V petek se je v centru murskosoboške alternativne ponudbe, klubu MIKK, odvijal večer za vse privržence počasne, psihadelične, večinoma inštrumentalne glasbe, še najlažje opisujoče s pojmom stoner rocka. MIKK se nahaja v samem centru prekmurske prestolnice, v gozdičku in v objemu grajskega kompleksa, tako da je druženje pred ali po koncertu v prisotnosti tako veličastneg ambienta zares lepa izkušnja.
Ob prihodu ob pol enajsti uri zvečer je notranjost kluba še skorajda popolnoma samevala, nekaj duš je ob kotih srkalo svoje pivo, večjega navala pa (proti pričakovanju) ni bilo. Očitno je tudi Prekmurcem všeč tipično primorska (in še bolj italijanska) navada, kjer se koncerti začenjajo nerazumljivo pozno. Zaradi mojega poznega prihoda sem bil namreč prepričan in zaradi tega rahlo jezen, da bom verjetno zamudil dobršen del nastopa predskupine, a se je domneva izkazala za napačno. Otvoritelji večera, Stonebride, so z nastopom začeli slabo uro po mojem prihodu, v tem času se je tudi klub že zgledno zapolnil.
Prvi so na oder stopili Hrvati Stonebride. Zagrebški kvartet skupaj brca od leta 2005, v dobrih štirih letih igranja pa so se koncertno - zahvaljujoč številnim nastopom tako v domovini kot izven nje - že dodobra utrdili. Leta 2008 so izdali svoj prvenec "Inner Seasons", v začetku letošnjega leta pa se bodo menda spet odpravili v studio, kjer bodo začeli pripravljati naslednjika uspešne uverture.
Nastop so začeli ekstremno počasi. Zamorjen, kot trakulja raztezajoč se riff je že nakazal, da Stonebride svoj glasbeni izraz gradijo na psihadeličnem, na trenutke celo morbidnem zvoku. Ko je v prvi plan stopila še ritem sekcija, so kot ekipa rahlo stopili na plin, še vedno pa so se naslajali na počasnejše ritme, ki poslušalca kar posesajo v svet hipnoze. Njihove skladbe niso zložene po nobenem pravilu, pač pa je vsaka zgodba zase in hkrati spontana celota, v kateri se prepletajo številni vplivi. Doomersko usmerjene kitare so tiste, ki z počasnimi, nizkimi toni reže skozi bobniče, nepredvidljiva ritem sekcija pa skladbo pelje in z vsako naslednjo pasažo preseneti, zaradi česar se v Stonebride zvoku čuti tudi progresivni pridih. Skladbe so izjemno dolge, tako da so v slabo uro dolgem nastopu Hrvati zaigrali vsega štiri kompozicije. Kitare ne vsebujejo obilico metalskega zvoka, pač pa so na trenutke celo pod vplivom blues hipnoze, kar jih uvršča v umirjenejšo različico stoner rocka. Vokalist in priložnostni kitarist je ves čas natopa eksperimentiral z različnimi elektronskimi zvoki, ki jih je spravljal iz napravice pod svojo desno roko, pravzaprav je z njo oddelal tudi svoj vokal - le ta je bil večino časa že nasnet, kar je skazilo odličen obraz, ki so ga Hrvati sicer pokazali. Kljub temu smo poslušalci uspešno dešifrirali sporočilo njihove glasbe, katere skrivnost je zelo preprosta: prepusti se toku glasbe, sledi srcu in se ne oziraj na komercialne trende.
Kot nosilci večera so nastopili Bavarci Colour Haze, pomembni predstavniki evropskega stoner rock gibanja. Colour Haze prihajajo iz Münchna in se trenutno nahajajo na srednjeevropski klubski turneji s prevladujočimi nemško-avstrijskimi datumi, tako da je bil enkraten skok na slovensko ozemlje več kot primeren trenutek za obisk nastopa nemškega tria. Skupina deluje že več kot poldrugo desetletje, že več kot desetletje v isti postavi: edini originalni član je kitarist in vokalist Stefan Koglek, trio pa dopolnjujeta še bas kitarist Philipp Rasthofer in bobnar Manfred Merwald.
Colour Haze svoj navdih iščejo v stari šoli tipa Cream ali Led Zeppelin, na power blues podlagi temelji vsako njihovo delo, a nato vsakega razvijejo v drugo smer in tako kljub grajenju na istih temeljih delujejo večplastno. Kolesje poganja vodja zasedbe Koglek, ki že s svojo pričesko in bosimi nogami med nastopom opozarja, da so mu miselno najbolj povšeči časi konca šestdesetih, ko je v jadra rocka pihal veter iz svobodomiselnih glav. Njegovi prsti iz kitare izvabljajo tako počasnejše, akustične in psihadelične zvoke kot tudi bolj distorzirano uravnane ter jeznejše riffe, ko na plin pritisneta tudi bas kitarist in bobnar ter skupaj igrano pesem ponesejo v tršo sfero, stran od blues korenin. Kljub prisotnosti psihadeličnih elementov znajo presenetiti in v pesem vplesti optimistične, pozitivne trenutke, kar je morda nekoliko nenavadna karakteristika za predstavnike stoner rock šole.
Trio sestavljajo izjemni glasbeniki, medsebojno so uravnani na isto valovno dolžino in na odru odlično sodelujejo. Tako kot Stonebride pred njimi tudi sami stavijo na dolge kompozicije, kjer na plan pridrvijo vse individualne sposobnosti, predvsem kitarista Kogleka. V avtorske pesmi so vkomponirali jamm dele in tako še potrdili tezo, da so Colour Haze primarno koncertna skupina. Šele v živo zares dojameš poanto skupine. Koglekov vokal na sceno stopi le poredkoma in je zato v celostni podobi Colour Haze pravzaprav sekundarnega pomena, je le še en dodaten stranski zvočni element. Maratonsko dolgi inštrumentalni deli polni fuziranja med žanri niso ustvarjeni za prebavljanje na prvo žogo, pač pa se mora poslušalec specifičnemu obrazu skupine podrediti, šele nato jo lahko zaužije v polni meri. Komur je tega večera to uspelo, je bil brez dvoma potešen!
Fotografije: Urban Bolta, Karin Zelko
na vrh