Leto je naokoli in končno je prišel dolgo pričakovani Nova Rock festival, ki vsako leto navdušuje z odličnim naborom izvajalcev. Tako znanih kot neznanih. Tudi letos ni bilo nič drugače. Od mladih Avstralcev The Temper Trap, malce izkušenejših sonarodnjakov The Living End, metalcev Disturbed, Mastodon, Caliban, industrijalcev Nine Inch Nails s Trentom Reznorjem na čelu, legendarnih Metallica in povratnikov Faith No More. Prvi dan so torej zaznamovali predvsem težkokategorniki, pivo, sonce, dež, izpad elektrike in čustvena "Nothing Else Matters".
RDEČI ODER - "RED STAGE"
ROLO TOMASSI: 12.15 - 12.40
Mlad angleški mathcore bend, Rolo Tomassi, ki si je svoje ime nadel po liku iz filma "L.A. zaupno" (L.A. Confidential) in kjer glavni vokal pripade gospodični Evi Spence, v svoji glasbi prepleta vse, kar se preplesti da. Punk, hard core, post-punk, elektroniko, jazz in predvsem metal. Če se vam zdi "mešanica" na prvi pogled še tako neokusna, se ob poslušanju na trenutke tako tudi izkaže. Morda je ravno sintetizator tisti, ki jo naredi malce bolj "privlačno". Vendar le dokler se ne zasliši Evinega kruljenja, ki je v popolnem nasprotju z njenim nežnim glasom. Vse skupaj bi zvenelo mnogo bolj sočno, če bi peterica "vreščanje" prepustila kakšnemu moškemu grlu, dekličin vokal pa bi iz glavnega postal le stranski. Zasedba, nastala v letu 2005, je do lanskega septembra, ko je pri založbi Hassle Records izšel njihov prvorojenček "Hysterics", izdala cel kup demo posnetkov in EP plošč. Skladbe "I Love Turbulence", "Film Noir", "Nine", "Abraxas", "Beatrotter", ki jih je imela zbrana srenja moč slišati, so bile nabor iz nekaterih njihovih dosedanjih izdaj. Žal Rolo Tomassi tokrat niso prepričali zbrane srenje. Več sreče prihodnjič!
THE TEMPER TRAP: 13.00 - 13.25
Daleč od rodne Avstralije so se na evropskih tleh znašli rokerji The Temper Trap. Štirje postavni mladeniči so bili z razliko od Rolo Tomassi tisti, ki so s svojo nevsiljivo pojavo in mehkejšimi ritmi spravili zbrano množico na delovno temperaturo in jo tam tudi obdržali. Čeprav je to še eden v vrsti širši publiki neznanih bendov, jih je ta dobro sprejela, s čimer so fantje dobili priložnost kvalitetne predstavitve njihovega debitantskega albuma "Conditions", ki je v Avstraliji izšel malce pred njihovim nastopom na Nova Rock festivalu. Plošček, na katerem se nahajajo skladbe "Sweet Disposition", "Science Of Fear", "Down River" in druge, je produciral Jim Abbiss - ta isti mož, ki je kriv za zvok zmagovalnega debitantskega albuma Mercury Prize nagrad "Whatever People Say I Am, That`s What I`m Not" mladcev Arctic Monkeys, ter prav tako debitantskega albuma Editors "The Back Room". Kot kaže, je Abbiss eden tistih producentov, ki so ključ do uspeha, saj se glasba The Temper Trap že pojavlja v avstralski mini seriji "Underbelly: A Tale of Two Cities" in na "soundtracku" romantične komedije "500 Days Of Summer". Kot kaže, so imeli na televizijski in radijski postaji BBC še kako prav, ko so skupino uvrstili med najboljših petnajst odkritij letošnjega leta. Zasedba, ki svojo glasbo opredeljuje kot a`cappella-D&B-zouk, je s svojim solidnim nastopom prepričala in očarala. Predvsem pripadnice nežnejšega spola.
JULIA: 13.50 - 14.30
Uvod z dvema angleško govorečima skupinama je nato popestrila lokalna atrakcija štirih mladeničev, združenih pod imenom Julia. Dunajski rokerji so fantazije o bendu uresničili na prelomu tisočletja in od takrat izdali tri studijske albume. Četverica, ki trdi, da je "glasba najmočneje predstavljena takrat, ko prihaja neposredno iz srca" (Kobold), je svoj nastop začela s skladbama "A Hell Of A Speech" in "Is This What Makes You Happy?" z njihovega zadnjega, lanskoletnega tretjega albuma "The Scars We Hide". Z omenjenega ploščka je imela publika moč slišati še "A Cause For Comfort" ter "Call The Ambulance". Verjetno tu ni potrebno posebej omenjati, kako naklonjena jim je bila domača publika, zaradi česar jo je Julia nagradila še s svojimi malce starejšimi skladbami. Njihov drugi studijski plošček "Sunrise", ki je izšel leta 2006, se ponaša s kar nekaj potencialnimi, a neodkritimi uspešnicami, med katerimi velja omeniti "Technology", "Crash Test Youth", "Optimistic" in "Turnaround". Formacija, ki jurišira v postavi Matthias "Koma" Kobold (vokal), Karl Mayr (kitara), Alex Schell (bas kitara) in Alex "Sushi" Schuster (bobni), ni pozabila niti na svojo malo ploščo "Put A Sleep" (2003), na kateri se nahaja skladba "Noise". Enajsterico narodno zabavnega rock`n`rolla sta zaključili skladbi "Perfect" in "Beautiful" z debija "Songs About Decay" (2004). Prav slednja je bila tista, ki je skupino predstavila širši javnosti, saj je bila leta 2005 izbrana za uradno pesem prvenstva v hokeju na ledu. Bravo, Julia!
THE LIVING END: 14.55 - 15.40
Punk-rock trio The Living End je še en avstralski bend, ki je ta dan zatresel "rdeči oder". Formacija, katere korenine segajo v leto 1994, je do danes izdala pet studijskih albumov, med katerimi so bili prav vsi okronani z najmanj enkrat platinasto ploščo. Prvi večji uspeh so fantje dosegli že leto dni po ustanovitvi, ko so oder na avstralski turneji ogrevali za ameriške punk-rock velikane Green Day. Nič čudnega, da so bili le-tem tako všeč, saj so TLE malce bolj rockabilly različica njih samih. Svoje navdušenje nad njimi je izkazala tudi novorockška publika, ki je prepevala in poplesavala skupaj z njimi. Začenši z naslovno skladbo z njihovega drugega, milenijskega albuma "Roll On" in nadaljevanje s "Second Solution" in "West End Riot" s samo-naslovljenega debitantskega ploščka iz leta 1998, je prineslo še nekaj čisto svežih skladb. "Raise The Alarm", "How Do We Know?", "Hey Hey Disbeliever" in "White Nose" so štiri izmed tistih uvrščenih na zadnjem, lani izdanem petem studijskem albumu "White Nose". Venček najnovejših prekine "Prisoner Of Society", ki je bil eden najbolje prodajanih avstralskih singlov v devetdesetih, in zaključi "End Of The World", komad, ki se nahaja na njihovem tretjem albumu "Modern ARTillery" iz leta 2003. Bend, ki se med drugimi lahko pohvali tudi z nagradami Jack (avstralske glasbene nagrade, ki jih sponzorira destilarna Jack Daniel`s Tennessee) za najboljšega bobnarja, moško zasedbo, "živi" TV nastop in skupino, je tako v kratkih, a sladkih, petinštiridesetih minutah predstavili svoje potencialne uspešnice z zadnjega albuma, a ni pozabil niti na stare hite, ki so stalnica na njihovi "play" listi.
