Ravno, ko že mislim, da moja preobremenjena čutila nimajo več prostora za dojemanje te ekstaze, kateri smo priča, celoten mini kozmos, ki se je ustvaril v Vili Manin, doživi še en big bang in eksplodira v vseh barvah, zvokih in tresljajih ter se rekreira v nadnaravno doživetje čutne sinestezije, derealizacije in depersonalizacije. Pa niti na drogah nisem bil. In Thom Yorke je plesal, se smejal in se šalil na račun Italijanov kot še nikoli. Okej, to res zveni še bolj surrealno, kot tisto poprej… Ampak se je zgodilo. Mini kozmos, big bang, čudna nevropsihološka stanja, smejoči Thom Yorke. Dejansko ne vem, katera stvar je bolj nenavadna. Ampak doživeli smo vse to – in še več.
Radiohead verjetno ne potrebujejo pretiranega predstavljanja. Ampak recimo za namene reportaže, da je to eden izmed najbolj progresivnih bendov na današnji glasbeni sceni, v smislu, da se njihov zvok neprestano razvija, da evolucija benda poteka vsak trenutek z vsako stvaritvijo, da je njihova eksperimentalnost njihov trademark. Med njihovim prvencem Pablo Honey in zadnjim albumom The King of Limbs je praktično ravno toliko razlike kot med albumoma Ok Computer in Kid A, ki sta njihova tretji In četrti album. Že samo to pove ogromno o sami naravi benda, o sami entiteti, ki jo ime Radiohead predstavlja. Je pa njihov zvok zadnjih nekaj plat zaznamovan z vse močnejšo Yorkejevo zaljubljenost v elektronsko glasbo. Temu primerni so tudi njihovi koncerti, ki se s pomočjo 18 letečih LED monitorjev zanašajo na ustvarjanje glasbenega transa, s čimer nikakor ne poustvarjajo rockovske tipične pompoznosti, ampak se približajo VJ-jevski interpretaciji light showa. Morda je Yorke prav zaradi te vedno večje vpletenosti v elektronsko glasbo za predskupino svojemu bendu izbral glasbenika Daniela Victorja Snaitha, ki se skriva pod psevdonimom Caribou.
Celoten večer v Italiji, v prečudoviti Vili Manin, je tako otvorila turnejska postava drugače one-man benda Caribou. Nekakšen elektronski shoegaze, podkrepljen s psihedeličnim vokalom in dance ritmi, je potrdil neverjetno akustiko atrija Vile Manin, ki se je v trenutku začetka nastopa že kar nekoliko kopal v razmočeni travi – gre namreč za predel Italije, kjer se vreme spreminja praktično vsako sekundo, kjer prozorno nebo preide v črno nevihto v trenutku. In obratno. Tokrat je bilo, na srečo, prav slednje. Dež je ponehal ravno pred nastopom Caribou. Zato smo lahko dejansko videli na oder, ker se je množica odprtih dežnikov (a ne tudi mobitelov, fotoaparatov in celo iPadov) spustila na tla.
Caribou so nas tako dodobra zazibali v atmosferično-plesne ritme in kot le bežen poznavalec zasedbe (z nekaj predsodki pred samim nastopom) moram priznati, da so delo predskupine opravili odlično. Sicer nikoli ne bom prebolel tipičnega elektronskega »tuctuc« bita, ki se je pojavljal tudi tu, čeprav le kot najbolj oddaljen in skorajda že metronomski bit, vendar je bil le-ta večkrat tako močno zasenčen s fantastičnim shoegazerskim raztezanjem in grajenjem ambientalne dinamike, da sem ga na koncu verjetno kar potlačil nekam globoko vase in se zanj sploh nisem več menil. In po končnem Caribou komadu »Sun« se je zopet usulo. Najprej aplavz, nato pa še dež.
In sledilo je nervozno čakanje. Dež je še kar padal in kozmopolit pred nami (med katerimi je bilo najmanj prav Italijanov) je že prekril naš pogled na odrsko dogajanje. Čeprav je to – torej dež, strele, temno nebo, uhajajoča lunina svetloba in podobni skorajda klišejski temačni elementi – verjetno idealna atmosfera za glasbo Radioheadov, pa sem si raje želel videti Thoma Yorkea, brata Greenwood, O'Briena in Selwaya. In drugega bobnarja. Res je, Radioheadi so imeli kar dva bobnarja – ki sem ju lahko videl že od samega začetka nastopa, saj je, tako kot pred nastopom Caribou, dež ponehal ravno pravi trenutek.
Ker gre za turnejo v podporo bendovemu najnovejšemu albumu The King of Limbs (ki je sicer izšel že lanskega februarja, vendar turneja še vedno poteka zaradi preloženih datumov poletnih koncertov, kjer je prišlo do odrske nesreče), je po pričakovanjih bend tudi otvoril koncert s singlom z albuma – »Lotus Flower«. Njihov najnovejši album je kar nekoliko razdvojil njihove fane, sploh tiste, ki najraje poslušajo Radioheade iz 90. Vendar tudi ti tokrat enostavno niso mogli oporekati ničemur, saj The King of Limbs najbolje pride do izraza ravno v živo. Z bobnečim zvokom in dih-jemajočim sinhronim light showom. Z improvizatorskimi elementi in momentarnim manipuliranjem zvoka. In s plesočim Yorkeom, ki sredi komada pozabi besedilo.
