Zbuditi se v hladno in deževno jutro zagotovo ne obeta nič dobrega. Na žalost se je tako tudi zares izkazalo. Po malem je deževalo vse do poznega popoldneva in tacanje po do gležnjev ali še več globokem blatu, ni bilo ravno v veselje. Nič čudnega, da so na stojnici St. Paulija razprodali vse gumijaste škornje. Vsaj line-up nastopajočih tega dne je bil navdušujoč: super skupina Chickenfoot, Kaiser Chiefs, Placebo, Chris Cornell, Staind in drugi.
RDEČI ODER - "RED STAGE"
CENTAO: 12.15 - 12.40
Drugi dan Nova Rock festivala je odprla lokalna rock četverica Centao, ki je svoj nastop začela z nekaj minutno zamudo. Vendar bend ni bil edini zamudnik. Zaradi dežja in gneče na vhodu pri "Rdečem odru" je bilo poznih tudi veliko njihovih privržencev. Kot so kasneje sami potarnali, so mnogi ujeli le zadnji komad. Kljub temu se je pod odrom iz minute v minuto zbralo več in več navdušencev, ki so zapeli skupaj z Mattom (glas), Stevom (kitara), Irwinom (bas kitara) in Joshom (bobni). Zasedba, nastala leta 2001, že od svoje prve izdaje prisega na založbo MoRock Records. Pod njenim okriljem so Centao leta 2006 izdali svoj debitantski album "Mindstrip", kateremu se je lansko leto pridružil drugorojenček "Your Poison Is My Paradise", plošček z rahlo provokativno naslovnico. Svoboda izražanja ima proste roke. Omeniti velja tudi dva mala ploščka "Rising" (2002) in "Straight Within" (2003) ter singel "No One Knows" (2006). Dinamična in energična štiričlanska zasedba je zbrani publiki predstavila nekaj svojih dosedanjih pesmi, kot so "I Need To Know", "Addicted To You", "I`m Your Devil", "No One Knows", "Short Romance" ter "The Start". Mogoče je ravno nov začetek tisti, ki bi ga fantom priporočili. Seveda z bolj izpiljenim stasom in glasom.
EISBRECHER: 13.00 - 13.30
Šestčlanska nemška zasedba Eisbrecher s fuzijo metala in elektronike navdušuje tako rekoč že od svojega nastanka leta 2003. Nasledniki novega nemškega težkokategornega vala ("Neue Deutsche Härte"), ki ga je leta 1989 začela skupina OOMPH! in nadaljevala Rammstein, osvajajo koncertne odre v postavi ustanovnega dvojca, pevca Alexxa Wesselskyga in solo kitarista ter programerja Noela Pixa, klaviaturista Maxa "Maximatorja" Schuara, bobnarja Reneja Greila, ritem kitarista Jürgena Planggerja in bas kitarista Olija Pohla. Med svojim nastopom na Nova Rocku so se Ledolomilci dotaknili vseh treh svojih izdanih albumov, začenši s zadnjim. Plošček "Sünde", na kateremu se nahaja prvi zaigrani komad "Kann denn Liebe Sünde sein?", je izšel avgusta lani, a od takrat ni doživel večjih prebojnih uspehov. Res, da sekstet navdušuje na domačem, nemško govorečem terenu, preostali svet ostaja dokaj nedotaknjen. Z izjemo nekaj svetlih izjem drugod v Evropi in ZDA, ki spremljajo delo zasedbe. Čeprav le z eno skladbo "Angst?", je nato pozornost dobil njihov debitantski samo-naslovljeni plošček, ki je pri založbi ZYX Music izšel januarja 2004. Malce več kot dve leti zatem je zasedba na tržišče lansirala drugi studijski album "Antikörper" (ZYX Music, oktober 2006), s katerega je bilo moč slišati naslovno pesem ter "Phosphor". Enega večjih aplavzov več sto glave množice je požela skladba "This Is Deutsch" s tretjega albuma. Eisbrecher so svoj nastop zaključili s komadom "Miststück" nemške zasedbe Megaherz, kar pa ne preseneča, saj je bil Wesselsky njihov ustanovni član. Zaključek s spomini na stare, dobre čase.