THE GASLIGHT ANTHEM: 16.10 - 17.00
Eno največjih odkritij na alternativni sceni zadnjih let je zagotovo skupina The Gaslight Anthem, ki prihaja iz New Jerseyja, ZDA. V svojem relativno kratkem obstoju, zasedba je v tej isti postavi (Fallon, Rosamilia, Levine, Horowitz) nastala leta 2005, je od prvega izdanega albuma "Sink Or Swim" v maju 2007 in drugega albuma "The `59 Sound" avgusta 2008, prodrla na širšo, svetovno glasbeno sceno in stresala odre že praktično vsepovsod. Zaradi svojega glasbenega stila si je četverica pridobila naziv naslednikov malce pozabljenega "Jersey Shore Sounda" - veje rock`n`rolla, ki je bila izjemno popularna s konca šestdesetih pa vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Omenjeni stil z malce italijansko-ameriškega pridiha, združuje rock`n`roll pred The Beatles, ritem & blues, doo-wop in urbano kulturo srednje atlantskih držav, kot so Filadelfija, Maryland, Rhode Island, New York ter New Jersey. Posebno omembo med izvajalci velja nameniti "The Bossu" Brucu Springsteenu, ki ga fantje poleg Toma Perryja in Boba Dylana navajajo v vrsti svojih vzornikov. A njihovega vpliva, razen v pesmih, na odru ne gre čutiti. Res, da največ pozornosti s svojim pristopom, aroganco in interpretacijo pesmi nase prevzame pevec in kitarist Brian Fallon, ostali trije - kitarist Alex Rosamilia, bas kitarist Alex Levine in bobnar Benny Horowitz, ne ostanejo neopaženi. Ravno nasprotno, v primerjavi s Fallonom delujejo neverjetno prijazno. Vendar, če pogledamo na njegovo vedenje z druge strani, ima Fallon morda celo prav. Zakaj se ne bi pošalil iz zategnjene, nezainteresirane publike? Odziv le-te je bil, z izjemo nekaj vreščečih najstnic z velikimi očali tik na sredini prve vrste, bolj ali manj hladen. Njegov vzklik "Sticky to the man, sticky to the man, cool, cool glasses" je bila izjava na mestu.
Fantje so v slabi uri zaigrali veliko večino skladb z njihovega drugega albuma "The `59 Sound", ki ga je produciral nekdanji Flogging Molly kitarist Ted Hutt. Slednji je tako kriv za bolj čist in izpiljen zvok skladb "High Lonesome", "Casanova, Baby!", "Old White Lincoln", "Even Cowgirls Get The Blues", "The `59 Sound", "Film Noir", "Great Expectations", "Meet Me By The River`s Edge", "Miles Davis And The Cool" in "The Backseat", ki se nahajajo na omenjenem ploščku. Pozabljen ni ostal niti njihov lanskoletni EP s štirimi skladbami "Senor And The Queen", s katerega je imela publika moč slišati naslovno pesem, ki vsebuje verz "glowing like the metal on the edge of a knife" Meat Loaf skladbe "Paradise By The Dashboard Light" kot posvetilo le-tej, ter "Blue Jeans & White T-Shirts". Je pa tokrat na žalost skoraj popolnoma neopažen ostal njihov debitantski album "Sink Or Swim", s katerega so fantje zaigrali le pesem "We Came To Dance", ki vse premočno diši po "Bring It All Back Home" Boba Dylana. Kljub vsemu to tu ni bistveno. Pomembno je predvsem to, da so The Gaslight Anthem dokazali, da je njihov sloves upravičen in da zaradi svojega perfekcionizma še veliko obetajo.
SUNRISE AVENUE: 17.30 - 18.30
Finski pop-rock kvartet Sunrise Avenue, kateremu je prepoznavnost vseevropskega, če ne celo svetovnega obsega prinesla megalomanska uspešnica "Fairytale Gone Bad" z njihovega, leta 2006 izdanega debitantskega albuma "On The Way To Wonderland", je povratnik letošnjega Nova Rock festivala. Če se je že leta 2007 v prvih vrstah drenjalo na stotine brhkih najstnic, letos ni bilo nič drugače. Le katera si ne želi svojih očk spočiti na štirih postavnih mladeničih, ki so v svojem tri letnem obstoju dosegli več, kot marsikateri drugi bend? Vendar fantje ne počivajo na lovorikah slave. To dokazuje njihov drugi, maja izdani studijski album "Popgasm", pri katerem je producentsko delo, tako kot pri njihovem debiju, prevzel Jukka Henri Kristian Backlund, ki je očitno pravi čarovnik za pop-cukrane albume. Čeprav "The Whole Story", prvi singel z novega albuma, ni tako udaren, kot so bili prejšnji, se je od izida v začetku maja že dodobra prijel med poslušalci, predvsem tistimi malo mlajšim. Ti so na Nova Rocku dokaz ponudili kot na dlani. Množica pa ni prepevala samo omenjene skladbe... Tu so bile še "Diamonds", "Heal Me", "Choose To Be Me", "Forever Yours" in seveda "Fairytale Gone Bad" z njihovega prvenca, ter "Dream Like A Child", "Welcome To My Life", "Sail Away With Me", "Rising Sun" z drugega ploščka, če omenimo le nekatere, ki gredo zlahka v uho. Tako pač je s tipičnimi instant mešanicami takšnih skladb.
GOGOL BORDELLO: 19.00 - 20.10
Devetčlansko "cigansko" multi-etnično združenje potomcev ruskih, ukrajinskih, izraelskih, etiopskih in drugih emigrantov z ameriškim potnim listom, znano pod imenom Gogol Bordello, je s svojo mešanico roma, punka, tarantelle, skaja, balkanskega truba, duba, klezmerja, kazačoka, reggaeja oz. na kratko "gipsy punka", prevzelo zasanjano publiko in jo zavrtelo v čisto drugo smer. Newyorška zasedba, katere korenine segajo v leto 1999, je zaradi vsega naštetega t.i. rockovsko - etnološki fenomen današnjega časa. S svojo živahno glasbo, neprimerljivo interpretacijo, plesom, je pripravila publiko do singalonganja in poplesavanja in prvič ta dan pokazala, kaj je to prava rock`n`roll fešta. Pesmi, kot so "Wonderlust King", "Not A Crime", "Alcohol", "Tribal Connection", "Ultimate", "Baro Foro", "Think Locally, Fuck Globally", je okronala skladba "Start Wearing Purple", ki je, kot kaže, njihova največja uspešnica. Vendar GB niso posebni le zaradi svoje glasbe. Ta je dodatno začinjena še z ujemajočo se teatralno odrsko predstavo, v katero je vpleten sleherni član zasedbe. Frontmen Eugene Hütz tako poleg akustične kitare poprime po tolkalih in kovinskemu vedru, violino kroti Sergey Ryabtsev, Yuri Lemeshev in Steven Iancu glasbo začinita s harmonikama, Oren Kaplan in Thomas Gobena uspešno drgneta po kitarskih in bas kitarskih strunah, za bobni sedi Eliot Ferguson, klaviature in MC pripadejo Pedru Erazu. Moško večino razbijeta Pamela Jintana Racine in Elizabeth Sun, ki predstavo popestrita s plesom in tolkali. V vsakem primeru so GB paša tudi za oči in ne le za ušesa. Zasedba, ki svoj zadnji, četrti studijski album "Super Taranta" (izšel julija 2007) predstavlja že več kot leto dni, se ob koncu poletja za kratek čas poslavlja. Gipsy-punk družinica se bo namreč zaprla v studio in pripravila material za novi studijski plošček, ki naj bi po neuradnih podatkih izšel v prvi polovici naslednjega leta.
