Dame in gospodje, še pomnite ljubljanskih lokalov, kot sta bila Kra Kra in Sodček, kjer so se konec devetdesetih let prejšnjega in na prelomu tisočletja, še lahko zabavale rocka in heavy metala brezbrižne duše? Ne? Ja, kar nekaj vode je že preteklo, kar sta se tisti čas zelo popularna lokala zaprla za vedno… A v tistem času je nastajalo novo prizorišče, ki se je izkazalo za zastavonošo klubskega rockerskega dogajanja, ki še posebno v zadnjem času, s pestro paleto koncertov različnih rockerskih in metalskih podzvrsti, potrjuje svoje glavno mesto na klubski sceni naše prestolnice. Govorim seveda o Orto baru, ki je minulo soboto praznoval že kar častitljivo 23. obletnico. Kot se za tako praznovanje spodobi, se je dogajalo prav v vseh njegovih prostorih – v Klubu so na svoj račun prišli ljubitelji rock'n'rolla in njemu sorodnih zvrsti, v Baru sta se DJ spravila nad repertoar bogate bere hard rock in heavy metal hitov, nas pa je predvsem zanimal nastop v Hali – neponovljivi vojvodinski turbo-folk metalci Pero Defformero.
Pero Defformero so stari znanci slovenskih odrov in ni nas malo, ki smo se udeležili njihovega prvega nastopa v ljubljanski Gala Hali kakih šest let nazaj. Od takrat je minilo kar nekaj časa, skupina pa je postala izjemno popularna, ne samo v Sloveniji, ampak po celem Balkanu. Polne klubske dvorane, navkljub več koncertom vsako leto pri nas, vse od Primorske do Štajerske z Ljubljano vmes, so dokaz, da si ljudje ne želijo le zadovoljevati glasbenih brbončic, ampak le-ta užitek združiti še s pravo balkansko/srbsko komedijo. Če ste že stari znanec skupine, potem lahko mirne duše preskočite naslednji stavek, če pa za skupino slišite prvič, pa ga le preberite. Pero Defformero so izjemna fuzija hard-rock/heavy metal glasbe (Iron Maiden, Mötorhead, Metallica, celo Rammstein) in klasične balkanske komedije (se še spomnite filmskih hitov 'Ko to tamo peva?' in 'Maratonci'?); zatorej, če ste ljubitelj obeh zvrsti glasbe in filma, je Pero Defformero skupina za vas.
Prava skupina za pravo rojstnodnevno fešto torej in še enkrat so »lale« dokazali, da njihova priljubljenost ni zgolj naključje in muha enodnevnica. Ob desetih zvečer se je koncert pričel s standardnim uvodom – parodijo na filmski uvod 20th Century Fox, le ta pa se je hitro prelevil v pravkar izdani novi single skupine Trebalo bi. Biške v refrenu poje, da 'trebalo bi da sviram samo narodnjake', a s svojo unikatnostjo, skupina verjetno ne bi dosegla take popularnosti, niti kot pravi čistokrvni narodnjaki niti kot čistokrvni metalci. Čeprav še ni minilo niti polne tri tedne od izida, pa je odziv publike dokazal, da so fantje pripravili novi hit. Skupina sicer za prihajajoče leto napoveduje nov studijski album, po že izdanih singlih 'Trebalo bi' in 'Hipster', pa smo bili ta večer priča še dvem novim komadom – 'Lola' in 'Noč u Guči'. Instrumentalni del skupine še vedno deluje odlično – skoraj upam trditi, da gre za enega najboljših koncertov pri nas doslej. Saša Friš, odličen kitarist in idejni vodja skupine, svoji kitari ne pusti dihati – od trdih ritmov do bliskovitih solaž, ostaja nekompromisen. Oni Madžar v skupini, ki razume samo Biškeja – Andras Ispan – je s svojim basom neutrudno in povsem razigrano podlagal Friševo soliranje; to je seveda, kadar ni z elektriko tresel Biškeja. A Jure, Svaka čas', edini, ki igra z pravim instrumentom – lesenim!, je mojstrsko diktiral tempo. Od skupine smo bili tokrat deležni celo, seveda komičnega, jazz vložka! Biške pa Biške – odličen frontman, ki s svojimi komičnimi vložki, izrazito odrsko interpretacijo in pojavo ter interpretacijo njihovih zabavnih besedil, ki so dostikrat tudi družbeno kritična, nikoli ne razočara.
Čeprav ima skupina v trenutni inkarnaciji izdana samo dva albuma, pa so postregli z kar dve uri trajajočim koncertom in več kot dvajsetimi skladbami. Vojvodinski fenomen je polni Hali še enkrat opravičil svoj sloves oz. zloglasnost, če že hočete in več kot uspešno pomagal proslaviti Ortovo obletnico kot tudi veselo decembrsko dogajanje!
na vrh