ATROCITY: 13.55 - 14.35
Vztrajno deževje je botrovalo tudi nastopu nemških metalcev Atrocity in nič ni kazalo, da bi se vreme v bližnji prihodnosti kaj izboljšalo. Kljub temu se je pod odrom zbrala zavidljiva množica privržencev, ki je skupino navdušeno pozdravila. A bolj kot sam bend, sta pozornost pritegnili pomanjkljivo oblečeni plesalki, ki sta se za rešetkami zvijali levo in desno od bobnov. Zasedba je v svoji zgodovini štiriindvajsetletnega glasbenega udejstvovanja izdala devet malih plošč, dva kompilacijska albuma in sedem studijskih albumov. Največ pozornosti je gotovo pritegnil prav zadnji, februarja lani izdani plošček samih priredb "Werk 80 II", saj se na naslovnici pojavlja ikona med starletami Dita Von Teese. Vendar niti to ne zadostuje pri oceni njihovega nastopa. Res, da se je med publiko našlo nekaj norečih glav, je bilo splošno vzdušje bolj mlačno. Od benda s tako dolgo zgodovino in precej bogato diskografijo bi vendarle pričakovali več, kot je bilo prikazano. Tudi seznam zaigranih skladb ni bil presenetljiv. Med najbolj odmevnimi so morda le "Blut", "Gods Of Nation", "Clash Of The Titans", "Enigma" in vsem poznana "The Sun Always Shines On TV", ki jo v originalu izvaja norveški trio A-Ha. Atrocity tokrat niso prepričali. Žal.
DIR EN GREY: 15.05 - 15.55
Dir En Grey, petčlanska zasedba iz Dežele vzhajajočega sonca, ki je nastala leta 1997, se na Stari celini povsem dobro znajde, saj je za njimi (poleg azijskih in ameriških) že kar nekaj evropskih turnej. Zadnja, pod sloganom "Feast of V Senses", je obredla vse večje festivale na "naših" tleh. Vendar ... Je navdušila? Kyo (glavni vokal), Kaoru (kitara, stranski vokal), Die (kitara, stranski vokal), Toshiya (bas kitara, stranski vokal) in Shinya (bobni) so bili po malce težjih ritmih, ki so jih ustvarili Eisbrecher in Atrocity, s svojim metalcorom pravi balzam za ušesa. Kljub temu, da so prvi trije albumi "Gauze" (Free-Will, 1999), "Macabre" (Firewall, 2000) in "Kisou" (Firewall, 2002) tokrat ostali nedotaknjeni, so fantje navdušili. Četudi ne toliko s samo glasbo, je nastop teh anoreksičnih mladcev nabit tako z energijo kot trudom, da mu podleže tudi najbolj kamnito kritikovo srce. Opus ducatih zaigranih pesmi je zajemal vse odmevnejše skladbe z zadnjih štirih albumov. Začenši s zadnjim, lani izdanim ploščkom "Uroboros" (The End), ki zajema temo reinkarnacije, se je rajanje prelilo v "Obscure" s četrtega albuma "Vulgar" (Firewall) iz leta 2003. Kljub odličnim odzivom je bila to edina zaigrana skladba z omenjenega ploščka. Pozornost je nato s skladbo "Merciless Cult" prešla na album "Withering To Death" (Free-Will, 2005). To je njihov prvi plošček, ki je prodrl na evropska in severnoameriška tla ter bil opažen na Billboardovi lestvici "Hot Heatseekers". Podobna oz. še za odtenek boljša usoda je sledila z albumom "The Marrow Of A Bone" (Firewall, 2007), s katerega so Dir En Grey kot prvo zaigrali malce glasnejšo in hitrejšo skladbo "Grief". Turneja, na kateri se fantje nahajajo, ni zgolj festivalska, temveč tudi promocijska, saj njihov zadnji plošček "Uroboros" niti še ni dobro predstavljen javnosti. A po odzivih sodeč publika skladbe "Dozing Green", "Vinushka", "Gaika, Chinmoku Ga Nemuru Koro" in "Reiketsu Nariseba" že dobro pozna, saj se je med izvajanjem slednjih pod odrom razvilo pravo malo rajanje. Venček štirih sta prekinili in zaključili skladbi "The Final" ter "Saku" s prodornega albuma "Withering To Death". Ura teče, nič ne reče, že so se morali Dir En Grey posloviti od novorockške publike, ki je še zadnjič zamigala s skladbo "Agitated Screams Of Maggots" s ploščka "The Marrow Of A Bone". Do naslednjič ...