FAITH NO MORE: 20.40 - 22.00
Če je lanskoletna "top-of-the-top" vrnitev na sceno pripadla Zacku de la Rochu in njegovim Rage Against The Machine, so letos to zagotovo Faith No More. Po enajstih letih počitka se je naveza Mike Patton (vokal) - Jon Hudson (kitara) - Billy Gould (bas kitara) - Roddy Bottum (klaviature) - Mike Bordin (bobni, tolkala), kljub vsem nesporazumom, ki so jih gospodje zakrivili v preteklosti, vrnila na sceno. In navdušila! Tudi z novo opravo - suknjičih s pripeto rožo in prilegajočih se hlačah. Patton je stvar začinil še s palico, s katero si je pomagal pri hoji na oder in ki mu je nato med nastopom služila kot rekvizit za udrihanje po zraku. Je mar to odraz starejših in zrelejših FNM ali le šala, s katero legendarni Američani izkazujejo svojo dolgoletno prisotnost na glasbenih odrih? Njihova zgodovina vsekakor ni mlada, saj segajo začetki v daljne leto 1981, ko so po nekaj kadrovskih menjavah spremenili ime iz Faith No Man v sedanje. Do njihovega razpada leta 1998 so gospodje izdali šest studijskih albumov, med katerimi je bil prav zadnji "Album Of The Year" (junij, 1997) nagrajen s platinasto ploščo. In prav v tej isti postavi, s katero so FNM zaključili takratno turnejo, so se letos vrnili s t.i. "The Second Coming Tour" oz. "Reunion Tour".
Neverniki so svoj nastop na rdečem odru pričeli s skladbo "Reunited", sicer priredbo soul dvojca Peaches & Herb oz. gospoda in gospe s pravim imenom Herb Fame in Francine Hurd Barker, ki sta delovala v drugi polovici šestdesetih let dvajsetega stoletja. Četudi je bila to uvodna skladba, se je šele z "The Real Thing" pričelo zares. Pesem z njihovega tretjega, isto naslovljenega albuma iz leta 1989, ki je, mimogrede, tudi prvi album, pri katerem je Patton sodeloval (zamenjal je namreč dosedanjega pevca Chucka Mosleya), je zanetila iskrico, ki je ni bilo moč pogasiti. Vendar, zakaj bi se jo tudi trudili pogasiti? Namesto tega sta jo raje razplamtela "Land Of Sunshine" in "Caffeine", komada z njihovega četrtega ploščka "Angel Dust" (junij, 1992), med katerima sta bila Pattonu pri pisanju navdih vprašanja scientološke cerkve in sporočilca iz kitajskih "fortune cookies" (v slovenščini naj bi se jim reklo "šlogarce"?). Nov val navdušenja in rajanja je požel malce bolj jazz-funkovsko obarvan "Evidence", tretji singel s petega albuma "King For A Day ... Fool For A Lifetime" (marec, 1995), ki je eden redkih, če se lahko tako izrazim - malce bolj umirjenih FNM ploščkov. Olje na ogenj je zagotovo prilila tudi "Chinese Arithmetic", ena redkih skladb, nastalih izpod Mosleyevega peresa. Pesem, izdano na drugem albumu "Introduce Yourself" aprila 1987, je v uvodu začinila Pattonova interpretacija komada "Poker Face", ki jo v originalu izvaja vse preveč opevana kontroverzna pop pevka Lady Gaga. Tistemu, ki ne razume njegovega smisla za humor, bi se to lahko zdela vse prej kot okusna začimba komada, za ostale pa je bil to le povod za salvo smeha. Rajanje z odprtimi usti in ušesi na pecljih se je nadaljevalo s "Cuckoo For Caca" (album "King For A Day ... Fool For A Lifetime") in priredbo komada "Easy". Gospodje ravno dobro zarežejo s kitarami, ko se na odru kar na enkrat pojavi navdušeni oboževalec. Kako se mu je uspelo izmuzniti mimo varnostnikov in kaj za vraga počne tam gor?!? Njegova slava ni trajala prav dolgo, že so ga možje reda in miru na ne prav lep način spodili dol. Če povzamem Pattonove besede o neljubem dogodku, bi se glasile nekako kot vprašanje "Ali je še kdo, ki želi priti na oder in narediti norca iz sebe?". Nastop se je nato brez novih zapletov nadaljeval. Skladba, ki jo je Lionel Richie napisal leta 1977, ko je bil še pevec zasedbe Commodores, je pomenila prvi večji preboj na sceno - tako za skupino kot za njegovo kasnejšo samostojno kariero. FNM so jo iz balade predelali v malce tršo različico, jo izdali na albumu "Angel Dust" in kot "redno" skladbo uvrstili na svojo koncertno "play-listo". Popolnoma enaka usoda je čakala tudi "Ashes To Ashes", ki je bila izdana kot prvi singel z njihovega šestega, zadnjega studijskega ploščka "Album Of The Year" (junij, 1997) in je, po Gouldovih besedah, ena tistih pesmi, ki najbolje ujame zvok skupine. Vendar ... Bila bi velika laž, če bi se tega dosledno držali in zanemarjali njihova ostala dela. Z "angelskim prahom" posuta "Midlife Crisis" je bila pred dobrimi sedemnajstimi leti ena tistih singlov, ki je kotirala na sam vrh lestvice najboljših modernih rock skladb. "Introduce Yourself" z drugega, isto naslovljenega ploščka je vodila v "The Gentle Art Of Making Enemies" (naslov po knjigi Jamesa McNeilla Whistlerja iz leta 1890), eno najtrših skladb na albumu "King For A Day ...". "Angel Dust", tako kot preostali albumi, ne skopari z uspešnimi skladbami. Med njimi je "Be Aggressive", rariteta med pesmimi, ki jih je napisal klaviaturist Roddy Bottum. Kot nalašč je Patton med omenjeno skladbo izjavil "I wanna f_ _ k you all" (prevod najbrž ni potreben?) in seveda s tem požel še "stoti" val odobravanja. Podobno navdušenje si lahko predstavljamo ob izidu njihovega prebojnega singla "Epic" (plošček "The Real Thing"), še ene stalnice na njihovih koncertih, ki je izšel daljnega leta 1990. Omenjena skladba je prva in edina izmed vseh FNM pesmi, ki se je prebila med prvih deset (uvrščena je bila na deveto mesto lestvice Hot 100) najboljših singlov v ZDA. Prvi del nastopa so Neverniki zaključili s skladbo "Just a Man", nato pa za nekaj minut izginili v zaodrje.
Povratek nazaj je začinila še ena priredba, tokrat malce bolj instrumentalna. Skladba "Chariots Of Fire", ki so jo Vangelis napisali in posneli za istoimenski film iz leta 1981, se je nato prelila v "Stripsearch" s ploščka "Album Of The Year", zadnji izdani singel pred odhodom na enajstletni počitek. Če je skozi celoten nastop kazalo, da se FNM svojega prvenca "We Care A Lot" (1985) niti dotaknili ne bodo, je zbrana srenja na koncu le doživela odrešitev. Zaključek impresivnega nastopa je pripadel skladbi "As The Worm Turns", katere avtor je Charles Lee "Chuck" Mosley, njihov prvi pevec. Balzam za dušo tistih najstarejših oboževalce, ki skupino spremljajo že od samega začetka. Kot češnja na vrhu sadne kupe.
