Mesec december je imel za privržence thrash metala še kar dobro ponudbo. Sprva se je dalo navdušiti že 1. decembra nad Death Angel in Dew-Scented, ki nedvomno niso razočarali. Pred dvema dnevoma pa se je v Ortu Baru odvil še en thrash metalski koncert. V sklopu turneje Unnatural Selection so se ustavili Havok, Angelus Apatrida in Savage Messiah. Prvi dve skupini sta našo deželico že obiskali in seveda nista razočarali. Za Savage Messiah pa je bil položaj drugačen, namreč ko se publiki predstaviš prvič, se je potrebno predstaviti v kar se da dobri luči.
Savage Messiah so pričeli igrati na pol prazni dvorani, kar je ponavadi precej tipično za skupine, ki otvorijo nek dogodek. Mnogi obiskovalci so kljub mrazu raje bili zunaj na pivu in cigareti. Savage Messiah so v svojem kratkem polurnem repertoarju predstavljali skladbe z vseh treh albumov, odigrana pa je bila tudi noviteta, ki se bo nahaja na novem albumu The Fateful Dark, ki bo izšel marca 2014. Skupina kljub prežvečenosti same zvrsti se je do neke mere izkazala. Poleg mnogokrat slišanih hitrih thrash metalskih riffov je bilo moč slišati heavy/power metalske pasaže, melodične izmenične solaže ter precej zanimiv vokal, ki je spominjal na marsikateri heavy metalski bend. Kljub temu je težko reči, da skupina predstavlja nekaj, kar bi pritegnilo večje množice. Kvartet se drži preverjenih smernic, kar posledično pelje v generičnost, tako da je skupini usojeno, da kakšnih večjih odrov ne bo osvojila.
S španskim kvartetom Angelus Apatrida se je hitro lahko potrdilo, da so bili Savage Messiah vsekakor bolj zanimiva in domiselna zadeva. Namreč pri Angelus Apatrida se je vse skupaj le ponavljajo. Dve skladbe sta bili recimo prebavljivi, a za tem se izkaže, da skupina ne počne drugega, kot ponuja reciklirano thrash metalsko godbo, ki se je stari thrash metalci že izogibajo. Generičnosti in ponavljajočih vzorcev kar ni bilo konec. Večino skladb so tvorile tipične thrasherske »čebelice«, nadležen kričeč vokal, predvidljivost ter hitrejši tempo. Kljub vsemu so Angelus Apatrida uspeli v gibanje spraviti nekaj publike, tako da čisto brezupna situacija ni bila. A po drugi strani bi bilo lepše videti kakšen slovenski thrash bend, ki ima več domišljije kot AA.
Z ameriško zasedbo Havok, ki je letos izdala album Unnatural Selection, se je slab vtis Špancev razblinil. Resda tudi Havok posegajo po preverjenih receptih, a na srečo imajo Havok kar nekaj izstopajočih skladb. Tu so posebej izstopale skladbe Covering Fire, Point of No Return, From Cradle to the Grave, D.O.A. ter Time Is Up. Havok resda ne prinašajo nič novega, a z dobro ritem sekcijo se tu lahko stvari precej izboljšajo. Kljub precej generičnim riffom, nadležnemu vokalu skladbe delujejo zanimive na podlagi odličnega bobnarja ter zanimivega soliranja. Publika je skupini jedla z rok. Pri določenih skladbah je bilo že pol dvorane v moshu. Skupina pa je bila spodobno vsej agresivnosti in hitrosti na odru polna energije. Seveda logično so Havok postregli tudi z novitetami, ki se pa žal niso tako dobro prijele kot starejše skladbe. Razlog je preprost. Pri novejših skladbah se lahko potrdi, da so bile na hitro spisane in so se med sabo preveč podobne. Kaj je krivo za to? Mogoče slaba produkcija, pritisk založbe ali preprosto pomanjkanje domišljije. Ni za trdit, da Havok nimajo potenciala, a z generičnimi izdelki, ki vsebujejo polno recikliranih idej, daleč ne bodo prišli. Verjetno bodo nastopali kot predskupina kakšnega priznanega benda, več od tega pa verjetno ne dosegli.
T.i. thrash revival je postal po svoje brca v temo. Skupine so sprva obetale, vračale zaupanje v thrash metal, a po dveh albumih se je pokazala prava slika. Založbe se jih hočejo znebit, na koncerte pa hodi vedno manj ljudi. V thrash metalu je bilo povedano že vse ali pa na sceni preprosto ni dovolj sposobnih skupin, ki bi ta žanr naredile spet zanimive. Če ne drugo pa je treba priznati, da so nastopajoči vsaj ekološki naravnani. Toliko recikliranih idej ni moč zbrati kar tako na enem mestu.
na vrh