Tale zadeva je treščila dobesedno v hrbet. Trojec zaprisežen post-metalski glasbeni vzgoji! Švedski Cult Of Luna, nemški The Ocean in avstralski Lo! bi morali na dan koncerta sredi slovenskega alternativnega svetišča »Metelkove« namreč nastopiti v Zagrebu in tamkajšnjem klubu Močvara, a so naleteli na težave pri prehodu preko meje, kjer so jih očitno obmejni organi zavrnili in usmerili nazaj na sever. Ne poznam ozadja, lahko pa, da je nastopila težava zaradi postopka pridobivanja ustreznih dovoljen za prevoz tovora iz držav članic EU na ozemlje izven območja EU. Hrvaška v EU še ni, zato potrebuješ za tovor ozvočenja predložiti carinikom Atakarnet papirje. Vrag ve, kaj je šlo narobe.
Tako so koncert pravzaprav vsega dva dni pred nastopom v Močvari prestavili v ljubljanski klub Channel Zero. Kupci kart za zagrebški nastop so bili upravičeno da popusta, hkrati pa so bendi segli v svoje žepe in organizirali posebno presenečenje, ki je bilo hkrati tudi opravičilo: organizirali so zastonjski avtobus iz Zagreba do Ljubljane za vse hrvaške ljubitelje bendov. Tako je tega večera Channel Zero obiskala nevsakdanja gruča obiskovalcev s Hrvaške, zato je bil klub konkretno zapolnjen! Seveda se je odlično odzvala tudi slovenska poslušalska srenja in prišla podpret domače organizatorje ter jim pomagali olajšati neprijetne okoliščine glede organiziranja in koncerta omenjenih treh skupin.
Prvi so na oder malo preko devete zvečer stopili avstralski Lo! Iz Sydneya. Bend je leta 2006 po razpustitvi skupine Omerata ustanovil kitarist Carl Whitbread, temu pa so se pridružili še pevec Jamie-Leigh Smith, basist Adrian Shapiro in bobnar Adrian Griffin.
Lo! so zanimivi, saj v post osnove post-metalske glasbene špure vpletajo prvine noise hardcora na eni strani, na drugi pa sludga. Možno je celo bežno zaznati obrise stonerja. Če so vam ljuba glasbene skupine Breach, Old Man Gloom in Converge in vam je blizu njihov zvok, potem ne boste imeli pretiranih težav, da se spoprijateljite tudi z Lo!. Skupina je septembra 2011 izdala studijski prvenec Look And Behold, nekaj dni pred obiskom Ljubljane pa je izšel sveži dolgometražni dokument z naslovom Monstrorum Historia, ki ga je zasedba tudi ambiciozno predstavljala v Channel Zeru. Kvartet je pristopil z vso močjo. Dejstvo, da lahko predstavijo svojo glasbo evropskemu občinstvu je seveda za Lo! prava sanjska znanstvena fantastika, zato se je čutila izjemna angažiranost kvarteta, v svojem tričetrturnem nastopu, da pridobi publiko na svojo stran. Robustni vokalist Jamie-Leigh Smith je nekje na sredini koncerta srčno pozval publiko, naj vendar stopi povsem do odra, saj si skupina želi deliti energijo z ljudmi. Suvereno, energično, odlično uigrano, z za skupino zelo zavidljivim odrskim klubskim zvokom. Uspešno predstavitev skupine je ob koncu koncerta kronal tudi pošteni aplavz s strani občinstva, zasedba pa je v repertoarju predstavila nove »As Above«, »Bloody Vultures«, novi singel »Lichtenberg Figures Lo!«, »Falles Leaves«, »Palisades Of Fire« in zaključno »So Below (Before We Disappear)« ter starejši »Bastion« in »Aye, Commodore!«.