NINE INCH NAILS: 22.30 - 00.00
Če gre verjeti Reznorjevim besedam, da se Nine Inch Nails, eden najbolj prodornih sodobnih "industrial" bendov s sedmimi izdanimi studijskim albumi, ob zaključku turneje "Wave Goodbye" po dvajsetih letih prisotnosti na globalni glasbeni sceni poslavljajo, je bil nastop na Nova Rocku eden zadnjih v neposredni bližini Slovenije. Turnejo naj bi producent, pevec, pisec pesmi in multi-instrumentalist Trent Reznor z druščino, katere člani so nekdanji kitarist Guns`n`Roses Robin Finck, basist Justin Meldal-Johnsen (znan predvsem po sodelovanju z Beckom) ter bobnar Ilan Rubin (nekoč član Lostprophets), zaključili septembra v Los Angelesu. Čeprav bo to slovo, Reznor ne zanika govoric o novi plošči, ki naj bi izšla v prihodnjih letih. A brez turneje. Skupina, ki je premaknila meje sodobne industrial glasbe, je uvod v poletni del festivalske turnejo, imenovane NIN|JA, začela z Jane`s Addiction, tem istim bendom, s katerim je koncertirala leta 1991. Razlika je le v tem, da so Jane`s Addiction takrat, po šestih letih obstoja, zapuščali sceno, NIN so se šele uveljavljali. Danes, po skoraj osemnajstih letih, je ravno obratno. NIN zapuščajo sceno, Jane`s Addiction se vračajo nanjo. Popolna simetrija dveh legendarnih bendov. Najopaznejša razlika med njima je verjetno le ta, da NIN navdušujejo z diskografijo albumov, kjer je poudarek na umetnosti in kvaliteti. Tu se odraža Reznorjev perfekcionizem in prezir do izvajalcev, katerim je pomembna le čim boljša prodaja njihovih albumov.
Ravno zaradi tega je njihov četrti studijski album "The Fragile" (september, 1999) nastajal dolgih pet let. Na ploščku, ki ga Reznor opiše kot "neosredotočeno vrsto mehurčka", se nahaja "Somewhat Damaged", komad, s katerim so NIN pričeli svoj nastop na festivalu. Instrumentalni uvod, pospremljen z glasnimi vzkliki navdušene horde se nadaljuje v "Terrible Lie" z njihovega debitantskega albuma "Preety Hate Machine" iz leta 1989 in predstavlja sam začetek delovanja skupine. Reznor, takrat star triindvajset let, se je leto prej zaposlil kot hišnik v Right Track studiu v Clevelandu, Ohio, ZDA, s čimer je pobližje spoznal delovanje omenjenega prostora. Po Princevem vzgledu je tudi sam začel pisati besedila, ki so se nato ponoči na lastno pest in odgovornost prelivala v pesmi. Njegov trud je obrodil sadove, omenjeni plošček je postal platinast in se kot eden redkih neodvisnih albumov na Billboardovi lestvici obdržal preko sto tednov. Za nameček so prodrli še na MTV, čeprav se založbi TVT Records niso zdeli kaj prida poslušljivi. Tako je njihov drugi dolgometražni plošček "The Downward Spiral" (1994) izšel pri Nothing Records, založbi, ki sta jo ustanovila Reznor in njegov dolgoletni prijatelj iz skupine Exotic Birds ter kasneje manager John Malm Jr.. Njegov prvi konceptualni album, ki ga je navdihnil "The Wall" legendarnih Pink Floyd, govori o človekovi mentalni borbi proti svetu in njemu samemu. A tu ni šlo le za to. Šlo je še za bitko kokain vs. Reznor. Na srečo je zmagal slednji in rezultat je bil še en odličen album, ki je pristal na drugem mestu Billboardove lestvice dvestotih. Z omenjenega ploščka je na festivalu sledila trojica "Heresy", "March Of The Pigs" in "Piggy". Morda je pri vsem tem fascinantno tudi dejstvo, da je album nastajal v hiši, kjer so leta 1969 člani zloglasne kvazi komune Manson pod vodstvom Charlesa Millesa Mansona umorili igralko Sharon Tate. Vendar publike te stvari niso zanimale. Rajanje se je, kljub bliskom in grozečim oblakom na nebu, iz minute v minuto še stopnjevalo. Razgreto ozračje je začinila priredba skladbe "Metal" Garyja Numana, glasbenika, ki je bil Reznorju navdih skozi vseh preteklih dvajset let. Tudi pri skladbi "Gave Up", ki je leta 1992 izšla na EPju "Broken". Zdelo bi se popolnoma neverjetno, če se to ne bi res zgodilo. Grozeči oblaki so uresničili svojo napoved in rositi je začelo prav med za Reznorja najbolj čustveno skladbo "The Day The World Went Away" (plošček "The Fragile"), ki govori o smrti njegove babice Clare Clark. Kot bi še nebo jokalo. Posebno pri tej skladbi je tudi to, da ne vključuje bobnov. "The Downward Spiral", album, ki bi ga lahko označili za NIN klasiko, se lahko pohvali s še eno odlično skladbo "The Becoming". Čisto za petami ji je "Wish" (EP "Broken"), ki je Reznorju in druščini leta 1993 prinesla velecenjeno glasbeno nagrado Grammy za "best metal performance". Kljub čedalje močnejšim padavinam zbrana srenja niti za sekundo ni popustila pri norenju. "The Way Out Is Through" in "The Fragile" z istoimenskega dvojnega albuma ter "Mr. Self Destruct" z "The Downward Spiral" so skladbe, ki so vse še popestrile.
Prvič ta večer so se Nine Inch Nails s skladbo "Survivalism" dotaknili svojega petega studijskega albuma "Year Zero", izdanega leta 2007 pri Interscope Records. Plošček je še ena Reznorjeva konceptualna umetnina, ki vsebuje teme kot so biološki terorizem in vladno zatiranje, ter je večplastni pristop k zvezi med glasbo in tehnologijo. Gospod internetni genij, kot se je Reznor sam poimenoval v nekem intervjuju, se je nato s skladbo "Burn" osredotočil še na "soundtrack" plošček "Natural Born Killers" (Interscope, 1994), ki ga je produciral za isto naslovljeni film z Woodyjem Harrelsonom in Juliette Lewis v glavnih vlogah. "The Downward Spiral", album iz leta 1994, je v zgodovino popularne glasbe verjetno najbolj zapisal komad "Hurt", zaradi čigar besedila ("The needle tears a hole/The old familiar sting/Try to kill it all away/But I remember everything") so mnogi sklepali, da je bil Reznor v tistem času heroinski odvisnik. Svoj pečat na pesmi, ki je med vsemi NIN skladbami doživela največ priredb, je zagotovo pustil tudi pokojni Johnny Cash. Eden najbolj vplivnih glasbenikov dvajsetega stoletja je omenjeno pesem priredil leta 2002, čeprav se ta ni popolnoma nič skladala z njegovim dotedanjim delom. Kljub do tedaj že precej močnemu nalivu, se publika niti za sekundo ni umirila. Norenje se je nadaljevalo z "The Hand That Feeds" z njihovega četrtega studijskega albuma "With Teeth" (Interscope, 2005), ki je bil posnet kmalu po Reznorjevi rehabilitaciji. Pesem je neposredni napad na prejšnjo ameriško vlado oz. točneje administracijo Georga W. Busha, dolgoletnega predsednika ZDA.
