Že Garfield je vedel, da so ponedeljki gnili, a so precej manj gnili, če jih popestri nekaj, kar na primer sliši na ime Marduk. Švedski veterani so stari znanci naših odrov, a imajo na naših tleh trdno in zvesto fenovsko bazo, ki je tudi tokrat, ob pomoči hrvaških kolegov, napolnila Orto bar. Ta že lep čas ni gostil tako udarnega paketa, sploh pa tudi black metala na naših odrih ni bilo že lep čas. Glede nedavnih govoric, ki so jih in jih še sprožajo tračarsko usmerjeni webzini a la Metal Sucks pa samo tole: »Listen to music, not rumours!«
Na oder so kot prvi stopili dolgoživi poljski black metalci Infernal War, eno večjih in bolj znanih imen poljske black metal scene. Poljake je pričakalo kaj nekaj navdušencev, pa čeprav je bilo v sprednjem delu dvorane še precej prostora, ki bi se ga dalo napolniti. Infernal War tako niso doživeli ravno odziva, ki so ga bržda pričakovali, a so skozi svoj set kljub temu zdrveli kot horda steklih merjascev. Brutalen, neizprosen in ultra hiter je bil poljski stampedo, ki pa je prav zaradi tega proti koncu izpadel že malenkost enolično in ponavljajoče se. A so bili Poljaki kljub temu primerno in pravšnje ogrevanje, saj so svoje delo opravili z odliko in prepričali predvsem s thrashy deli, »kerry kingovsko« zvenečimi solažami in bobnanjem, ki je kljub pogostemu blast beatanju znalo ponuditi tudi kakšen bolj razgiban in raznolik udarec. Prepričal je tudi gostujoči vokalist Heretik Hellstörm, ki je iz neznanega razloga nadomeščal rednega vokalista Herr Warcrimerja, ki je iz svojih glasilk uspel spraviti brezkompromisen srd, pa čeprav je s pretiranim mačizmom in neuspešnim aktiviranjem publike na trenutke deloval malce tečno. Poljaki so se poslovili z udarnim Death's Evangelist in oder prepustili norveškim kolegom Ragnarok.
Norvežani so bili pri svojem početju nekoliko manj barbarski kot predhodniki, a kljub temu divji in brezkompromisni. Ragnarok so se tokrat dotaknili predvsem svojega novejšega ustvarjalnega obdobja in z njim albumov Psychopathology in Blackdoor Miracle, mednje pa vrinili še komade kot sta prastari Pagan Land in hitič In Nomine Satanas. Očitno je bilo, da so Ragnarok na naših tleh precej bolj poznani kot Infernal War, saj se je dvorana že kar konkretno napolnila, norveška četverka pa se ji je oddolžila z glasnim in prvinskim black metalom, ki pa je še najbolj do izraza prišel na začetku seta, proti koncu pa se je nekoliko primitivna verzija black metala že začela nekoliko vleči. Je pa vsekakor Ragnarok bend, ki v živo prepriča, pa čeprav bolj nehote kot hote izpadejo komično predvsem zaradi ogromnih narobe obrnjenih križov obešenih okrog vratov, kar jim daje videz nekakšnega black metal Flavor Flava (član Public Enemy znan po ogromnih urah obešenih okrog vratu), še bolj pa kitarista Bolverka, ki izgleda kot black metalski BB-8 (© Črt Batagelj).
Velikani švedskega black metala Marduk bodo čez dober mesec izdali že svojo štirinajsto studijsko ploščo Viktoria, še pred tem pa so Evropo zavzeli s turnejo March of Blood and Iron. Preden so na oder stopili tudi v Ortu je tega zavzela tema, dim in zlovešča rdeča luč, iz zvočnikov pa so odzvanjale sirene, zvok letal in bobnenje, takoj ko je švedska tankovska divizija Marduk odigrala prvi takt Panzer Division Marduk, pa se je pod odrom razvnel pravi mosh pit pekel, ki ni pojenjal vse do konca njihovega nastopa. Kultni Švedi so bili očitno daleč najbolj pričakovan bend večera in to so tudi povsem upravičili z odlično energijo, surovim pristopom in vrhunskim zvokom. Mortuus s publiko ni kaj dosti komuniciral, temveč je iz globočin vojnega pekla bljuval verze o totalni vojni, popolnem uničenju in smrti, bend pa je skozi Orto mlel kot divizija tankovskih gosenic. Marduk so presentili z lepim izborom komadov, predvsem redkeje igranimi The Black… ali Between the Wolf-Packs, novi album pa predstavili z dvominutnim šusom Werwolf ter nekoliko bolj epskim Equestrian Bloodlust. Marduk so tudi tokrat dokazali, da so definitivno bend, ki nikoli ne razočara!
na vrh