Kdo neki se še spominja skupin The Babys in Bad English? Kdo neki hita Missing You, hita številka ena v ZDA sredi osemdesetih ? In nenazadnje kdo neki pevca Johna Waita? To so pokazali včeraj tudi Avstrijci, ki so komaj trznili ob prihodu tega odličnega angleškega pevca, ki že dolgo časa prebiva v ZDA, kjer gradi svojo glasbeno pot. Komaj kakih 50. ljudi se je napotilo tega dne v graški teater Orpheum, kjer je roko na srce tudi RockLine nekoč bil bolj pogost obiskovalec. A preprosto. V letu 2008 je bila ponudba metal in rock koncertov v tem prostoru, ki slovi po odlični akustiki, kot tudi samem prijetnem ambientu, povsem na psu.
Mladi graški kvintet Cuvee je bil to pot počaščen, da nastopi v vlogi predskupine. V pol ure nastopa, ki ga je vodila pevka Anni, je zasedba predstavila nekakšno melodično alter rock uganko z noto temačnega ambienta. Preprosto, z dejstvovanjem na "groove" riffovski zavesi in razmazano modnim hreščanjem kitar, predvsem pa je Anni tista, ki prevzema primat na odru in okrog katere se vrti vsa poanta skupine, saj poseduje njeno petje lep talent in adute, ki jih bo vredno piliti tudi v prihodnje.
Natanko ob 21.00 uri nas je presenetilo! John Waite se je pojavil na odru s spremljevalno ekipo Jimmy Leahey (kitara, spremljevalni vokal), Tim Hogan (bas kitara) in Bill Wilkes (bobni). Kvartet, ki je za ta koncert bil to prisiljen postati dva dni nazaj, ko so petega člana in kitarista Luisa Carlosa Maldonada morali odpeljati na urgenco zaradi razlitja slepiča, je presenetil prav vse prisotne z prvo skladbo prve Bad English plošče Best Of What I Got. Skupina je od začetka nosila odličen zvok, ki je nasploh zaradi Johnove vživete igre in izvedbe, sprožal salve mravljincev vzdolž hrbtenjače. Skupina je očitno imela izza rokava pripravljeno pravo rušilno set listo, saj je nadaljevala v visoko pulzivnem tempu, ko se je lotila The Babys skladbe Back On My Feet Again iz albuma "Union Jacks".
Zanimivo je bilo dejstvo, da klaviatur na posameznih točkah koncerta sploh ni bilo pogrešati, kar je predstavila kmalu tudi skladba Change iz Waitovega solo albuma "Ignition". Nabrita rock pesem, ki je bila uporabljena tudi za filmsko podlago v filmu The Vision Quest, je delovala v zvoku izvedbeno polno, glavni motor te prepričljivosti skupine pa je bil seveda vokal Johna Waiteja, ki se lahko pohvali, tudi v pevčevih zrelih letih, z izredno ohranjenostjo, za katero lahko rečemo, da John Waite ni izgubil trohice moči. Peščica prisotnih se je ogrela zlasti ob drugi Bad English skladbi, znamenitem hitu When I See You Smile. Tu je Waite prijel v roko akustično kitaro, da je poudaril svoje sočno romantično šarmiranje z nekaj "izgubljenimi" puncami. Odlična artikulacija vokala, vešče stopnjevanje na prehodih iz predrefrena v refren, potem celo sodelovanje publike (le kdo bi si mislil?) v refrenu. Waite se ni ustavil tudi v nadaljevanju, ko je postregel z skladbo In Dreams (album "Temple Bar"), kjer se je še naprej držal pridno akustične kitare in jo napovedal kor skladbo, ki jo je napisal z filmsko podlago filma True Romance Quentina Tarantina. Skupina se je znova razživela ob izvedbi Dylanove All Along The Watchtower, ki so jo odsekali v melodično bolj dovzetni in Hendrixu bližji rockerski prestavi.
Tudi spremljevalni del zasedbe je briljiral v svoji izvedbi in vrhunskem pristopu! Nemara velja med trojico, ki je stala ob Johnu Waiteju na odru, izpostaviti kitarista Jimmyja Leaheya, znanega po sodelovanju z bivšim Styx pevcem Dennisem DeYoungom. Mož je bil v Grazu dodatno obremenjen z dvojnim delom, saj je moral skrbeti za kritje prostora v zvoku, ki se je sprostilo zaradi obolelega Maldonada. V uri in 20 minut je pokazal izredno večplastnost in suvereno obvladovanje kitarske igre, ki so obsegale rang vključevanja jazzy fint, pa do vražje hitro oddrdranih klasičnih kitarskih lestvic.
Waite je v odlične izbor svojega repertoarja vključil celo skladbo In God's Shadow, ki jo je posnel skupaj z bivšim Procul Harum članom Keitho Reidom za album "The Common Thread" (2008).
Preostanek materiala je sestavljala izvedba klasik skupine The Babys, ki se ni izognil izvedbi hita Isn't It Time, pa nadalje Midnight Rendezvous in zaključno vražje navito in rockersko posebej odrezavo Head First. Vsi smo čakali seveda tudi na zimzeleni hit Missing You. In ga tudi dočakali. John Waite je osupnil z vokalno močjo in velikim občutkom doziranja grlenosti k sicer čistemu in eksplozivnemu melodičnemu vokalu. Človek bi k temu dodal prototip perfektnega vokala za žanr meloidčnega hard rocka.
Skupina je čutila pomanjkanje povratne energije s strani publike tega večera, zato je John nekajkrat nakazal proti publiki z rokami, naj ta bolj sodeluje. Sledil je seveda bučen odziv. Ura in petnajst minut regularnega dela, je bilo glede na maloštevilno udeležbo pravovernih braniteljev hard rockerskih trobojnic, pravzaprav pričakovanih to pot. Vrnitev na oder in enkratna eksekucija Led Zeppelin hita Rock N' Roll, s potrditvijo Waiteovega fenomenalnega in edinstvenega vokalnega pristopa, ki je ob izredni artikulaciji, deloval sveže, brez kančka utrujenosti in visoko navdahnjeno.
John Waite res ni reden obiskovalec evropskih odrov, zato je bil ta obisk za slehernega ljubitelja solo albumov tega pevca, kot tudi opusa skupin The Babys in Bad English toliko večji in bolj pomemben dogodek. Vprašanje je če se bo še kdaj ponudila takšna priložnost. Ob tem naj dodam, da je skupina kot enota odsekala svoj material na polno, kot da b bilo v dvorani najmanj 1000 in ne vsega 50 ljudi. Odličen koncert, odličnega zvoka in eksekucije, a z grenkim priokusom, da bi deloval lahko še kanček bolj magično in intenzivneje, v kolikor, bi Johna Waiteja pričakala pod odrom Orpheuma bolj številna publika.
fotografije: Aleš Podbrežnik
na vrh