ALL THAT REMAINS: 16.25 - 17.20
Dež je ponehal in oder je od anoreksičnih mladcev Dir En Grey prevzela malce bolj prisebna petčlanska metalcore zasedba All That Remains, katere korenine segajo v leto 1998 in kjer poleg štirih mladcev, pevca Philipa Labonteja, ritem kitarista Mika Martina, solo kitarista Olija Herberta in bobnarja Jasona Coste, bas kitaro kroti mala Jeanne Sagan. Čeprav je band izdal štiri studijske albume, vse pri založbi Prosthetic, so se med nastopom na Nova Rocku posvetili le zadnjima dvema. Debitantski plošček "Behind Silence And Solitude", ki je izšel leta 2002 in drugorojenček "The Darkened Heart" iz leta 2004 sta kljub mnogim odličnim skladbam ostala nedotaknjena. A zbrane srenje to ni motilo. Po malem so prepevali z Labontejem in druščino, ko so za začetek vžgali "Not Alone" s tretjega albuma "The Fall Of The Ideals" (2006). Plošček, ki ga je produciral Adam Dutkiewicz, kitarist zasedbe Killswitch Engage (ta je nastopila na rdečem odru malce kasneje), je bil njihov prvi album na Billboardovi lestvici dvestotih. Kar pa niti ne preseneča, saj se na omenjenem dolgometražnežu nahaja še kar nekaj odličnih skladb, kot npr. "We Stand", "Become The Catalyst", "The Weak Willed" in "Six". Slednji je bil v posebni obliki izdan za v zadnjem času vse bolj popularno igrico "Guitar Hero II". Zanemariti ne gre niti zadnjega, septembra lani izdanega ploščka "Overcome", ki ga je Labonte opisal kot njihov najtrši album. Skladbe "Two Weeks", "Before The Damned", "Forever In Your Hands", "Chiron" in "Undone" to tudi dokazujejo, saj so ATR s ploščkom prvič prebili magično mejo in se uvrstili med deseterico Billboardove lestvice "Mainstream Rock Tracks". Finalni del njihovega nastopa je pripadel skladbama "The Air That I Breath" in "This Calling" z albuma "The Fall Of Ideals". Med vsemi njihovimi komadi je največ uspeha požel prav zadnji, saj je bil uporabljen na kar dveh "soundtrackih" in sicer za film Žaga III (Saw III) ter ameriško televizijsko serijo Master Of Horror. Njegovo prepoznavnost je za konec potrdila tudi publika, ki je še zadnjič poskočila s peterico. O videnem in slišanem: zasedba zagotovo še veliko obeta!