Iz dežele tam spodaj smo se z drugim bendom preselili na nekoliko bližnja in bolj domača tla – v Nemčijo. Nastopili so namreč berlinski eksperimentalni metalci The Ocean. Po konceptu je bend zelo podoben svojemu predhodniku, saj je filozofija podobna – iskanje novih, zanimivih zvokov, form in vzorcev, vse odeto v sodobne težje, distorzirane žanre, ki si radi nadevajo predpono post-. Vseeno The Ocean za razliko od svojih predhodnikov (in tudi naslednikov) najbolj zanemarjajo neke žanrske okove in skačejo že v bolj avantgardne vode glasbene substance. V svoj posel so prepričani in ne jajcajo ne dvomijo v svoje raziskovalno poslanstvo, kar kažejo tudi na odru. Eksperimentalnost in energija se ne izključujeta, in čeprav so morda Lo! bili bolj surovi, so bili The Ocean prav toliko pri stvari kot Avstralci. In ker so imeli prvi daljši set, so morali za nadgrajevanje in stopnjevanje večera zaradi Lo! odličnosti predstaviti prav vse svoje adute; to so tudi storili. Zanašali so se seveda na svoj najnovejši album Pelagial, ki je izdal letos, velja pa že za konkurenta v kategoriji albuma leta (vsaj v svojem žanru, kar je seveda malček absurdno, saj prav to The Ocean presegajo). Če ste si Pelagial že zavrteli in k temu prištejete to, da Nemci obvladajo vse odrske trike, da so noro polni energije, da radi posežejo po drznih prijemih v živo ter da poskušajo studijski izkušnji vdihniti življenje, potem boste prišli blizu k bendovemu nastopu tega večera. The Ocean so pokazali, da so kos še tako kompleksnim formam tudi, ko se čas odvija pred njimi, in da studijska magija ni rezultat dejanskega studia, temveč njihove veščine.
Za češnjo (pa ne eno samo, temveč kar celo češnjevo drevo) na vrhu te post-metalske torte so poskrbeli Švedi Cult of Luna. Večje predstavitve kot izgovor njihovega imena bend namreč ne potrebuje – Skandinavci namreč zadnja leta zagotovo veljajo za enega največjih scenskih imen, kar so s svojim letošnjim albumom Vertikal več kot potrdili. Že Pelagial nemških The Ocean sem označil za enega albumov leta (kjer se nisem zanašal na svoje mnenje, temveč na mnenje medijev in ljubiteljev glasbe), Vertikal kulta lune pa po mojem mnenju stopa še korak dlje od Pelagiala. Na to koncertno noč smo torej dobili vsaj dva izmed najbolj vročih letošnjih post-metal bendov. The Ocean so svojo oznako upravičili. Cult of Luna – tudi. Švedi pač znajo, in Cult of Luna, no, so Švedi. Skandinavska hladnost ne izključuje energije, te temačne, atmosferično pompozne energije, ki jo na prav drzen eksperimentalni način glasbeniki transformirajo v povsem posebno doživetje. Bend se ne ozira na »true-metalsko« sovraštvo do elektronske glasbe, saj velik del bendove atmosferičnosti sestavljajo prav analogni elektronski zvoki, šumi, hrupi itd. Prav ta atmosfera je bržkone največji del bendove unikatnosti in prepoznavnosti, svoj unikat pa je bend zagotovo pokazal tudi na odru. Težko se je spuščati v specifične (tehnične) podrobnosti, ko te med koncertom glasba ujame v svoj val in večji del preživiš v zibanju, headbanganju ali preprostemu sanjarjenju skozi prizmo bendovega glasbenega izraza. Ker bendov izraz leži prav na svojevrstnih zvokih (prej kot na nekih hitroprstnih veščinah), je še toliko večji užitek, kot te bendove sonične eksplozije zadevajo iz vseh strani. Ko se pripravljaš na vrhunec, na tisti sredinski del, ko se začnejo distorzirane kitare. To so pač neopisljivi trenutki, ki jih seveda podoživljamo na večih koncertih, ampak zato ta ni bil nič manj poseben in svojstven. In Cult of Luna so kljub neštetim zapletom in na koncu prijaznim razprtim rokam domačega organizatorja dalu občinstvu prav to – svojevrstno izkušnjo, ki se pač vtisne v spomin. In če je kaj naloga benda med koncertom, je to to.
Ad hoc organizacija propadlega zagrebškega festivala, kar je zagotovo neznansko pomagalo vsem trem bendom, se je v svojem poslanstvu izplačala. Slovenska podzemna glasbena scena je dokazala, da zna skupiti skupaj, če hoče, da zagotovo obstajajo vsaj posamezniki (kot recimo organizator Ch0), ki jim bo umetnost vedno najvišja prioriteta, ne glede na finančne zaplete. Da šteje umetnost, da štejejo ljudje, ki se v njej trudijo in da je to tisto, kar nas dela ljudi. Ta neznansko silna povezanost se je čutila od trenutka, ko je bil koncertni večer najavljen, torej dva dni pred samim koncertom, do samega trenutka, ko se je koncert končal. Občutek skupnosti, solidarnosti, povezanosti, nekaj, kar transcedentira celo samo glasbo. Zato to ni bil zgolj še en fantastičen koncertni večer, temveč je bil dokazatelj, kako veliki ljudje znamo biti.
na vrh