Težko bi v svetu hard rocka zadnjih dvajsetih let našli večje ime, ki bi jih tragična nesreča tako zaznamovala, kot se je to zgodilo Švicarjem Gotthard. Po smrti pevca Stevea Lee-ja pred štirimi leti so se odločili za pragmatičen korak nadaljevanja skupne poti in pri tem naleteli na nemalo dvomljivih kritik. S povratniškim albumom »Firebirth« jim je uspela misija nemogoče, že drugi dolgometražni studijski izdelek po ponovnem vzklitju skupine »Bang« (recenzija tukaj) in stalno koncertno garanje pa dokazujeta, da Gotthard tudi v novi eri popolnoma kredibilno nadaljujejo pred dvemi desetletji začrtano pot. Kdor v to dvomi in se še vedno z vsemi rokami oklepa nove ere Gotthardov, si dela medvedjo uslugo!
V sklopu jesenske turneje po Stari celini so se Gotthard nam najbliže ustavili na Dunaju. Gotthard se soočajo s silno neenakomerno razdeljenimi silnicami popularnosti, tako jim v Španiji ali Nemčiji ni težko razprodati največjih pokritih dvoran, medtem ko v nekaterih drugih državah ostajajo malodane anonimni klubski bend. Zato jih bomo južno od Dunaja (izjema je severni del Italije) težko prestregli. Na pot do avstrijske prestolnice se je Rockline ekipica odpravila že v zgodnjih popoldanskih urah, saj nas je v zaodrju Gasometra čakala še prijetna obveznost: intervju s kitaristom Freddyjem Schererem. V sproščenem klepetu smo se zadržali slabe pol ure, sledila je ohladitev grla v eni od bližnjih picerij, ko je že napočil čas za otvoritev koncertnega večera.
Avstrijci veljajo za publiko napol čudaškega okusa in navad, najlepši dokaz za to so številni masovni festivalski dogodki žanrske mineštre, ali pa kopica izvajalcev nemškogovorečega porekla, ki jih razumejo in podpirajo samo oni sami. Eden izmed otrokov avstrijske rock šole je tudi skupina Ruben Dimitri, ki ji je pripadla čast ogrevalnega akta pred Gotthardi. Gre za uigran kolektiv s spodobno odrsko držo, kako tudi ne, ko pa so minulo poletje že nastopali na velikih celinskoevropskih festivalih tipa madžarskega Szigeta. Ruben Dimitri stavijo na preplet udarnih hard rockerskih ritmov in počasneje se kotalečih depresivnejših riffov, tuje jim ni torej niti spogledovanje z rockerskim trendom devetdesetih. Frontman Ruben Gludovacz (na daleč spominja na Chrisa Cornella) publiko v želji po ugajanju skrbno neguje z nagovori, tehnično dobro izpeljana predstava pa je zaradi pomanjkanja lastne identitete že kmalu po odrskem sestopu Avstrijcev ušla iz misli.
Pričetek nastopa Švicarjev Gotthard je razkril mično odrsko kuliso, polno svetlobnih efektov in Cadillacovim nosom v sredi odra (vzetega iz naslovnice aktualnega albuma »Bang!«), nad katerim je kraljevala bobnarska baterija Hene Habeggerja. Postavo so dopolnjevali kitarista Leo Leoni ter Freddy Scherer, basist Mary Lynn, pevec Nic Maeder in koncertni član na klaviaturah Nicolo Fragile.
V osrednjem soju žarometov je največ časa prebil Avstralec švicarskih korenin Nic Maeder, nad katerim bo kljub naravnemu daru in vsemu vloženemu trudu celotno kariero bdela nehvaležna senca drugega Gotthard vokala. Podobnost njegove vokalne barve z Lee-jevo je bila očitna predvsem pri počasnejših in intimnejših pesmih, kot sta The Call ter Heaven. Možak se karakterno lepo ujema z imidžem in stasom benda, čeprav je dotik slave na njegovi opravi lahko opazen: v zadnjih letih število tetovaž hitro narašča, tudi njegovo lasišče je že zavohalo vonj peroksida. A glavni sta njegova vokalna forma in sproščena odrska predstava. Gotthard so z Maederjem našli šivanko v kupu sena, privrženci skupine so ga kljub začetnim dvomom sprejeli za svojega, zato se za prihodnost švicarskih rockerjev ne gre bati.
Udarni uvod z močno kitarsko tematiko komadov Get Up 'n' Move On, Sister Moon in Right On so Gotthard sredi koncerta začinili s trojico baladnejših komadov, v prvi vrsti namenjenih nežnejšemu spolu. Šopek romantike z The Call, Heaven ter Remember It's Me je poskrbel za marsikateri objem v pododrju, predno so atmosfero postavili na glavo z zabavljaško točko v slogu Iggy Popovih The Stooges. Med izvedbo prvega singla aktualnega albuma Starlight so na oder povabili prepevajoče obiskovalce in komad zaigrali z ducatom ali dvema pevajočih grl okoli sebe. Še posebej je bil simpatičen nek oče, ki je prepeval in užival kot za stavo, bolj zgubljena pa sta bila na velikem odru njegova dva simpatična sinčka. Mlajšemu od njiju je ob izhodu iz komada kitaro okoli vratu nadel Leo Leoni in ob navdušenju polnega avditorija bodril zmedenega malčka. Mama bi bila ponosna!
V nadaljevanju so Gotthard preklopili na akustiko, redno spremljevalko njihovih koncertov, in zaigrali skladbe The Train, C'est La Vie in One Life, One Soul, pri čemer se je marsikomu v spomin prikradla podoba pokojnega Stevea. Minute so tekle kot za stavo, Švicarji pa niso pokazali niti kančka utrujenosti! Pri Mountain Mama se je vedno nasmejani vodja zasedbe Leoni poslužil njihovega priljubljenega zvočnega dodatka, »talk boxa«, ki so ga v svetu rocka popularizirale zaasedbe kot so Eagles, Aerosmith in Bon Jovi. Zimzelena Hush je še dodatno predramila avstrijsko publiko, čeprav roko na srce atmosfera koncertno zaspanih Avstrijcev ni primerljiva s kotli balkanskih ali mediteranskih prizorišč, predno je grabežljiost rock riffa z Lift U Up za konec rednega dela ponudila najboljše, kar Gotthard premorejo! Polna predanost publiki je znova naredila svoje, ko so po vselej zaželeni Anytime Anywhere (»Lipservice«, 2005) Švicarji naredili izjemo in nenačrtovano koncert potegnili debelo preko dveh ur s priredbo Boba Dylana The Mighty Quinn. Avstrija za Gottharde predstavlja še ne povsem osvojen trg, zato kalkulacije niso prišle v poštev! Uigran in profesionaln nastop, za nameček so s peresno lahkoto zakrili rutiniranost, ob katero s koncertno kilometrino prej ali slej trči vsaka skupina.
Dunajski Gasometer je bil priča brezhibni prezentaciji formule, ki je Gottharde v četrt stoletnem obstoju pripeljala do staža enega najpriljubljenejših (mlajših) bendov, ko seveda govorimo o klasično zasnovanem rocku. Utrip petkovega večera zlepa ne bo pozabljen, vprašanje pa je, če bomo po slabem obisku njihovega koncerta v ljubljanski Cvetličarni leta 2005 Gotthard utripa še kdaj deležni tudi na naših tleh.
na vrh