Letošnji Kamfest je prinesel na kamniške odre tudi skupino, ki že preko 30. let zalaga radijske valove z visoko kvalitetno glasbo in v tem ne popušča niti v zrelejšem obdobju svojega delovanja. Sekstet Panda je naslov artistične perfekcije, ki ob dejstvu 30. letnega obstoja, novega in sveže izdanega studijskega albuma v žepu z naslovom »Stoletni ples« in pa ducata radijskih hitov, ki so postali skozi leta ponarodeli zimzeleni, znova aktivneje obiskuje slovenske glasbene odre.
Skupina, ki je v začetku aprila letos v prostorih ljubljanskega CUK Kina Šiška velikopotezno obeležila prvo tridesetletko delovanja, je to pot nastopila z »okleščenim« programom oziroma na način, kot smo ga vajeni. Klasično,. Kot skupina. Torej brez posebnih gostov, pihalne sekcije ter seveda posledično s tem tudi? S krajšo koncertno minutažo. Bend je kanček počakal s pričetkom uvodnega dejanja, saj so se nad Kamnik zgrnili ob sedmi uri črni oblaki, ki so, tako kot dan poprej, pričeli neusmiljeno nalivati po prizorišču. Letošnji Kamfest nima ravno največje sreče z vremenom, a tako to gre. Narave se, pač ne da pretentati. No malo preko osme ure se nas je dežek le usmilil, vreme se je ustalilo in ekipa, ki ji po vseh letih še vedno poveljuje neusahljivi osnovni glasbeni vizionar, klaviaturist, aranžer, komponist ter seveda prvi pogonski motor skupine Andrej Pompe, je odprla koncert pred nič več, kot sto petdeset obiskovalci – k sreči zaprtih dežnikov (muhavo vreme je žal terjalo svoj davek). Z novo skladbo Kje je ta mož.
Izkušena skupina, ki jo poleg žive slovenske glasbene legende Andreja Pompeta, zapolnjujejo še iskriva ter navihana nova okrepitev na poziciji vokalistke Nina Bauman ter ustaljena, prekaljena in od nekdaj vrhunska ekipa instrumentalistov, to so Vlado Pirc (bas kitara, spremljevalni vokal), Samo Pirc (kitara), Vanja Vogrinčič (tolkala, spremljevalni vokal) in Damjan Mulej (bobni), je hitro vzpostavila izredno kuliso pretanjenega kemičnega učinkovanja gradnikov Pandinega odrskega zvočenja oziroma odrskega stasa in glasa. Za imenom stoji vrsto let perfekcionizem, ki spremlja samo aranžiranje kompozicij (Panda v tem od nekdaj delujejo kot mini orkester pretanjenega stapljanja mnogoterih žanrov v sebi lastno glasbeno izkaznico art pop kulture). Ta filigranski perfekcionizem aranžiranja se tako od vselej prostosučno prenese tudi na koncertni oder. Nič drugače ni bilo na njihovem tokratnem nastopu v Kamniku.
Kar se zvoka tiče, je na trenutke zlasti na prehodih s kakšnim »slap zamahom« (ali/in sosledjem poudarjeno zaigranih višjih tonov na teh prehodih) bas kitara nekoliko prekrila ostale gradnike, prav tako je bilo občasno pogrešati večjo zvočno moč klaviatur, v trenutkih, ko so vsi instrumenti izdatneje iztiskali iz sebe količino decibelov, pa je bilo pogrešati večjo izpostavitev vodilnega vokala Nine (v zvočnem miksu so takrat instrumenti nekoliko zakrivali vokal).
Sicer pa brez pripomb. Nina je vrhunsko odpela. Neverjetno je kako hitro se je naučila obvladovati verze širokega diskografskega opusa skupine, obenem imponirala s podoživeto odrsko igro, aktivnega gibanja in komuniciranja in prav škoda je, da se tisti nosilni zid ruševine pred pročeljem odra, ne more izkoristiti za cat walk (bog si vedi kakšne napore bi moral organizator pri tem vključiti, da bi Zavod za varovanje kulturne dediščine pri tem popustil).Na tak način bi bil stik občinstva ter skupine še tesnejši in pristnejši med koncertom. Kakorkoli, Nina si zasluži super devetko, ali šibko desetko, za svoj briljantni vokalni doprinos. Preostala ekipa, se pravi moški del le te, je v figurah izvrstno usklajen, kar je šlo ne le pričakovati, pač pa glede na staž, od Pande tudi zahtevati. Kot povedano. Pretanjen, mehak, mehkejši, najmehkejši. Že skoraj »dlakocepski«. V hitu Nepremagljivi, ki je zavit v ritme salse in kjer zvoči kitara po vzoru Carlosa Santane (druga solaža), sta se v instrumentalnem delu razstrelila na odru Vanja in Damjan s tolkalsko bobnarskim duelom ter požela zaslužen aplavz s strani občinstva. Od številčno zdesetkanega obiska sicer ni šlo pričakovati, kdo ve kakšnih povratnih impulzov in reakcij, nasploh ob vremenskih razmerah, ki so obiskovalce silile na otrplo stanje, pa vseeno je bend zlasti v trojčku Sive ceste, Nepremagljivi in seveda hitu hitov Pandine diskografije Daleč stran, dodobra ogrel srca publike in tako iztržil od nje konkretnejše povratno sodelovanje.
Bend je kanček skrajšal svoj nastop, v točkah pa je konkretno predstavi svoj novi in aktualni studijski album »Stoletni ples« (ob otvoritveni Kje je ta mož tudi skladbe Stoletni ples, Kakšno sonce, kakšpen dan, Ljubimec brez imena in zaključna Noro). Bend je zasolil set listo tudi z izvedbo skladb Daj nasmeh mi nazaj ter Odhajam stran, ki sta izšli na tretjem studijskem albumu skupine »V poznih nočnih urah« (1995), saj obeh na maratonskem nastopu v CUK Kino Šiška (7.4.2016) niso izvedli. Iz repertoarja nista izostala niti hita Lino in Kako ga čutim ter skladba iz albuma »Ecstasy« Ti in jaz. Pri tem spoznanje, da se novi material izvrstno veže na starejši, niti ne preseneča, saj je nastajal v obdobju dolgega časovnega intervala zadnjih desetih let. Torej? Vsi po album »Stoletni ples«!
Ni kaj. Panda ostajajo pojem velike koncertno izvedbene kvalitete, skupina pa z leti le zori in artistično raste. Z Nino Bauman na vokalu so se torej ustalili. Pevka je skupini pisana na kožo, njena suverena in izvrstna predstava v Kamniku pa je v vsem upravičila nošnjo orjaškega obuvala,njenih predhodnic.
fotografije in video: Klemen Udovč
na vrh