MONSTER MAGNET: 17.50 - 18.55
Z ameriškimi hard rockerji Monster Magnet je zavel povsem svež veter, ki je blagodejno vplival na ušesa zbrane srenje. Korenine štiričlanske zasedbe, ki jo sestavljajo Dave Wyndorf (vokal, ritem kitara), Ed Mundell (solo kitara), Jim Baglino (bas kitara) in Bob Pantella (bobni), segajo v daljne leto 1989. V dveh desetletjih obstoja so izdali sedem studijskih albumov, skozi katere so se v eno urnem nastopu sprehodili na Nova Rock festivalu. Debitantskemu albumu "Spine Of God" (Caroline Records, 1992) so se gospodje poklonili s skladbo "Zodiac Lung", ki je bila tudi edina zaigrana pesem s tega ploščka. Malce več pozornosti so posvetili drugemu dolgometražnežu "Superjudge" (A&M Records, 1993), saj je to prvi album pri katerem je Mundell sodeloval. Skladbi? "Twin Earth" in "Superjudge". Nič več kot dva komada, naslovnega ter "Third Alternative", ni bilo moč slišati s tretjega ploščka "Dopes To Infinity", ki je leta 1995, prav tako kot njegov predhodnik, izšel pri založbi A&M Records. Prvi večji preboj na širšo glasbeno sceno je zasedba doživela s četrtim studijskim albumom "Powertrip" (A&M Records) iz leta 1998, s katerim je debitirala na Billboardovi lestvici dvestotih. Z omenjenega ploščka je imela zbrana srenja moč slišati njihov največji hit "Space Lord", ki se je na ameriški lestvici "Mainstream Rock Tracks" prebil na zavidljivo tretje mesto. A za njim ne zaostajajo niti "Crop Circle", "Powertrip" in "Tractor", saj so to še trije odlični komadi. Zaradi časovne stiske so bili Monster Magnet primorani izpustiti skladbe s petega albuma "God Says No" (A&M Records, 2001). Malce pozornosti sta nato dobila še zadnja dva albuma. S šestega studijskega ploščka "Monolithic Baby!" (SPV), ki je luč sveta ugledal 2004, je imela zdaj že nekaj sto glava množica priložnost slišati skladbi "Radiation Day" ter "The Right Stuff". Slednjo so si gospodje sposodili od pevca, pisatelja in glasbenika Roberta Newtona Calverta, bolj poznanega kot vokalista zasedbe Hawkwind. Calvert je omenjeno skladbo izdal na svojem konceptualnem albumu "Captain Lockheed And The Starfighters" iz leta 1974. Monster Magnet so svoj zadnji studijski plošček "4-Way Diablo" (SPV) izdali proti koncu leta 2007, in s skladbo "Slap In The Face" še zadnjič obnoreli publiko. Čeprav se skupina nikoli ni spogledovala s kakšnim večjim komercialnim uspehov, je bilo mnogo njihovih skladb uporabljenih v "soundtrack" albumih in računalniških igricah, od koder jih pozna predvsem mlajša generacija. Od njihovega nastopa na rdečem odru Nova Rock festivala marsikdo ni pričakoval veliko, zato je bilo presenečenje toliko večje. Wyndorf in družba so se izkazali za neverjetno šarmantne in energične možakarje, četudi jih na trenutke malce "zmanjka". A jim ne gre zameriti. Gospodje se pač dosledno držijo reka "Seks, droge & rock`n`roll".
KILLSWITCH ENGAGE: 19.25 - 20.35
Vrnitev na težje ritme je pripadla ameriškim metalcorovcem Killswitch Engage, ki letos obeležujejo svojo desetletnico delovanja. Čeprav njihove korenine segajo v leto 1999, v postavi, kakršni jo poznamo danes, delujejo od leta 2003. Naveza Howard Jones (glavni vokal) - Adam Dutkiewicz (kitara, stranski vokal) - Joel Stroetzel (kitara) - Mike D`Antonio (bas kitara) - Justin Foley (bobni, tolkala), je svojo diskografijo nedavno obogatila s petim izdanim studijskim ploščkom, ki so ga kot poklon jubilejni številki že drugič samo-naslovili. Perfekcionisti, kakršni KsE so, se pri svojem delu držijo treh preprostih pravil: brez bližnjic, kompromisov in korakov nazaj. Če se zazremo v njihovo preteklost, to vsekakor drži. Najbolj trden dokaz vsekakor ponudi leta 2005 nepričakovana Grammy nominacija v kategoriji "Best metal performance" za album "The End Of Heartache", čeprav je na koncu nagrada pripadla gospodu Lemmyju Kilmistru in njegovim Motörhead. Njihov daleč najuspešnejši plošček je tudi prvi album, pri katerem je Jones sodeloval, ko je nadomestil prejšnjega pevca Jesseja Leacha.