Tudi sicer je večino odigranega materiala sodilo v bendov post-2000 opus, kjer se je morda s Kid A začela tista elektronsko-navdahnjena evolucija. Jasno so zato tudi komade, ki so iz njihovega obdobja iz 90., odigrali zdajšnji Radioheadi in ne tisti izpred 15 let. »Airbag«, »Climbing Up the Walls«, »Planet Telex«, »Street Spirit« in še posebej »Paranoid Android« so bili deležni eksperimentalno-elektronske preobrazbe (in tu resnično merim na hudo eksperimentalo in poglobljeno elektroniko) ter nadgrajeni z neverjetnimi impro momenti Jonnyjeve kitare in Yorkeovega vokala. Še posebej bi rad tu izpostavil »Paranoid Android«. Kajti original proti tej live izvedbi, ki smo ji bili priča, zveni kot najbolj generični rock komad proti studijskemu »Paranoid Android«. Freeformovsko, izven-ritemsko in nasploh virtuozno, a ne pozersko poigravanje Jonnyja Greenwooda na kitari in občasno falsetto petje Thoma Yorkea, ki je ponovno pozabil besedilo, pa se nato poskušal odkupiti in ponovno falil ter končal momentarno demenco s »Fuck it!« in »Okay, I know this part…«… vse to je preprosto enkratno doživetje. Dobesedno enkratno zato, ker Radiohead na vsakem koncertu spreminjajo izvedbe komadov (čeprav se setliste precej držijo), predvsem pa zato, ker je asocialen in godrnjav Thom Yorke običajno precej manj razpoložen. Nasmeh, neprestano plesanje in šaljenje do te mere je pri njem velika redkost. Med drugim se je dotaknil tudi Berlusconija, ki mu je namenil skladbo »Daily Mail« (sicer kritika britanskega novinarstva), češ, da Berlusconi dela vse, da ugodi medijem, s čimer se jim pokori na vsakem koraku.
Nasploh je bil celoten koncert ekstenzivni pokazatelj celovite genialnosti glasbenega izražanja celega benda, kjer seveda izstopata Thom Yorke in Jonny Greenwood. Pa ne samo glasbeno – vizualno in ambientalno, čutno bendu uspe ravno to, česar morda nočejo oz. niso hoteli. Kajti Thomova odtujenost, kratki in zategnjeni (od)govori ter splošna hladnost je postala že takšen del karakterja celotne podobe benda, da je ravno to tisto, kar ga med koncerti zbliža z občinstvom. In tudi zato njegove male namerne ali nenamerne napakice, njegova norčavost (ko je med komadi nepričakovano začel mrmrati nerazumljive besede in proizvajati čudne grlene zvoke) in vsesplošna podoba pride tako močno do izraza, da se enostavno ne more ne priljubiti vsakemu poslušalcu posebej.
Ko sem tako v lastni ekstazi sredi koncerta razmetaval svojo glavo in celotno telo v vse možne smeri, sem opazil, kako apatično je dejansko občinstvo okoli mene. 10000-tisočglava množica je od sebe komajda dajala znake življenja. Ob vsem glasbenem razčefuku, ob vsem nirvanskem trušču in eksplodirajočo-prodornem showu je komajda kdo tudi vidno užival. Pa v redu, telesno groovanje je pač stvar vsakega posameznika. Ampak ko so Radioheadi prvič zapustili oder, se je ta apatija zopet prikazala. Komajda trajajoč aplavz, komajda slišni glasovi, komajda zaznavna razbijajoča srca. In to po »Paranoid Androidu«! Radiohead so se pa, seveda, pustili prosit. Ni jih bilo nazaj toliko časa, dokler ni ploskanje vsaj kolikor toliko pridobilo na respektabilnih decibelih. In to so ponovili dvakrat. Apatična publika in čakajoči Radioheadi.
Zaključek dvoinpolurnega koncerta je bil, v bendovem stilu, idealen. Pričakovan in nepričakovan obenem. Kdorkoli je vrgel oko na setliste prejšnjih koncertov, je vedel, da bo konec verjetno pripadal skladbi »Idioteque«. To je bil pričakovan del. Nepričakovana je bila sama izvedba, ki pa je bila, znova, v duhu sodobnih Radioheadov in njihove eksperimentalnosti ter elektronske fuzije. »Iditoteque«, ta čutna, ambientalna skladba s Kid A se je v svojem koncu razrasla v… drum'n'bass. In toliko, kot je razmetavalo Thoma Yorkea takrat, ga verjetno ni še nikoli.
Po dveh urah in pol bi si vseeno želel še več. Pa ne več hitov, ki jih ni bilo, temveč več tega, čemur smo bili priča. Hkrati pa vem, da je bil konec idealen in naraven in da bi kakršnokoli nadaljevanje le škodovalo celoviti podobi zamišljenega koncertnega koncepta. Zdaj, v retrospektivi, celo tiste napake, ki so bile – tukaj ciljam predvsem na Yorkeovo pozabljanje besedila – delujejo kot koreniti deli koncerta, kot nekaj skorajda samoumevnega in tista zadnja nota na črtovju, ki je dala celotnemu večeru svojevrsten karakter, človeškega Thoma in skupno le še nekaj več nepozabnih momentov. Nadrealno fantastičen koncert so te napake naredile človeškega, kar pa je tisto, kar ti konec koncev najbolj ostane v spominu in kar dela poistovetenje z glasbeniki sploh možno. Nepopolnost bo vedno privlačnejša od popolnosti, Radioheadi, eden največjih bendov, ki to ne želi biti, z asocialnim idoliziranim vodjo, ki te vloge ne želi imeti, pa so v svoji unikatni nepopolnosti popolni.
Za varen prevoz je še enkrat več poskrbela ekipa potovalne agencije Koncerti.net.
na vrh