Očetje na obisku

Četrtkovo deževno popoldne se je prevesilo v enako depresiven in deževen večer, dež pa ni mogel sprati pozitivnega vzdušja, ki je prevevalo kakih sto do dvesto radovednežev, ki so se ob desetih zvečer začeli zbirati pred klubom K-4, legendarnim zatočiščem punk scene v osemdesetih. Časi so se precej spremenili. Namesto analogne tehnike švicanja in kitarsko-bobnarskih salv iz Štirke grmijo elektronski ritmi. Je že tako, da je odveč govoriti o starih časih. Napredek je šel naprej. Razlog našega obiska so bili reški mladci, nadobudni eksperti trdih ritmov in lepega vokala, skupina Father. Pred njimi pa se je obljubljalo nekaj domačega- zasavski kvartet polnokrvnega HC-ja: mlada, dokaj neznana, a zato toliko bolj iskrena in eksplozivna skupina Ragespect.

Po prihodu v klub je bilo potrebno pogasiti sleherni občutek žeje. Iz zvočnikov je grmel skrbno izbrani nabor metalskih klasik. Slayer, Iron Maiden, vmes še malo Dimmu Borgirjev za množice, pa Black Sabath in drugi. Koncertni oder je bil še vedno prazen. V dvorani je na svoje štartne položaje z najboljšim zvokom in pregledom stražilo kakih dvajset zanesenjakov. Še malo bo potrebno počakati. Ob enajstih pa se začne nekaj dogajati. Nastopil je čas zaveze spoštljivosti do jeze. Zgodili so se zasavski HC Ragespect! (o njihovem koncertu lahko preberete v ločenem članku)

Čas za pivo ter nakupe. V preddverju so bile razstavljene majice skupine Father. Oblikovno precej napredne ter estetsko dovršene. Pravzaprav ni nemogoče verjeti, da so si fantje s postavitvijo cilja prodreti tudi na tuje, začrtali smer, po kateri bodo do želenega cilja tudi uspešno prišli. Ni pa pomembno samo to, da neka skupina dobro izgleda. Važna je kvalitativna in vsebinska polnost. Ura je bila približno polnoč. Mogoče kakšna minuta manj. Uvodno nežno božanje po kitari ter stopnjevani ritem. Father so ponovno tu! Inštrumentalni klimaks se začne s tem, ko se ostalim članom na odru v nizki preži pridruži Mihael Prosen, karizmatični vokalist, ki s svojim obsedenim pogledom ter energičnim, kristalnim in na trenutke ravno prav raskavim vokalom dopolnjuje kemijo skupine. 'Inspirita'. Vsi smo en duh. Vsi smo eno. Po zadnjem akordu bučen pozdrav množice. Magnetizem, ki ga je bilo čutiti od prve pesmi dalje je skoraj neverjeten. Odrsko izžarevajo Father vse tisto, kar odlikuje in loči dobro skupino od izvrstne- odlično muziciranje, ki zmore preseči stilske okvirje ozkopasovnega indoktriniranja ter samoobremenjevanja s tem kako bi alter-metal-karkoli moral zveneti; če jim odgovarja dodajo jazz, funk, tam-tame, saksofon ali pa harmoniko. S pravo mero občutka za ritmično in melodično manipulacijo z našimi ušesi in glavami. Poleg tega pa, navkljub dejstvu, da imajo do zdaj za pasom samo en album, znajo le – tega tržiti suvereno in vizionarsko. Množica kakšnih dvesto poslušalcev je bila v njihovih rokah. Mosh pit, skakanje in ples na ukaz. In nikomur ni bilo odveč slediti. Prve predelave. V niz svojih draguljev so se odločili vplesti ščepec Incubusov. 'New Skin', ki se neprisiljeno poveže s konceptom Father, zveni čisto, kirurško natančno in kot da bi bil spisan izpod njihovega peresa. Sledi 'Cynosure' pesem, ki je doživela celo cenzuro. Pa ne pesem, temveč video. Zaradi malo krvi na začetku, ki pa je tam z namenom. Pesem govori pač o tistem čustvu, ki je tako strupeno privlačno, tako mehko in obenem boleče, ki rojeva in ubija, iz pepela pa se lahko le z njim ponovno povije lepši jutri- ljubezen. Po tem, se mi zdi, smo bili deležni starejših komadov, morebiti pa celo predelave, vsekakor pa emocionalno precej intenzivnem komadu 'Hiroshima', katerem je sledil intermezzo v obliki tolkalskega uvajanja v obred katarze. 'Chop Suey'! Dvomim, da ga System Of a Down odigrajo tako pedantno in natančno. Zvenel je kot da bi poslušal Toxicity… Pa vseeno ni motil ritma nadaljnjega dogajanja. Po pesmi 'Emon', se mi zdi, da so jo igrali, sledijo navodila za Father-dance. Roke držite pred seboj kot roboti ter v poskokih brcajte z nogami naprej! Čas je za vodenje in manipulacijo! 'Machina'… In mi smo postali marionete, s katerimi se da manipulirati… Zadnja pesem! 'Seashore'. Cikel načrtovanega koncerta naj bi bil s tem sklenjen. Milozvočni pozdrav in iskrena zahvala za obisk ter podporo pa nikakor nista zadoščala. Vzkliki "Father! Father!" so iz vidno utrujenih in izžetih, a zato nič manj zadovoljnih in srečnih mladcev izvabili podaljšek. In zaključek je bil kraljevski! 'Wherever I May Roam' je bil odigran kot da ne bi igrali že uro in pol. in to kako! Ves čas brezkompromisno in na polno. Dejansko so Father mladosti navkljub šolski primerek tega, kako zveni in izgleda kohezija kemije, talenta, energičnosti, vizije ter iskrenosti ter neskvarjenosti – z drugimi besedami: Father so po mojem mnenju skupina, za katero so okvirji Balkana premajhni. Lahko bi se suvereno kosali s sleherno izmed zahtev svetovnega trga… Mi pa smo se lahko shirani od vsega lepega, ob pol dveh zjutraj, spravili s svojimi bogovi, poiskali notranji mir ter občutili zapolnjenost ter odtavali domov- in kratkemu spancu navkljub je bil petek precej lepši in s soncem obsijan, mar ne? Četrtkova koncertna pravljica pa je bila dokončno sklenjena. Do naslednjič.