Celoten nastop NIN, če ne kar celotno petkovo dogajanje, je začinilo neprijetno presenečenje, ko je med "Head Like A Hole", drugem singlu z njihovega prvorojenega albuma "Preety Hate Machine" (1989), zaradi močnega dežja odpovedala električna napeljava in je oder kar naenkrat ostal v temi. Po nekaj poizkusih so se stvari ponovno zagnale, a žal prepozno. Oder je ostal prazen, Reznor & Co. so že izginili v zaodrje. Vendar publika tega kar ni dojela. Pogledi so bili še nekaj časa uprti proti odru, na katerem se je v tem času že zbrala podporna ekipa NIN in pričela s pospravljanjem. Marsikdo je bil zmedenih misli, saj ni vedel, ali je bila to kakšna neslana Reznorjeva šala, ko je nekaj pesmi prej napovedal, da se Nine Inch Nails po dvajsetih letih prisotnosti na glasbeni sceni poslavljajo, ali je bil izpad elektrike res le neljub slučaj. Ugibanja ostajajo, NIN so se poslovili. Upajmo le, da ne za vedno!
MODRI ODER - "BLUE STAGE"
XENESTHIS: 13.00 - 13.25
Čast otvoritve "modrega odra" letošnjega Nova Rock festivala je pripadla domačinom Xenesthis. Peterica, ki si je ime nadela po vrsti ptičjega pajka, je leta 2007 izdala debitantski album "Sick Of Pitch-Black", na katerem so prisotni močni vplivi švedskega metala in vratu lomeči rifi, vse skupaj pa popestreno z vokalom pevke Katrin Bernhardt. Publika, ki se je ob tako rani uri zbrala pod odrom in zasedbi pripravila topel sprejem, je imela tako z omenjenega ploščka priložnost slišati "Homemade Oppression", "Death Will Take Us All", "This Burden" in "Upper Class Romance", če omenimo le nekatere.
DRUMATICAL THEATRE: 13.45 - 14.15
Drumatical Theatre. Zasedba, ki jo na nekaterih predstavah sestavlja tudi do dvajset članov, je na letošnjem Nova Rocku nastopila v malce okrnjeni, "le" petnajstčlanski postavi. Čeprav slovi po izjemnih večernih nastopih, kjer do izraza pridejo vsi spremljajoči svetlobni efekti, je kljub dnevni svetlobi pripravila prvovrstno polurno predstavo hrupa in luči. Ta je vključevala skladbe kot so "Lu Cas", "Crazy Army", "Frodo" in "Aquaria". Popolna ritmična in telesna usklajenost, ki na trenutke deluje celo kičasto, je odlika, s katero se bend, ki se namesto klasičnih tolkal poslužuje kar velikih kovinskih sodov, lahko pohvali. In ne le to. V njihovi vrsti uspehov ima zagotovo največjo prednost sodelovanje s slovitimi metalci Sepultura. Za njihove odlične in do potankosti izpiljene aranžmaje se gre zahvaliti režiserju, skladatelju in producentu Tomu Blueu, čigar delo in prepoznavnost se že razvija v svetovne razsežnosti.
SONIC SYNDICATE: 14.40 - 15.15
Povratniki z lanskoletnega Nova Rock festivala, švedski metalcorovci Sonic Syndicate, so bili ta dan prvi, ki so prostor pod odrom napolnil z zavidljivo lepim številom prisotnih, če že ne prisebnih osebkov. Sekstet, ki ga poleg treh bratov Sjunnesson (vokal in dve kitari) dopolnjujejo še bobnar John Bengtsson, basistka Karin Axelsson in drugi pevec Roland Johansson, je konec lanskega leta izdal svoj tretji dolgometražni plošček z naslovom "Love And Other Disasters", njihov drugi album izdan pri založbi Nuclear Blast in verjetno slednji, pri katerem je Johansson sodeloval. Ta naj bi zaradi osebnih razlogov skupino zapustil proti koncu letošnjega leta oz. takoj, ko se konča obdobje poletnih festivalskih nastopov. Kljub temu pri skupini ni moč začutiti nadležnega pritiska bremena, ki jim visi nad glavami. Še več, fantje in dekle so kljub nekaj letnemu obstoju dokazali, da so pri svojem delu izjemno profesionalni. In kaj naredi zasedbo tako zanimivo? Vsekakor je tu v prvi vrsti njihova glasba, nekakšen hibrid med švedskimi melodičnimi death metalci In Flames in Soilwork. Nato sta tu še dva v mikrofone kruleča mladca Sjunnesson in Johansson, ki jima je na odru kar malce težko slediti, tako hiperaktivna sta. Njihov polurni nastop in norijo pod odrom so začinile predvsem skladbe z zadnjega albuma ("Encaged", "Hellgate: Worchester", "Jack Of Diamonds", "Red Eyed Friend"). Seveda niso pozabili niti na svoj drugi plošček "Only Inhuman" (2007). Z omenjenega je imela publika moč slišati "Flashback", "Denied" in "Blue Eyed Friend". Njihov debitantski album "Eden Fire" (2005) je tokrat ostal nedotaknjen, prav tako so (na srečo) izpustili priredbo ruskega ženskega dvojca t.A.T.u "All About Us".
CALIBAN: 15.45 - 16.35
Nemška peterica Caliban, katere novi album bo izšel v sredini letošnjega avgusta pri založbi Century Media, je bila naslednja, ki je zatresla "Modri oder". Skoraj dobesedno, saj se je pod njim razživela sleherna duša in izvedla pravo malo metal veselico. Band, ki je na sceno prodrl leta 1997 in dve leti zatem pri nemški založbi Lifeforce Records izdal debitantski plošček "A Small Boy And A Grey Heaven", osvaja odre predvsem nemško govorečih dežel v postavi Andreas Dörner (vokal), Denis Schmidt (ritem kitara, čisti vokal), Marc Görtz (vodilna kitara), Marco Schaller (bas kitara, back vokali) in Patrick Grün (bobni). Fantje so za začetek vžgali komad "Nowhere To Run, No Place To Hide" s šestega studijskega albuma "The Awakening", izdanega leta 2007 pri založbi Roadrunner. Publiko, ki so jo dodobra ogreli že Sonic Syndicate, je nato preko vseh meja potisnil "I Rape Myself", komad, ki se, tako kot "It`s Our Burden To Bleed", nahaja na leto prej izdanemu ploščku "The Undying Darkness" (Abacus Recordings). Norija se je nadaljevala z "My Time Has Come", skladbo z že omenjenega dolgometražnega izdelka "The Awakening".
Kljub vsem do sedaj izdanim in uspešnim albumom, so oči metalcore populacije uprte v prihajajoči osmi plošček, ki mu je peterica nadela naslov "Say Hello To Tragedy" in bo njihov prvi album, izdan pod založbo Century Media. Prvi "tragični" singel je "24 Years", ki ga je publika sprejela z večjim navdušenjem kot vse do sedaj zaigrane pesmi. Kot kaže se je od prvega predvajanja na uradni Caliban myspace strani dodobra usidral v ušesa zbrane srenje, ki je (ali pa se je vsaj trudila) pela skupaj z Dörnerjem. Malce švedskega mrazu je nato zavelo z "I`ve Sold Myself" s četrtega albuma "The Opposite From Within", ki je njihov prvi album izdan pri že omenjeni založbi Roadrunner. Približno petinštirideset minutno rajanje se je končalo z "I Will Never Let You Down", ki se prav tako nahaja na šestem studijskem ploščku. Res, da je to eden njihovih daleč najuspešnejših albumov, bi lahko vsaj kanček pozornosti dobili tudi ostali dolgometražneži.
