Na slovenska tla se je po dveh letih znova vrnila legendarna britanska heavy metal zasedba Saxon, ki letos obeležuje 34. leto od svojega nastanka davnega 1977. Poleg tega pa so Saxon pravkar izdali svojo devetnajsto studijsko ploščo, Call to Arms. Upravičeno smo pričakovali pravi Heavy Metal Thunder in to tudi dobili v izdatnih zalogajih.
A še prej je z ogrevanjem začela sveže pečena nizozemska zasedba Vanderbuyst, ki v svoji glasbi meša vplive hard rocka kakšnih Thin Lizzy ter mnogih zasedb novega vala britanskega heavy metala (med njimi, jasno, tudi Saxon). Nizozemci so, kot popolna neznanka naših odrov, svoj nastop začeli pred publiko, ki bi jo lahko prešteli na prste ene roke. A iz komada v komad je intenzivnost Vanderbuyst naraščala, s tem pa tudi energija pod odrom vedno bolj številčnega občinstva. Trio je energično in samozavesto izkoristil oder Kina Šiška, predvsem šef benda, Willem Verbuyst, ki je poleg pestrega in odličnega soliranja poskrbel tudi za podžiganje in animiranje publike. In tip ima še ultra kul brke! Fantje so v štiridesetih minutah predstavili komade z dema in prvenca Vanderbuyst, na roke pa jim je šel tudi udaren in jasen zvok, ki je dal dovolj prostora vsem trem inštrumentom in vokalu. Bend je s pravim sproščenim vzdušjem, dobro izvedbo in nalezljivim heavy metalom (ki pa sčasoma vendarle postane enoličen in predvidljiv) dosegel svoj cilj in pri nas gotovo dobil fena ali dva.
Namesto pa, da bi se naraščanje napetosti pred nastopom NWOBHM očakov še stopnjevalo, pa je naslednjim nastopajočim, angleškim Crimes of Passion, uspelo ravno obratno. Angleži iz Sheffielda so z duhamornim, dolgočasnim in prežvečenim heavy metalom povzročili zehanje že s prvim komadom. K boljši sliki ni pripomoglo niti vokalno "mimosekanje", vokal Dalea Radcliffea pa ima že tako ali tako v prvi vrsti zelo nadležno in ušesom nič kaj prijazno barvo, tudi njegova višja intonacija je izvedena bolj ubogo. Statična drža preostalih članov in milo rečeno butasto, naučeno nagovarjanje publike je le še en minus v vrsti mnogih, ki jih ta bend premore. V Crimes of Passion ni prav nič strastnega, le kriminalno slaba glasba.
Hvala bogovom vojne so se luči zopet hitro ugasnile in Biff ter njegova saksonska horda je po Šiški udarila z Božjim kladivom, Hammer of the Gods, prvo skladbo novega albuma Call to Arms. Rušilni začetek z navitimi riffi in že prvi odigrani toni so dali vedeti, da se obeta še ena vrhunska predstava tega legendarnega heavy metal benda. Saxon se niso ustavljali, že na samem začetku so stopalko za plin pritisnili do konca in nas pahnili v prvo klasiko večera, nesmrtno himno Heavy Metal Thunder. Živost sivolasih gospodov vedno znova preseneča in osuplja, naveza Byford/Quinn/Carter/Scaratt na odru iz sebe iztisne več energije kot marsikateri bend, ki je svojo pot šele začel. Kljub zavidljivemu EMŠU se po žilah Saxon pretaka kri dvajsetletnikov! Na odru ni manjkalo skakanja in neprestanem dinamike, za slednjo pa je skrbel predvsem basist Nibbs "človeška vrtavka" Carter, ki je neprestano skakal sem ter tja in z neprestanim, maratonskim čupanjem, dokazal, da tudi pri (skoraj) petdesetih (!) ni časa za počitek! Že samo njegova pojava je morala v gibanje spraviti vsakogar pod odrom! O inštrumentalni izvedbi pri Saxon ne more biti pripomb, svoje brezhibno in vrhunsko opravi prav vsak član zasedbe, prostora za napake in fušanje pri tej zasedbi preprosto ni. Oko se kaj hitro orosi ob kristalno čistih kitarskih linijah jedra zasedbe, kitarskega dvojca Quinn/Scaratt, njuno vedno zanesljivo soliranje je pravi slovar heavy metalske kitare. V ozadju pa je tla tresel neverjetni Nigel Glockler, ki kljub starosti po bobnih tolče z energijo in entuziazmom mulčka, ki sta mu starša pravkar kupila prvi bobnarski set. Niti za trenutek se ni Carter ustavil s topovskim podajanjem pestrih in razgibanih prehodov ter torpediranjem z dvojno stopalko. Središče pozornosti pa je jasno, brez dvoma, gospod Biff Byford, ki s svojo neverjetno karizmo obvladuje prav vsak košček odra in pozornost nameni slehernemu obiskovalcu koncerta. In s fenomenalno vokalno formo dokazuje kako močan in prepričljiv je pri svoji ne več tako rosnih šestdesetih! Saxon so tokrat novo ploščo predstavili s štirimi komadi, uvodnim Hammer of the Gods, izjemno atmosferično, pretresljivo polbalado Call to Arms, Back in 79 ter heavy metalsko navito Afterburner, ki so dokazali, da so Saxon bend, ki studijskega mimostrela ne pozna. Preostanek večera so namenili železnim klasikam, ki so jih nizali drugo za drugo - Motorcycle Man, Dallas 1PM, Rock n' Roll Gypsy, And the Bands Played On, presenečenjem Play It Loud (in Saxon igrajo resnično na glas!), The Eagle Has Landed in zaključno Princess of the Night. Veterani so nam namenili kar dva bisa, začenši s križarsko himno Crusader, večno 747 ter za konec še Strong Arm of the Law in Wheels of Steel. Zavidljivih 21 komad torej, česar se ne lotevajo niti skupine s pol toliko staža, kot ga imajo na plečih Saxon!
Šiška se je z velikim veseljem odzvala klicu k orožju britanskih heavy metal gentlemanov. Saxon so dokazali, da so po tridesetih letih delovanja še vedno Heavy Metal Thunder z močjo 17 po Beaufortovi lestvici!
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh