Zima že od obstoja človeka in civilizacije predstavlja konec nekega obdobja, padec v čas teme in mraka, smrt. Božanstva, ki poosebljajo zimo so poznala številna ljudstva – Grki so častili Boreas, Skandinavci Hoder, Slovani pa Morano, boginjo smrti, zime in teme. A nihče od njih ne pride niti blizu bogovim niča in kozmični grozi Lovecraftovih umotvorov. Primerno je torej, da se tem kozmičnim silam pokloni tudi z zvočnim ritualom in kot »Unaussprechlichen Kulten« smo se tokrat zgrnili v kranjski Trainstation Squat na nesveto trojico ljubljanske doom metal zasedbe Mist, tolminskih obskurnežev Mothermound in postojnskih častilcev Hudiča Vigilance.
Prvo svečo so obredno prižgale ljubljanske doomerke Mist, ki počasi a vztrajno osvajajo domačo metal sceno, svoj pečat pa so na njej pustile tudi že s prvo demo izdajo (recenzija TUKAJ). Sicer vseženska ekipa je imela tokrat eno hibo – moškega kitarista, hehe. Nino Grizonič trenutno namreč nadomešča Beny Kic (Metalsteel), ki je poskrbel tudi za produkcijo dema, v nastop skupine pa to pot vnesel več energije in samozavesti. Benyjeva koncerta kilometrina se pač pozna, vendar pa se počasi, a vztrajno izboljšuje tudi koncertna forma ostalih članic. Mist so ponudile že železni repertoar rušilnih doom himen, s Phobio in The Living Dead na čelu, ki počasi že pronicata v pore naraščajoče fenovske baze skupine. Znova se je za zanesljivo in rohnečo izkazala ritem sekcija, prav tako pa masivni Emini rifi, ki so lepo podložili hitroprstne poteze gostujočega kitarista. Nina je s svojim zloveščim vokalom znova pričarala ravno prav turobno atmosfero, fantastično pa so izpadli Emini back vokali, ki so z vlogo šepetanja in odmeva požgečkali po podplatih kot Cthulhujeve lovke. Nov odigran komad je dokazal, da Mist tudi avtorsko plujejo v pravo smer, Candlemass in Pentagram klasiki pa sta bili pika na i koncertu benda, ki zanesljivo izgublja na "lesenosti" in statičnosti ter kaže očiten, stalen in velik napredek.
Kot drugi nastopajoči so se po dolgem času v Kranj vrnili tolminski Mothermound, ki dokazujejo, da Tolmin ni metal samo zaradi festivala. Četverka, ki je bila pred leti poznana kot Expulsion in je pod tem imenom izdala odlični prvenec In These Glorious Epitaphs se je z novim imenom znova združila leta 2009, le teden dni pred kranjskim koncertom pa kot Mothermound izdala debi The Burden of Tomorrow. Na njem so uspešno združili doom, death in progresivni metal z rock (in celo grunge) prijemi ter dokazali, da so ena unikatnejših domačih metal zasedb. In točno to so ponudili tudi na odru in čeprav je bil med njihovim nastopom osip publike kar precejšen (to gre pripisati predvsem resnični »ljubiš-ali-sovražiš« posebnosti benda), so Mothermound odigrali vsekakor najbolj energičen in suveren, verjetno pa tudi najbolj prepričljiv set večera. Zlahka se je bilo namreč potopiti v čudovit in obenem morbiden svet prepletenih debelih rifov, melodičnih mediger, mastnega basa, rušilnega bobna in zajebanega vokala. Prav Janezov vokal je namreč tiste, ki lahko pritegne in hkrati odvrne, a res specifične vokalne linije lahko poslušalca zgolj nagradijo. The Burden of Tomorrow je vsekakor izdelek, ki bi si zaslužil vrtenje v vsakem slovenskem metal domu.
Brezbožno glavo petkove trojice so predstavljali postojnski speed/heavy metal manijaki Vigilance, katerih petljanje z okultnimi temami, za kar so po bluesovsko Hudiču svoje duše verjetno prodali na kakšnem postojnskem križišču, je tudi rezultat svetlobno hitrega napredka benda. Njihov prvenec Queen of the Midnight je namreč vrhunska izdaja, ena najboljših letošnjih domačih metal plošč. Vigilance so za svoj intro izbrali ravno prav srhljiv »soundtrack«; v njihov nastop nas je namreč popeljal zlovešči Tristram Village iz legendarnega Diabla. In prav res so nas Vigilance med svojim nastopom počasi spuščali globlje in globlje skozi devet krogov Pekla. Njihovo branje (beri: igranje) iz Necronomicona je bilo tokrat že na meji spektakularnega, Jakob in Gilian sta čez rife in solaže rezala kot kirurga, Anže je po basu rožljal kot kar Steve Harris, Tine pa je po bobnih mlatil kot Nyarlathotep po nedolžnih podložnikih, Jakob pa je vse skupaj podložil še z odlično vokalno izvedbo in izjemnim povezovanjem programa s katerima dokazuje, da se razvija v enega boljših metal frontmenov pri nas. Nastop Vigilance bi lahko opisal le z eno besedo: šus! Je pa prav zato minil prehitro, lahko bi nas pobožali vsaj še s Four Crowns of Hell in SpeedWave, a je kljub temu odličen obliž na stigmate predstavljala z velikim spoštovanjem do Kralja odigrana klasika Come to the Sabbath!
na vrh