BLACK STONE CHERRY: 17.05 - 18.00
Med vsemi težkokategorniki, ki so ta dan rojili po "modrem odru", so se znašli malce nežnejši rokerji Black Stone Cherry iz Edmontona, Kentucky, ZDA, med katerimi je edina podobnost le ta, da so fantje pod okriljem iste založbe - Roadrunner Records. Tako so pri omenjeni založbi izšli njihov debitantski album "Black Stone Cherry" (2006), "živi" album "Live At The Astoria, London" (2007), drugi plošček "Folklore And Superstition" (2008) in dve mali plošči "Hell And High Water" (2006) ter "Rain Wizard" (2007). Četverica, ki že od same ustanovitve junija 2001, navdušuje v postavi Chris Robertson (vokal, kitara), Ben Wells (kitara, back vokal), Jon Lawhon (bas kitara, back vokal) in John Fred Young (bobni, tolkala, back vokal), je svojo verzijo rock`n`rolla obogatila z malce country pridihom. V svoje skladbe namreč vključijo tudi citre, harmoniko, klavir in slide kitaro, kar pa ne preseneča, saj je Young sin Richarda Younga, ritem kitarista z Grammyjem nagrajene country-rock zasedbe The Kentucky Headhunters. Poleg povezave z omenjenimi starostami se lahko BSC pohvalijo še s tremi velikimi imeni, s katerimi so si delili oder. Fantje so lansko poletje v Evropi oder ogrevali za skupini Def Leppard in Whitesnake, maja letos so nastopali skupaj z Nickelback na njihovi turneji "Dark House". Svoj zadnji studijski plošček "Folklore And Superstition", ki ga je produciral in miksal glasbeni veteran Bob Marlette (sodelovanje z glasbeniki, kot so Alice Cooper, Ozzy Osbourne, Seether, Shinedown, Saliva), so tako že imeli priložnost predstaviti na kar nekaj koncertih, a so bili fantje, kot so med nastopom povedali sami, najbolj navdušeni prav nad novorockško publiko. Ta je vse tri izdane single "Blind Man", "Please Come In" in "Things My Father Said" z omenjenega ploščka prepevala, kot bi bili BSC največje ime na festivalu. Prezreti ne gre niti ostalih skladb, kot so bile "Rain Wizard", "Lonely Train" in "Maybe Someday" z debitantskega albuma. Po videnem, odzivih zbrane srenje in glede na pozicijo na raznoraznih ameriških in angleških glasbenih lestvicah bi lahko zatrdila, da je pred BSC še lepa glasbena prihodnost. Le tako naprej, fantje!
DISTURBED: 18.30 - 19.35
Po tem, ko so fantje v posebnem šotoru podelili nekaj avtogramov in kjer je veljal strog protokol brez fotografiranja in pogovarjanja s člani zasedbe, je imela publika priložnost povratnike z lanskoletnega Nova Rocka ponovno videti na odru. Vendar tokrat njihov nastop ni posebej impresioniral. Razen prihoda na oder. Pevca Davida Drainmana so pripeljali na invalidskem vozičku, v prisilnem jopiču in z masko, kot jo nosi Hannibal Lecter (v legendarni upodobitvi Anthonyja Hopkinsa) v psihološkem trilerju "Ko jagenjčki obmolknejo". Razočaral pa je seznam zaigranih pesmi, ki je bil skoraj popolnoma enak kot lansko leto, le da so tokrat zaradi krajšega nastopa nekaj skladb izpustili. Od skupine s preko enajst milijoni prodanih albumov, med katerimi so trije že v prvem tednu od izdaje osvojili sam vrh raznoraznih glasbenih lestvic (to je do sedaj uspelo le še šestim skupinam: U2, Van Halen, Metallica, System Of A Down, Dave Matthews Band, Staind), Grammyjeve nominacije in še nekaj drugih manjših uspehov, bi vsekakor pričakovali več, kot je bilo prikazano.
Disturbed so svoj nastop začeli z malce tršima skladbama "Voices" in "The Game" z njihovega prvenca "The Sickness", izdanega leta 2000 pri založbi Giant. Obe skladbi sta bili izdani kot singel, omenjeni album pa je njihov daleč najuspešnejši plošček. Kljub ne preveč prepričljivemu prihodu na oder, je publika po bolj "pussy" uvodu v prvi festivalski dan, že komaj čakala na heavy metal veselico, na trenutke začinjeno s hard rock ritmi. Drainman in soborci - kitarist Dan Donegan, bas kitarist John Moyer (leta 2004 je zamenjal Steva "Fuzza" Kmaka, enega ustanovnih članov zasedbe) ter bobnar Mike Wengren, so nadaljevali z Drainmanovim najljubšim komadom "Remember" z drugega, dvakrat platinastega ploščka "Believe" (Reprise, 2002), ki je kmalu po izdaji osvojil sam vrh Billboardove lestvice dvestotih. Enako se je zgodilo tudi s tretjim albumom "Ten Thousand Fists" (2005), ki je bil tako kot njegov predhodnik izdan pri založbi Reprise. Z omenjenega ploščka je norijo pod odrom še bolj razbelila skladba "Just Stop". Ta se je nato brez odvečnega govoričenja nadaljevala v "Indestructible" z njihovega samo-naslovljenega zadnjega, četrtega albuma, izdanega v začetku lanskega poletja pri isti založbi kot vsi ostali ploščki, razen debitantskega.
Če so si skladbe v prvem delu sledile po kronološkem zaporedju izdanih albumov (je bil to namen ali naključje?), v drugem delu ni bilo nič drugače. "Stupify" z "The Sickness" se je nadaljeval v "Liberate" s ploščka "Believe". Slednjega je v letu izdaje v svet pospremil videospot s posnetki koncerta iz Aragona v Chichagu, ki je bil kasneje izdan kot "živi" album "Music As Weapon Tour II". Bolj kot zadnjemu so se Disturbed posvetili tretjemu albumu "Ten Thousand Fists", s katerega so sledile tri skladbe. "Stricken" je znana predvsem po tem, da so bili prizori iz videospota posneti v zapuščeni bolnišnici, tej isti zgradbi, kjer so snemali grozljivko "Nočna mora v Ulici brestov" iz leta 1984. Težkometalno veselico je nato začinila še naslovna skladba, za katero je Drainman nekoč izjavil, da je bila napisana v upanju povezovanja, druženja, moči in veseljačenja na njihovih koncertih. To se je brez dvoma uresničilo in ko je publika v zrak molela pesti, se je na njegovem obrazu risal zadovoljiv nasmešek. Ta se je med "Land Of Confusion" še povečal, saj je več tisoč glava množica, ki se je do tega trenutka zbrala pod odrom, pela skupaj z njimi. Omenjeno skladbo legendarnih Genesis z njihovega albuma "Invisible Touch iz leta 1986, so Disturbed priredili leta 2006 in jo izdali kot singel. Čemu so se gospodje odločili za to priredbo ni popolnoma jasno, četudi je Drainman v nekem intervjuju omenil, da jim je bil izziv predelati pesem, ki nima popolnoma nič skupnega z njihovim dosedanjim delom. Misija uspešna! Četverec se je nato s komadom "Inside The Fire" osredotočil še na svojo zadnjo "neuničljivo" umetnino, šov pa zaključil z "Down With The Sickness", skladbo, ki jim je prinesla prepoznavnost svetovnega formata.
