Dihurjevo delo na prelomu tisočletja
Ko sta veselo-umazana dihurja začela predstavljati slovensko, (bolj ali manj) melodično pankrokovsko sceno, je bila ta v svojem podžanru pestra in barvita, lokacijsko razkropljena po celotni domovini.
Z bendi, ki se jih je v “zlatih časih” scene nabralo za tridnevni glasbeni festival, sta v sklopu pijansko-pankovskih večerov soustvarjala vseobsežno ter enovito domačo, glasbeno (pod)sceno na prelomu tisočletja. Ta pa je konec koncev zrcalila neko po-tranzicijsko, po-pankorovsko generacijo, ki se je danes izbrisala, primerno okreditena je odšla za (nam) bolj (pogodu) “ziheraško” kariero… Le resnost in odrastel svet, v katerem ni časa za tovrstne oslarije kot so…
Oživljanje pijansko-pankovskih navad izpred desetletja …
... je danes seveda nelahek, nehvaležen in sizifovski biznis, a nujno potreben za ponovno predstavljanje in časovno obeleževanje novih glasbenih skupin v podžanrskem okvirju trše zvenečih glasbenih sfer.
Na pomoč pri umazanem poslu so dihurjema priskočili videmški ska-pankerji CarryAll, katere sta gostila že pred leti in upravičili, nič kaj lahko, vlogo glavnih akterjev večera.
Poleg laškega “madcaddiesovsko”-zabavljaškega septeta pa sta se nam imela možnost predstaviti šentjurški trdosržni kvartet Radiostorm ter ljubljanski melodično-pankovski trio White Stain.
Ravno ob deveti uri zvečer - pohvalno za organizacijo, da se drži časovnega redu - so svetojurški fantje s priredbo Blitzkrieg Bop njujorških “hej-hou-lec-gojevcev” Ramones odprli novogeneracijski pijansko-pankovski dogodek, ki pa je v samem začetku pešal na številu poslušalstva, če se ima končnih trideset s čimerkoli za postavljati?
Je ta manjko poslušalstva zgolj davek na upoštevanje prej omenjenega organizacijskega reda ali kaj drugega, beri: močno-snežne vremenske razmere, obvezna vstopnina in garderoba, predrago pivo, relativno neznani bendi…?
Odgovor pričakujemo že konec tega tedna, ko bodo v okviru Drunk In Public dogodka razbijali (bolj znani) ribniški Golliwog, ljubljanski predstavniki Backstage ter novi domači predstavniki melodično-sržnega žaganja, prekmurski Hand In Mine.
Pankorovski vetrič sv. Jurija
Šentjurški kvartet je vsemu navkljub, soliden ter svež pankorovski vetrič z vzhoda. Socialno-kritično ozaveščeni mladci, ki ne skrivajo svojih (idolov) prepričanj in ideologije, pač pa bi glede na njihovo kilometrino (2007-) v samem glasbenem repertoarju bolj ustrezala kakšna avtorska pesem več, kot je, recimo, ravno za odmerek, dva, preveč priredb (če že, so najbolje odigrali švedske The Hives: I Hate To Say I Told U So…) in če sem lahko malo piker, kakšna vaja več, predvsem s strani ritem sekcije, bobnarja in basista, pomaga.
Novi kitarist Jaša je svojevrsten, a še neuigran v igranju svojega inštrumenta in bo definitvno pripomogel k dobri skupni zvočni sliki, pankovskemu ušesu prijazni so tudi skupinski vokali, vokalist je tonalitetno soliden in frontmenovsko zmožen, če je res nuja, najbolj pa bi pri domačih mladcih Radiostorm izpostavil sledeče: Fantje se ne hecajo – dokaz je v uspešnem kljubovanju dolgolasemu dihurju, ki je le moralno izpolnjeval svoje delo, skrbel, da je “tajming laufal” in opozoril na konec njihovega dela nastopa. Oni pa so, vsi uporni, (edino prav, če si panker, si panker!) odigrali svoj zadnji, sicer (spet) neavtorski in neposrečen poizkus znane pesmi ameriških idolov Bad Religion.
V posluh nam ponujajo novi, slovenski, avtorski, tršezvočni (D.I.Y.?) album The Chaos Station, izdan pod okriljem Subkulturnega Azila Maribor. Želim jim varno ter uspešno, glasbeno pot (prihajajoči mesec naj bi se mudili tudi po Otočju).
Močvirske pank-šminke zmorejo!
Če je ljubljanski trio White Stain “popredalčkan” kot malo bolj mehak, pop-pank, pa uigranost ter energija na odru daje povsem obraten občutek. Zvenijo močno, z jajcavsebujočim, glasbenim odrazom dokazujejo, da ne rabiš komplicirati pri avtorstvu glasbenih aranžmajev, da končna glasbena substanca zveni dovršeno.