Nekaj tisoč glava množica, ki se je do tega trenutka zbrala pod rdečim odrom, je band navdušeno pozdravila. Njihovi vzkliki in ploski rok so se v brutalno prerivanje prelili takoj, ko so se zaslišali prvi rifi skladbe "A Bid Farewell" s tretjega, že opevanega ploščka "The End Of Heartache" (Roadrunner Records, 2004). Norija se je nadaljevala z "When Darkness Falls", še enim odličnim komadom s tega uspešnega albuma. Če ste ljubitelj grozljivk, se boste omenjene skladbe morda spomnili s "soundtrack" albuma za film Freddy vs. Jason, v nasprotnem primeru pa le urno na Youtubu vtipkajte omenjeno besedno zvezo. Killswitch Engage so v temnejših vodah ostali s skladbo "Fixation On The Darkness" z drugega in poslednjega studijskega albuma "Alive Or Just Breathing" (Roadrunner Records, 2002) pri katerem je sodeloval pevec Jesse Leach. Eni izmed njegovih zadnjih del sta tudi skladbi "Life To Lifeless" in "My Last Serenade", ki se prav tako nahajata na omenjenem ploščku. Teh so bili zagotovo veseli tisti malce starejši oboževalci, a tudi za sveže "prišleke" se je kaj našlo, npr. "Still Beats Your Name" s četrtega dolgometražneža "As Daylight Dies" (Roadrunner Records, 2006). Z razliko od njihovih prejšnjih izdaj, ki jih je produciral Dutkiewicz, mu je pri tem na pomoč priskočil kitarist Stroetzel. Rezultat je še en odličen KsE plošček, čeprav se slednji s tem ne bi strinjal. Po njegovih besedah naj bi si bila s tretjim albumom "The End Of Heartache" zelo slična. Koliko je v tem resnice, presodite sami. Novarockerji se na to niso ozirali in med "Take This Oath" ter "Rose Of Sharyn" priredili kar nekaj vse prej kot nedolžnih vragolij. Če se peterica to pot ni ozrla na svoj prvi samo-naslovljeni debitantski album, je malce več pozornosti dobil njihov zadnji in že drugič samo-naslovljeni plošček, ki naj bi pomenil nov začetek. Tega se KsE oklepajo s skladbo "Starting Over", drugim singlom z njihovega petega albuma. Četudi "As Daylight Dies" glede na statistiko ni njihova najuspešnejša izdaja, se na njem skriva kar nekaj biserov, kot so "This Is Absolution", "The Arms Of Sorrow" in "My Curse", še enim Grammyjevim nominirancem. Jonesovo dretje in davljenje v omenjenih treh nadomestijo čiste vokalne in kitarske linije. Pravo nasprotje prej slišanemu in videnemu. Killswitch Engage so svoj malce več kot enourni nastop sklenili z "The End Of Heartache" z isto naslovljenega ploščka in "soundtrack" skladbo za film Resident Evil: Apocalypse, ter priredbo prvega singla "Holy Diver" heavy metal zasedbe Dio.
Če je peterica nekaj dni pred nastopom na Nova Rocku navdušila v Zagrebu, ko je oder ogrevala za divjake Slipknot, ni bilo tokrat nič drugače. Množico je že s prvim komadom od melanholičnega Monster Magnet valovanja ponesla na višave težkokategorne glasbe, začinjene z malce raskavim Jonesovim glasom in distorziranimi kitarami, ter jo tam obdržala do samega zaključka. Trikrat "hura" za Killswitch Engage!
CHICKENFOOT: 21.05 - 22.20
Zasedba Chickenfoot je projekt štirih zdolgočasenih starih mačkov in glasbenih veteranov, pevca Sammyja Hagarja in basista Michaela Anthonyja, ki predstavljata polovico zasedbe Van Hallen, ter kitarskega virtuoza Joea Satrianija in Red Hot Chili Peppers bobnarja Chada Smitha. Čeprav je ta, t.i. super skupina, svojo pot začela bolj za šalo kot za res, je v rekordno kratkem času osvojila tako lokalno kot globalno glasbeno sceno. Svoj uspeh je četverica kronala s samo-naslovljenim ploščkom, ki je luč sveta ugledal v začetku letošnjega junija.