MASTODON: 20.05 - 21.15
Mastodon, Grammyjevi težkokategorni nominiranci iz Atlante, ki so si ime nadeli po izumrli živali, podobni mamutu, so marca izdali enega najboljših letošnjih albumov. Njihov četrti studijski plošček "Crack The Skye" so mnogi kritiki ocenili kot, kar se skladb tiče, najbolj povezan album, ki jih je četverec ustvaril. Po slišanem in videnem to zagotovo drži, četudi statistika prodaje razkriva žalostno dejstvo, da je bilo do danes po svetu prodanih "borih" 170,000 izvodov omenjenega albuma. Enega najbolj vplivnih bendov novega vala ameriškega heavy metala, ki je nastal leta 1999, sestavlja naveza Troy Sanders (vokal, bas kitara) - Brent "Danger" Hints (vokal, kitara) - Bill Kelliher (vokal, kitara) - Brann Dailor (bobni). Od leta 2007, ko smo jih prvič gledali na Nova Rocku, je njihova popularnost drastično narasla, zahvaljujoč tudi štirim odličnim albumom, številnim nominacijam, uspešnim turnejam s skupinami, kot so Slayer, Against Me!, Metallica; in sodelovanju z Joshom Hommem iz zasedbe Queens Of The Stone Age. Njihov nastop na letošnjem NR bi lahko zaradi izbire in zaporedja pesmi razdelili v tri, po albumih razporejena poglavja, in zaključek. Kar niti ne preseneča, saj so tudi albumi (vključno z njihovim logotipom) posvečeni enemu od petih elementov: ogenj ("Remission"), voda ("Leviathan"), zemlja ("Blood Mountain"), eter (oz. zrak; "Crack The Skye") in kovina.
Prvo poglavje je zaznamoval njihov zadnji, marca izdani četrti studijski plošček z naslovom "Crack The Skye", kot spomin na Dailorjevo preminulo sestro Skye, ki je pri svojih štirinajstih letih storila samomor. Album je, tako kot njegov predhodnik, izšel pri založbi Reprise. Produkcijsko delo je prevzel Brendan O`Brien, pravi veteran v svojem poslu, ki v zbirki hrani mnoga velika imena, npr. Pearl Jam, Rage Against The Machine, Bob Dylan, AC/DC, Neil Young, Bruce Springsteen in druge. Mastodon so za uverturo v svoj nastop izbrali skladbo "Oblivion", ki je februarja izšla kot singel in s tem napovedala novi album. Sledila ji je "Quintessence", še ena odlična skladba, ki so jo Mastodon uvrstili med sedmerico na ploščku. Čeprav se "sedem skladb" sliši zelo oskrunjeno, ob poslušanju ne boste razočarani, saj je celotna dolžina albuma dobrih enainpetdeset minut. Svoje upraviči že skoraj deset minutni "The Czar: I. Usurper - II. Escape - III. Martyr - IV. Spiral", ki zaključi trojico z zadnjega albuma.
Drugi del je pripadel tretjemu ploščku "Blood Mountain", ki je luč sveta uzrl septembra 2006. To je njihov drugi konceptualni album, ki govori o plezanju na goro ter stvareh, ki se med vzponom lahko pripetijo. Norijo, ki so jo pred Mastodon načeli že Disturbed, je še povečala skladba "Bladecatcher". Ta se je nato prelila v "Colony Of Birchmen" in če so Dailorjeve besede resnične, je to poklon pesmi "The Colony Of Slippermen" legendarnih Genesis. Skladba se nahaja na leta 1974 izdanem na albumu "The Lamb Lies Down On Broadway", ki naj bi bil njegov najljubši album vseh časov. Naslednji komad je napovedal kratek Dailorjev bobnarski solo in ni bilo težko ugotoviti, da gre za skladbo "The Wolf Is Loose", prvi singel z omenjenega ploščka. Publika, zdaj že več tisoč glava, je navdušeno "zaplapolala" pod malce tršimi ritmi, ki so se nadaljevali v "Crystal Skull", še eno skladbo z zelo zanimivo tematiko. Govora je namreč o iskanju kristalne lobanje, ki naj bi se nahajala na vrhu Krvave gore, njenemu "lastniku" pa naj bi omogočila, da doseže višjo stopnjo človeške evolucije. Kdo ve, morda so gospodje preveč gledali pustolovske filme o Indiani Jonesu? "Poglavje" tretjega ploščka je zaključila skladba "Capillarian Crest" in še enkrat požela aplavz navdušene množice.
Sledilo je poglavje njihovega drugega, prav tako konceptualnega albuma "Leviathan". Plošček, izdan avgusta 2004, je bil osnovan po noveli Moby Dick avtorja Hermana Melvilla, kar dokazuje tudi naslovnica s podobo belega kita in ladjo kapitana Ahaba, ki se bori z razburkanimi valovi. Singlom "Seabeast", "Blood And Thunder" in "Iron Tusk" so Mastodon dodali še "Megalodon", kjer so dokazali, kako odlično uigrani so. Venček štirih je prekinila edino skladba "Crack The Skye" z njihovega zadnjega, istoimenskega albuma.
Četverica je svoj nastop na Nova Rocku sklenila s skladbo "March Of The Fire Ants" z njihovega prvenca "Remission", izdanega leta 2002 pri založbi Relapse, in že takrat opozorila nase. Tokrat je svoj sloves ponovno upravičila, saj je priredila še eno prvovrstno rajanje, ki si ga bo marsikdo še dolgo zapomnil.
SLIPKNOT: 21.45 - 23.00
Če so Slipknot, devetčlanska zamaskirana zasedba iz Iowe, nekaj dni prej navdušili v sosednjem Zagrebu, na Nova Rock festivalu ni bilo nič drugače. Kljub neljubemu vremenu (nebo je ves čas grozilo z dežjem), se je pod odrom zbrala več deset tisoč glava množica, ki je skupino navdušeno pozdravila. Zasedba, nastala leta 1995, je štiri leta zatem pri založbi Roadrunner izdala samo naslovljeni debitantski album. Temu je leta 2001 sledila "Iowa", tri leta kasneje je na sceno prišel "Vol. 3", lansko leto so fantje udarili z "All Hope Is Gone", neverjetno zrelim ploščkom, ki je "A MUST" v zbirki vsakega pravega težkokategornega navdušenca. Formacija, ki med nastopom nosi unikatne groteskne maske, zadnjih nekaj let zaseda v postavi Corey Taylor (glavni vokal), Mick Thomson (kitara), Shawn "Clown" Crahan ("custom" tolkala, stranski vokal), Craig "133" Jones (sampli, media), Jim Root (kitara), Chris Fehn ("custom" tolkala, stranski vokal), Paul Gray (bas kitara, stranski vokal), Joey Jordison (bobni) in Sid Wilson ("turntable"). Vendar zasedba ni posebna le zaradi svojih mask, ki predstavljajo njihov alter ego in povezanost z glasbo. Poleg pravih imen ima vsak član svojo številko, ki si sledijo od nič do osem. Prava atrakcija so tudi "custom" tolkala, ki so narejena iz nekakšnih sodov in se med nastopom ves čas premikajo (dvigajo, spuščajo, vrtijo).
Večkratni Grammyjevi nominiranci in leta 2006 zmagovalci v kategoriji "Best Metal Performance", so svoj nastop po dveh med seboj povezanih "intrih" "Iowa" in "742617000027" začeli s "Sic", skladbo z njihovega prvenca "Slipknot" (Roadrunner, 1999). Zasedba, ki je nase opozorila z omenjenim albumom, je nato nadaljevala s komadoma "Eyeless" in "Wait And Bleed". Prav slednji je bil izdan kot njihov prvi singel, ki jim je leta 2001 prinesel prvo Grammy nominacijo. O še enem uspehu tega ploščka priča dejstvo, da je to dvakrat platinast album. Zanemariti ne gre niti uvrstitve na seznam "1001 albuma, ki ga morate slišati pred smrtjo" (napotek: "1001 Albums You Must Hear Before You Die"), na katerem se nahajajo najbolj prodorni albumi med leti 1950 in 2005. Največ navdušenja je nato požel Grammy zmagovalec "Before I Forget" s tretjega ploščka "Vol. 3: The Subliminal Verses" (Roadrunner, 2004), med katerim se je med publiko razvilo kar nekaj, ne povsem nedolžnih "circle-pitov". Vendar, koga briga - bolečina izgine, spomini na enega najbolj divjih nastopov ta dan ostanejo. Prvič ta večer je na vrsto prišel njihov zadnji, po štirih letih izdani studijski album "All Hope Is Gone", ki je nekakšna fuzija prvih treh ploščkov. Priložnost zazveneti v živo je dobila skladba "Sulfur", ki je le nekaj dni pred Slipknot nastopom na Nova Rocku izšla kot četrti singel z omenjenega dolgometražneža. Četudi je bila predstavitev najtršega ploščka okrnjena, je deveterica zaigrala še pesmi "Dead Memories" in "Psychosocial". Skladbi, pospremljeni s pirotehniko, sta bili po odzivih zbrane srenje eden od vrhuncev nastopa. Vratolomno veselico so nato začinili še komadi "Disasterpiece" in "People = Shit" z drugega, "domovinskega" albuma "Iowa", ter "The Blister Exists" in "Duality" s tretjega ploščka "Vol. 3".