Spogledovanje z glasbenimi prvinami izven svojega matičnega okvirja, domiselne inštrumentalne finese pri samem igranju, smisel za melodičnost - dobri vokalni barvi kitarista kot basista, kateri sta v naravnem razmerju pete melodike in pankovsko-hrulečega nagovarjanja tebe, pre-dragi poslušalec!
Torej, v podobnosti principa triov tipa čezoceanskih Propagandhi ter Blink 182, se mi zdi, da fantje (pri)dobivajo ta nujno potreben zagon, ki ga bend na začetku tako rabi, da se nekako otrese etikete novoprihajajočega debitanta. Ne bi pa znal oceniti, koliko dandanes pri vsem skupaj pomaga vloga albuma, v osnovi “naredi-si-sam” (D. I. Y.) manire neodvisnega, (samo)založništva?
Kajpada jim kot idolskim pankerjem ni vseeno za posameznika ter njegove spone v ustroju današnjega “sistema”, delujočega pod neusmiljeno giljotino časa. Vlada Denar vladavini svoji, kapitalistični, ki živi od organiziranega kriminala in Vsi smo njegova žrtev!
Na trenutke nastopa je bilo v petju in približnem razumevanju besedila čutiti tudi nekaj osebno-izpovedne lirike kot primarnega sredstva za pesnenje, torej ljubezensko pesnenje. Na srečo, ali pa nekogaršnjo žalost, ne preveč izumetničene z osladno, “hitovsko”, glasbeno spremljavo.
Z omenjeno nabito in privlačno energijo so proti koncu dinamičnega, a ustaljenega ter nedolgočasnega glasbenega programa, nekje po deseti uri zvečer, priklicali vsaj svoje privržence, z vsemi starši, bratmi, sestre prijateljicami in prijatelji vred.
Pri več kot stotih odigranih koncertih, pač, že vedo, kako se stvari streže. Tako so glavnim akterjem tokratnega pijansko-pankovskega večera, gostom iz Vidma, dobesedno pripravili teren za ustrezen zaključek dogodka.
Zabavali so Vas videmški bratje Daltoni
Nekaj po enajsti uri so omenjeni gostje zasedli oder Orto kluba, in že v sami postavi, pihalec ter dva trobilca, poleg klasične rokovsko-kvartetne postave, je bilo videti, da bomo deležni bolj skajevsko-zabavljaškega glasbenega programa, in nismo se ušteli.
Fantje gredo zgodovinsko ravno v ta/tisti konec oz. začetek tisočletja, kjer kot srednješolci kmalu posnamejo svoj prvi EP Pet Friends, po živih nastopih kaseje prodan v kar 500 izvodih. V lasti imajo dva polna albuma EMOTIVHATE (Wynona/Sin/Rockhit rec.) in Drink it yourself (Ammonia rec.), več kot tristo nastopov po več ali manj vsej Srednji Evropi in to je videti ter slišati, s polnim ušesom ter očesom.
V glasbeni maniri ameriških ska-pankerjev Mad Caddies, poslušalca ne pustijo ravnodušnega, in to je danes kar compliment. Obvezni vmesni postanki med pesmimi so rezervirani za pevca in frontmena in njegovo, za Italijane značilno, naravno komuniciranje/povezovanje.
Ob zahvaljevanju organizatorju ter sonastopajočim, jim (glej ga, no, zlomka!) domača izraza “Hvala!” in “Na zdravje”! delata največ (izgovornih) preglavic, a se videmških sedem (štirje od sedmih so zaradi očal ter višine sledeče si od najmanjšega do največjega, videti kot bratje Dalton), ne da zmotiti v ničemer.
Z dobro glasbeno osnovo v ritemski sekciji se vse začne, pihalno/trobilni trio močno, le eno pankovsko, drvečo kitaro samo nadgradi, dokončno pri skajevskih pesmih, ne manjka tudi trdosržna, minutna pesemska bombica, kjer se tudi sam pustim odnesti v sprednji, bolj “plesalno-pogajoč” del obiskovalstva.
V slogu se Ljubljani zahvalijo s priredbo na pravem mestu glasbenega programa, Rock around the clock Billa Haleyja iz davnega 1956 in točno ob polnoči, redom in disciplinirano zaključijo “oživljeni” pijansko-pankovski dogodek.
Pijansko-pankovskih navad vajeni smo zaradi Umazanih Dihurjev zopet vstali od mrtvih, resnično Hvala!, vsaj za tisti trenutek, ki človeka osrečuje in ker je novi tovrstni dogodek na sporedu kmalu, konec tedna, bomo od sedaj od mrtvih vstajali kar tedensko, po zombijevsko.
na vrh