkovana kar se prilagajanja tiče in zna biti v mehkejših, to je tistih deli in pasažah, ki zahtevajo 100% feeling, še kako čutna in vokalno tako dodatno nalezljiva. Pravi balzam za ušesa.
Njena moška odrska klientela je, po pričakovanju, pojem že omenjene perfekcije. Tiste perfekcije, ki že kar pregovorno zaznamuje sam diskografski opus skupine, kot tudi njeno koncertno pojavo. Ko prideš na koncert Pande, kiksa pač ne sme biti, no vsaj, kot opazovalec koncerta, ga pač, glede na reputacijo in ugled skupine, še zdaleč ne pričakuješ. Tonski mojstri so pripravili vse potrebno za kreacijo izvrstne zvočne dinamike, kjer so bili gradniki zvočne slike jasno slišni in razločni. Posebna draž so trenutki šegavosti, ki jih generirajo pasaže vesele medigre kleno ubranega občevanja instrumentov, zlasti na solističnih relaciji klaviature-kitara. Izvrsten zvočni konglomerat. Če si stal na sredini, se pravi nekje na polovici med odrom in mešalno mizo, si odnesel od koncertne predstave največ.
Čeprav je izhodna izrazna estetika glasbenega dosjeja skupine »art pop in rock«, je prav predpona art postavljena tam zato, ker vtika bend v svoje silno nalezljive kompozicije, že od nekdaj elemente jazza, svetovne glasbe, večkrat se točke koketno spogledujejo z latino ritmom in melosom, ves ta pasijon aranžerskega razgibavanja, pa je tako kreator glasbene svojevrstnosti skupine. Bend je podredil repertoar aktualnemu studijskemu albumu »Stoletni ples« (2016), vendar ni pozabil svojega obveznega koncertnega obhajila in tako natresel v repertoar pričakovane vroče točke bogatega diskografskega zaledja. Da so Panda publiko skrajno razvneli, so potrdile burne ovacije in reakcije, ki jim, tudi po obveznem dodatku, ni bilo »slišati« konca,. Tako so na oder stopili za drugi dodatek šef skupine, njen motor in glavni vizionar ter nad vsem legendarni slovenski glasbenik, Andrej Pompe, ki je sedel za svoje klaviature, druga je bila Nina Bauman in ko je že kazalo, da se bosta sama lotila dodatne točke, se jima je pridružil za striktno vokalno barvanje še Vlado Pirc. Skupaj so ostali še naprej pri albumu »V vročici noči« (1990), z integracijo presenečenja večera, to je skladbo Da bo jutri še en dan, pa končno (upam, da vsaj deloma) pomirili razbeljeno občinstvo, ki bi, če bi bilo le mogoče, ostalo s skupino v Orto baru, še celo noč. Izreden koncertni večer torej.
na vrh