Kot je deveterica začela, tako je svoj nastop tudi končala - s skladbama "Surfacing" in "Spit It Out" z debitantskega albuma. A pred koncem je publiko čakal še t.i. "Zero Bullshit" oz. "The Crazy Test". Malce pred koncem skladbe je Taylor nagovoril publiko "Are you ready for the crazy test?" in jo prosil, naj počepne. Ta je nato po nekaj minutah, kot tempirana bomba, ob večkratnih zaporednih vzklikih "Jump the fuck up!", poletela v zrak. Taylor & Co. pač znajo splesti povezavo med bendom in publiko ter jo pripeljati do vrhunca. Ta je bil zagotovo prav "The Crazy Test".
METALLICA: 23.30 - 01.30
Prvi dan letošnjega Nova Rock festivala je sklenilo eno največjih imen na svetovni glasbeni sceni - Metallica, ki od leta 2003 jurišira v postavi James Hetfield (pevec, pisec besedil in ritem kitarist), Lars Ulrich (bobnar), Kirk Hammet (solo kitarist, pisec besedil) in Robert Trujillo (bas kitarist). Njihovo skoraj trideset letno kariero je zaznamovalo mnogo kadrovskih menjav, devet studijskih albumov, dva "živa" albuma, dve mali plošči, album priredb in preko štirideset singlov. Bogato diskografijo so nadgradili z mnogimi glasbenimi nagradami, kot so Kerrang!, MTV, Billboard in druge. Med njimi ima zagotovo največjo vrednost devet Grammyjev od sedemnajstih nominacij. Kljub temu, da ta večer nekaj njihovih (malce slabših?) albumov "Ride The Lightning" (Megaforce, 1984), "Load" (Elektra, 1996) in "St. Anger" (Elektra, 2003) ni dobilo pozornosti, so Metallica v svojem opusu odigranih skladb ujeli tistih nekaj najboljših.
Publika, ki se je cel dan pražila na soncu in pristnih metal ritmih, je bila končno pripravljena za serviranje legendarni četverici. Bučen aplavz, entuzijastični vzkliki in žvižgi so se že s prvo skladbo "Blackened" prelili v dvourno vratolomno rajanje v nalivu in blatu. Skladba se nahaja na njihovem četrtem studijskem albumu "... And Justice For All" (Elektra, 1988), ki je bil razglašen za dvojni platinasti plošček le devet tednov po izdaji. Metallica je s tem doživela prebojni komercialni uspeh, ki ga neguje še danes. Razbeljeno publiko je za odtenek bolj razvnela druga skladba "Fuel", ta večer edina zaigrana pesem s ploščka "ReLoad" (Elektra, 1997). Čeprav sta bila "Load" in "ReLoad" izdana kot samostojna albuma, predstavljata t.i. dvojni album, saj je večino skladb nastalo med snemanjem prvega. Z "No Remorse" je prvič ta večer zasijal njihov prvenec "Kill `Em All" iz leta 1983 (Megaforce). Balzam za dušo tistih najstarejših oboževalcev, ki so jih kasnejše izdaje malce prizadele. Nov val navdušenja je požel "Leper Messiah" s tretjega albuma "Master Of Puppets", platinasto klasiko med heavy metal ploščki in še en album iz zbirke "1001 albuma, ki ga morate slišati pred smrtjo". V omenjeni knjigi se nahaja tudi plošček "... And Justice For All", saj so Metallica s skladbo "One" osvojili prvega Grammyja v karieri. Tako, kot ima ta pesem posebno mesto pri skupini, tako ga ima tudi pri oboževalcih in ko so se zaslišali uvodni rifi, je publika skladbo v nadaljevanje pospremila še enkrat glasneje. Podoben odziv se je zgodil pri komadu "Broken, Beat And Scarred" s težko pričakovanega zadnjega, devetega studijskega ploščka "Death Magnetic", ki je luč sveta ugledal septembra lani. To je tudi prvi album pri katerem je Trujillo sodeloval in prvi album, ki je z novim producentom Rickom Rubinom izšel pri založbi Warner Bros. Records. V vrsti uspehov, ki jih je plošček požel v sorazmerno kratkem času, velja omeniti še eno Grammy nagrado v kategoriji "Best Metal Performance" s skladbo "My Apocalypse". S slednjo se je rajanje kljub močnim padavinam in blatu nadaljevalo v "Sad But True", ta večer prvo zaigrano skladbo s samo naslovljenega petega ploščka, bolje poznanega pod naslovom "The Black Album" (Elektra, 1991). Če se je med publiko našel kdo, ki se je spraševal kako zveni "No Leaf Clover" v živo, so mu Hetfield in družabniki odgovor ponudili na dlani: tako kot najbolje zna. Le kako bi bilo drugače, saj je to skladba, ki se nahaja na njihovem "živem" albumu S&M (Elektra, 1999). Povratek na zadnji plošček sta nakazali skladbi "The Judas Kiss" in "The Day That Never Comes", komad, ki je proti koncu lanskega poletja napovedal "Death Magnetic". Več deset tisoč glava množica je nato doživela enega od vrhuncev večera s komadom "Master Of Puppets" z isto naslovljenega dolgometražneža. Pesem, ki je doživela skoraj toliko priredb kot predvajanj, velja za eno najboljših heavy metal skladb v zgodovini moderne glasbe. Daleč za njo se nahaja "Dyers Eve", čeprav je publika svojim odzivom to zanikala. Prvi del nastopa je Metallica zaključila s skladbama s "črnega albuma", balado "Nothing Else Matters" in malce udarnejšo "Enter Sandman", stalnicama na njihovih koncertih.
Povratek na oder je zaznamovala priredba "Last Caress/Green Hall" ameriških pankerjev Misfits. Skladba, ki so jo Metallica izdali na albumu "Garage Inc." (Elektra, 1998), je še enkrat obnorela zbrano srenjo. Zaključek deževnega, a več kot odličnega večera je pripadel komadoma "Hit The Lights" in "Seek And Destroy" s prvenca "Kill `Em All". Ekstaza, v kateri so Hetfield, Ulrich, Hammet in Trujillo držali publiko dobri dve uri, je tako končno popustila. Gospodje so izginili v zaodrju, množica pa... Kamorkoli, kjer se je zabava nadaljevala do zgodnji jutranjih ur.
Prvi dan je bil tako za nami. Navdušujoč nabor znanih in malce malj zanih izvajalcev si je podajal publiko med različnimi žanri, katerim so vladali predvsem težkokategorniki Faith No More, Nine Inch Nails, Slipknot in Metallica. Štirje legendarni bendi. Popoln zaključek popolnega večera, če odmislimo dež, ki jo je kar lepo zagodel.
Fotografije: uradne fotografije Nova Rock festivala in Lea Lesar
na vrh