Jesenska koncertna sezona je že v polnem zagonu in je poskrbela že za izjemno pester žanrski izbor, doživeli smo tako black kot death in thrash metal koncerte, tokrat pa je Ljubljano obiskala koncertna turneja, ki se v naših krajih prav pogosto ne ustavlja. Tudi sicer žanri, ki so jih predstavljaje nastopajoče skupine niso stalnica naših odrov, je pa vsaj polovica zasedb, ki so zasedle oder Gale hale svojo vlogo več kot upravičila. Krivec za koncert, ki se je odvil pretekli ponedeljek je nova plošča švicarsko nemških The Ocean, še bolj privlačna pa je bila morda celo njihova podporna skupina, norveški jazz/metal norci Shining.
Koncert se je pričel s francoskim kvartetom Hacride, ki so letos izdali novi album Back To Where You've Never Been, ki je prejel mešane odzive, a mogoče več pozitivnih. Na koncertu pa se pri Hacride ni ravno vedelo, kaj bi želeli igrati. Poudarek je bil na groovy ritmih, atmosferi ter občasni tehničnosti. Malce grenak priokus je naredil vokal, ki je deloval kot nekakšen podaljšek kakšnih jeznih nu-metalcev iz devetdesetih po sistemu kombinacije dretja in petja. Hacride bi lahko opredelil kot tehničen nu-metal, a verjetno oznako nu-metal pridobijo predvsem zaradi vokala kljub temu, da vokal ni posegal po hip-hop linijah. Hacride bi se lahko pokazali v boljši luči. Z novega albuma sta bila odigrana Introversion in Overcome, kar ni najbolje ustrezalo za promocijo več kot solidnega albuma. Za tem je skupina odigrala starejšo skladbo Perturbed, nato pa se je začel poudarek na atmosferi, s čimer je skupina odigrala skladbe z albuma Lazarus. Hacride imajo smisel za tehničnost in groove, vendar ne v takšni meri kot Gojiri, če je že govora o francoskih zasedbah. Njihove skladbe namreč nimajo dovolj zanimivih segmentov, da bi lahko pritegnile večjo publiko. Hacride bi se lahko z boljšim izborom skladb bolj dokazali. Potencial imajo, a potrebno bo vložiti več truda.
Ko bi se po vsej logiki krivulja kvalitete z naslednjim nastopajočim morala obrniti navzgor, se je ta postavila v povsem vodoraven položaj ali se celo obrnila navzdol. Na oder je stopila poljska post rock zasedba Tides From Nebula, meni povsem neznano ime, a včasih se tudi popolnim neznankam splača nameniti več pozornosti. A ne tokrat. Že videz fantov s polizanimi čupicami in povsem nemetalskim videzom (pa ne da bi bilo s tem kaj narobe) je dal vedeti, da bodo črne ovce večera. In to so potrdili že s prvimi odigranimi toni – postregli so namreč z dolgimi, repetativnimi in s tem tudi obupno dolgočasnimi inštrumentalnimi deli, ki so resda bistvo post rocka, a tole je bil živ dolgčas. Če mirnejši, zasanjani deli pri bendih, kot je bil tokratni headliner predstavljajo čas za poglobitev atmosferike in so le del celote, je bilo prav vse kar so Tides of Nebula ponudili ena sama zasanjana dolgočasnost. Pa tečen je bil tudi kitarist s svojim poplesavanjem, ki bi prej sodilo v kakšen hipsterski urbani klub.
V tretje pa gre rado in še kako resničen je bil to pot ta rek! In tokrat je zares obveljal tudi tisti od Monty Python »And Now For Something Completely Different!«, saj so na oder stopili norveški glasbeni psihopati Shining. Po slišanem ne bi nikoli verjel, da je ta avantgardna glasbena hobotnica svojo pot začela kot akustični(!) jazz kvartet, saj je to, kar danes igrajo Shining popolna uglasbitev diagnostificiranega shizofreničnega uma. V tem kar Shining namečejo v mešalnik in zlijejo naravnost v srednje uho je mogoče slišati popolno jazz avantgardo tipa John Zorn in totalno improvizirane free jazz izlete, progresivni rock, klasično glasbo in (black) metal. Shining so to unikatno zmes do potankosti raziskali na prelomni plošči Blackjazz (2010), letos izdana One One One pa je njeno logično nadaljevanje. Nič pa nas ni moglo pripraviti na to, kar so Shining počeli v Gali hali. Že uvodni udar I Won't Forget je bil popoln glasbeni kaos, ki je v nič odpeljal v trenutku, ko si je frontmen Jørgen Munkeby za vrat poveznil saksofon in popeljal v ekstremno free jazz psihozo, medtem ko so njegovi inštrumentalni kolegi svoja orodja mučili kot, da bi jih peljali v kakšen sibirski gulag – udrihanje po črno belih tipkah je doseglo že prav apokaliptične razsežnosti, bobnar pa je stile menjal kot za šalo, enkrat je tolkel čisto jazzovske trike, potem pa iz rokava stresel kar blast beate. Noro. V popolno norost pa so Shining za konec odpeljali z vrhunsko, enajst minutno interpretacijo King Crimson klasike, 21st Century Shizoid Man. Shining so bili absolutni vrhunec večera in kar malo žal mi je The Ocean, ki se morajo vsak večer turneje prekleto truditi, da dosežejo vtis svojih predhodnikov pa čeprav so ti igrali le tri četrt ure. Prekratko, a briljantno!
Kot headliner pa je oder stopil že star znanec naših odrov, švicarsko nemški kolektiv The Ocean, ki na turneji predstavlja pravkar izdano šesto studijsko ploščo Pelagial. Zasedba že od svojega nastanka svoje albume odeva v izrazito konceptualno naravo, ki je raziskana do obisti. Če so se na Precambrian dotaknili nastanka Zemlje, na dvojcu Heliocentric/Anthropocentric astronomije in kritike krščanstva, se na Pelagial podajajo na še neraziskana območja zemeljske oble – v najgloblje predele oceanov. The Ocean so Pelagial odigrali v celoti in nas tako počasi spuščali čez oceanske globinske cone. Temu primerna je bila tudi modro zelena osvetlitev odra, ki je temačno noto glasbe še poudarila. The Ocean so znova dokazali, da so s svojim eksperimentiranjem in progresivnim skladanjem še vedno ena najbolj unikatnih »post metal« zasedba na trgu, izkazali pa so se tudi z izjemno energično predstavo – bobnar Paul Seidel je iz minimalističnega seta bobnov izvabljal mogočne rušilne valove, kitarist Jona Nido pa je z »gersovskimi« kitarskimi akrobacijami nemalokrat skorajda potolkel vse luči s stropa. Sicer energični vokalist Rossetti se je tokrat držal bolj v ozadju, a to predvsem zaradi primarno inštrumentalne podobe nove plošče, kljub temu pa je v ospredje stopil v pravih trenutkih, prepričal z dobro vokalno predstavo in publiko uspešno animiral (čeprav je bilo publike celo za malenkost manj kot med Shining). Oceanski kolektiv nas je v uri in četrt z lomljenimi ritmi, neobičajnimi strukturami in kompleksnimi pristopi odpeljal na samo oceansko dno in če bi na Heliocentric/Anthropocentric od veselja pod odrom čupala Kopernik in Galileo, bi na Pelagial čupala Verne in Costeau. Dobremu, celo odličnemu koncertu navkljub pa so tudi The Ocean nekoliko zbledeli v primerjavi z vrhunskimi Shining.
Hacride spisal: Primož Novak
na vrh