Metaldays 2018 je tik pred vrati, nestrpnost že narašča in zato so še z večjim veseljem in odprtih rok sprejeta takšna ogrevanja kot je bilo pretekli teden v Kinu Šiška. Za Metaldays Warm Up so namreč poskrbeli ameriški veterani Iced Earth, da je bila publika še bolj potešena pa je poskrbela še domača dvojica Eruption in Metalsteel. In po takšnem večeru je dneve do ponovnega obiska T'mina mnogo lažje odštevati.
Sprva zgolj eni napovedani predskupini so se, najbrž na veselje mnogih, pridružili še thrash veterani Eruption, ki so pred kratkim že nastopili kot predskupina bendu iz družine založbe Century Media. V Brnu in Bratislavi so maja namreč igrali s španskimi thrasherji Angelus Apatrida, tokrat pa so oder delili s Century Media težkokategorniki Iced Earth. Eruption so imeli to pot nesrečo prvega benda in so prvi komad, ali dva igrali zgolj sebi in nekaj posameznikom v dvorani, a je v dvorano k sreči počasi kapljalo vse več ljudi. Punca in fantje so lahko tako pokazali, kako se streže thrash metalu, na odru iz sebe iztisnili ravno pravšnjo dozo energije, kljub nekaj manjšim napakam in visoki glasnosti (in z njo posledično nekoliko slabšemu zvoku) pa jasno pokazali zakaj se je Cloaks of Oblivion v ušesa zasidral kot nezemljani v Invasion of the Body Snatchers. Naslovni komad aktualne plošče, Drones, Seven Archons, Empty Shells ter žlahtno postarani The Sands of Time so ob vrhunski inštrumentalni in vokali izvedbi mimo zleteli na warp 9.975 hitrosti. Škoda le za neizprosno časovnico, ki ni pustila, da bi Eruption ustregli zahtevam po še in odigrali vsaj še en komad.
Lepo je bilo videti, da sta tokrat vlogo predskupine lahko dobili kar dve domači zasedbi. Sredin večer so tako nadaljevali še eni veterani slovenskega heavy metala, medvoški Metalsteel, ki še vedno predstavljajo uspešni in lepo sprejeti lani izdali album Beyond the Stars. Pri Metalsteel o odrski izvedi ni nobene dileme, saj gre za eno najbolj izkušenih domačih metal zasedb, ki v živo ob izjemni izvedbi ponudi še izdatno mero pozitivne energije, ki kaže na to, da so punca in fantje za odrske deske preprosto rojeni. V živo je to še bolj očitno, saj predvsem na vokalnem nivoju suvereno izpade naveza Benyja in zanesljivih Rokovih in Matejevih back vokalov, ki še izdatno obogatijo že tako dobro premišljene in izdelane vokalne linije. Komadi z Beyond the Stars so se že dodobra zasidrali v ušesa publike, kar je bilo še posebej očitno pri naslovni skladbi, epski The End of the World ter Vrillon, ki bo v kratkem doživela video premiero in pri kateri so se bendu na odru spet pridružile plesalke Tribale Bizarre. Metalsteel so svoj set do konca zanesljivo pripeljali s klasikama Novi svet in Heavy Metal is Our Religion ter publiko več kot le ogreli za glavni bend večera.
Ameriški heavy/power metal prvaki Iced Earth niso nikakršna neznanka slovenskih odrov, saj so njihovi precej pogosti obiskovalci, ne nazadnje so na odru, takrat še Metalcampa, posneli enega izmed treh koncertov, ki so svoje mesto našli na DVD paketu Festivals of the Wicked. Ne glede na to, da se je njihovih nastopov pri nas tako zvrstilo že kar lepo število, pa je to eden izmed bendov, ki bo pri nas vedno naletel na toplo dobrodošlico in tudi tokrat se je, kljub prvotno slabim obetom, Kino Šiška kar lepo napolnila. Publika je tako bučno pozdravila otvoritveni vikinški vpad z noviteto Great Heathen Army in tudi sicer je bend precej močno slonel na predstaviti lani izdanega Incorruptible. Glede na to, da ne gre ravno za diskografski presežek Iced Earth je bilo zato nekoliko škoda, da se fantje niso držali napisa o 30. obletnici benda in ponudili »best of« set. Prvi del koncerta je bil tako močno v luči Incorruptible, z Dark Saga klasiko I Died For You pa se je začelo potovanje tudi nekoliko dlje v preteklost. Stu Block je v sedmih letih odkar ga je šefe Jon Schaffer vzel pod svoje okrilje postal nepogrešljivi člen benda brez katerega si ga ni več mogoče predstavljati in mu gre tako zares čestitati, da je zapolnil gromozanske čevlje Matta Barlowa. Tokrat Block sicer ni bil v najboljši vokalni formi, saj je nekajkrat verze kar pojedel, je pa navdušil z nečloveškimi kriki, nekoliko manj pa z neuspelim imitiranjem Barlowa, kar je bilo boleče očitno predvsem v omenjeni I Died For You navdihnjeni po stripovski klasiki Spawn. Je pa zato tokrat osupnil in presenetil Jon, ki je letos srečal abrahama, pa na odru kljub temu deluje naravnost zverinsko, predvsem ko se pogled ustavi na eni najmočnejših desnic v metalu, kar je bilo očitno v naravnost brutalnem rifovskem žaganju v izjemni Vengeance Is Mine. Eden izmed top 5 ritem kitaristov v metalu. Pika. V nadaljevanju je sicer lepo sedla Horror Show klasika Dracula, ampak ali je res to edini komad s tega albuma, ki si zasluži igranje v živo? Odgovor je seveda ne, je pa bend zato v zaključku rednega dela presenetil s klasiko Angels Holocaust, v kateri se je z vražjim soliranjem izkazal najnovejši član benda kitarist Jake Dreyer (ex-White Wizzard, še bolj pa priporočam Witherfall) in epskim potovanje z Night of the Stormrider epom Travel in Stygian.
Bend je v obveznem dodatku pripravil še eno vrhunsko presenečenje, in sicer v obliki daleč najboljšega komada z novega albuma, devetminutnega epa Clear the Way (December 13th, 1862), ki vsebuje vse kar se pričakuje od Iced Earth epa – številne vzpone in padce, močan refren, razgibane vokalne in inštrumentalne linije, premišljene, zapomnljive in nalezljive melodije ter Schafferju na kožo pisano zgodovinsko ameriško tematiko, ki v konkretnem primeru govori o eni najbolj krvavih bitk ameriške državljanske vojne, bitke pri Fredericksburgu. Koncerta Iced Earth brez himne Watching Over Me si ne gre predstavljati in tudi tokrat je publika na ves glas spremljala čustveno himno, ki vedno spomni na tiste, ki niso več z nami. Američani so se od Šiške poslovili še zlobno klasiko Pure Evil in vse prisotne več kot dovolj dobro ogreli za prihajajoči teden metaliziranja.
na vrh