Poletje prinaša vročino, festivale in Ferragosto. Dihurčka pa s poletjem vedno presenetita s kakšnim klubskim koncertom, kjer nastopijo skupine, ki zapolnijo svoj izven festivalski urnik. Tokrat so na svoj račun prišli ljubitelji težkih riffov. Ljubljano je namreč obiskala ameriška senzacija Kylesa, ki je nastopila prvič v Sloveniji leta 2011 na festivalu Metalcamp. Tokrat pa se je ponudila priložnost za bolj intimni nastop.
Prvi so na oder stopili domačini Omega Sun, ki so s svojim avtorskim materialom dali vedeti, da se v Sloveniji zadnje čase vedno bolj prebuja zanimanje za stoner rock. Omega Sun sicer s svojo glasbo niso ravno odkrili tople vode, temveč se zgolj držijo preverjenih smernic, ki so jih vpeljali že Kyuss in vsi kasnejši podobni bendi. Skupina je nastopila več kot solidno, predvsem pa so pokazali potencial, da se slovenski metal sceni, ki na čase deluje že shirana, obeta osvežitev.
Pri zasedbi Lazer/Wulf se je pokazala popolnoma drugačna slika. Skupina ni bila ravno v skladu z glavno skupino. Tudi žanrsko niso niti malo ustrezali zraven. Lahko bi se reklo, da so bili Lazer/Wulf gnilo jajce večera, ker je njihova glasba kompleksna in zahtevna. Nori trio je namreč vseskozi menjavel ritme in tempo. Določeni predeli so nedvomno simpatizirali z jazzom, medtem ko kakšni bolj udarni predeli so spominjali tudi ritmiko djent skupin. Lazer/Wulf do obiskovalcev niso kazali usmiljenja. Občasno se je pojavil kakšen »jumpdafuckup« ritem, ob katerem so obiskovalci lahko mirno zamigali s svojimi glavami, a poudarek je bil večinoma na kompleksnosti. Vsi trije člani so bili neverjetno usklajeni, največ pozornosti pa je seveda dobil kitarist, katerega je kar razganjalo od energije. Občasno je iz sebe spravil tudi kakšen zvok ali zapel kakšno kitico, a Lazer/Wulf so skozi koncert dajali vedet, da pri njih je vokal le občasni okrasek. Lazer/Wulf je ena izmed tistih skupin, ki dokazuje, da je dandanes še vedno mogoče slišati nekaj novega.
Za Kyleso so bila pričakovanja nedvomno visoka. A žal jih niso opravičili. Skupina je igrala namreč rutinsko, na odru pa je na čase delovala precej zdolgočasena. Kljub temu, da je sludge in stoner metal z leti postal malce prežvečen, je treba pri Kylesi pohvaliti odlično kombinacijo stonerja, sludga ter še psihadeličnega rocka. Skupina je navduševala tudi z izjemnimi projekcijami, kakršnih dvorana Gale Hale že lep čas ni videla. Skladbe so bile primerno projekcijam nedvomno razgibane in raznolike. Na to je vplivala tudi izmenjava vokala med kitaristom Phillipom Coleom ter karizmatično kitaristko Lauro Pleasants, ki je tudi glavni vzrok za popularnost skupine dandanes. Laura je namreč vplivala na mnoge vokalistke, ki so danes prisotne v sludge metalu; dober primer je tu skupina Windhand. Če se vrnemo h Kylesi, težava je bila predvsem v nastopu skupine, ki je na čase igrala prepočasi. Tudi sama energija skupine je bila podobna kakšnemu hotelskemu ansamblu, ki mora zabavati goste za neko mizerno plačilo. Veliko polemik pri skupini že od nekdaj povzročata dva bobnarja, ki igrata večino seta identično, tako da se smisel dveh bobnarjev hitro izgubi. Verjetno je k slabemu priokusu prispeval tudi sam zvok. Skupino se je sicer lepo slišalo, a vse skupaj je bilo občutno prepotiho.
Kylesa so se žal poslovili že v eni uri, s čimer je tudi Gala Hala dobila preprosto festivalski set. S tem je bil marsikdo prikrajšan za svoj osebni favorit. Če sta predskupini navdušili, Kylesa s svojim kratkim in neenergičnim nastopom niso opravičili pričakovanja. Ob morebitnem povratku Kylese se lahko le upa, da bodo naslednjič nastopili bolj suvereno.
na vrh