Že neprestano uprti pogledi na zatemnjeni oder, s katerega je sijalo le rahlo ukrivljeno živo rdeče stojalo za mikrofon, so dali slutiti, da so Chickenfoot najbolj pričakovana zasedba "rdečega odra" tega dne. Sekunde so minevale počasi in ko je trojica Smith - Satriani - Anthony začela z odličnim inštrumentalni uvodom v skladbo "Avenida Revolution", je publika izgubila nadzor. Bučen aplavz in za kar nekaj decibelov glasnejši vzkliki predvsem sivolasih glasbenih navdušencev, ki so odraščali od zvokih legendarnih Van Hallen, so nato pozdravili še Hagarja z rdečimi sončnimi očali in z ujemajočimi se supergami, očitno njegovim zaščitnim znakom. Kljub temu, da je gospod v že zelo zrelih letih, tega niti za trenutek ne pokaže. Hiperaktiven in poln energije kot je, si ga ujel zdaj na enem, zdaj na drugem koncu odra, v neprestanem poskakovanju. V zabavnih in veseljaških hard rock ritmih se je večer nadaljeval s skladbo "Soap On A Rope" in med vso zbrano srenjo ni bilo osebka, ki ne bi zamigal z boki in ritko. Kakopak, ob njihovi glasbi, z obveznimi Satrianijevimi solažnimi vložki, se stali tudi tista najbolj zategnjena duša. Še posebej takrat, ko gre za pesem "Sexy Little Thing", ki jo je kavalir Hagar posvetil vsem pripadnicam nežnejšega spola. Četudi je najstarejši član zasedbe, mu glas kljub kilometrini odlično služi. Tudi takrat, ko je treba na plan izvleči najgloblji "Oh Yeah". Nabrita pištola pa ni le on. Anthony, ki je ta dan praznoval svoj petinpetdeseti rojstni dan, mu odlično sledi. Tako po glasu kot stasu. Po udarnih štirih skladbah, ki si v istem zaporedju sledijo tudi na albumu, je sledila predvsem instrumentalna "Down The Drain", med katero je slavljenec pokazal nekaj svojih basovskih vragolij. In navdušil. Eden najlepših trenutkov njihovega nastopa je bila zagotovo balada "Learning To Fall". Med slednjo se je Hagar usedel na rob odra, si na kolena posadil citram podoben električni inštrument in ponesel publiko v oblake. Vendar lebdenje v višavah ni trajalo dolgo. Več tisoč glavo zbrano srenjo je prizemljila skladba "Get It Up", kjer Hagar med refrenom "Now get it up / Arriba, 'riba / Oh, oh, oh / Get it up", ponovno in več kot uspešno preizkuša razpon svojega glasu. Kljub temu, da ima Satriani s svojimi kitarskimi solažnimi vložki ogromno prednost pred ostalima članoma Smithom in Anthonyjem, tudi onadva doživita "pet minut slave". Če ne v začetku, pa proti koncu nastopa, vendar vseeno bolje kot nikoli. Tako je med "Turnin` Left" ponovno zasijal črno-beli Anthonyjev bas, Smith pa je, kot že tolikokrat prej, prevzel med skladbo "Future In The Past". Chickenfoot so svoj odličen in nadvse energičen nastop sklenili s pesmijo "Bad Motor Scooter", ki se nahaja na samo-naslovljenem debitantskem albumu zasedbe Montrose, pri kateri je Hagar začel svojo glasbeno kariero.
Veseljaki Chickenfoot so v dobrih sedemdesetih minutah predstavili veliko večino skladb s prvenca in kljub letom dokazali, da so gospodje še vedno v odlični formi. Telesni, instrumentalni in vokalni. Kurja bedrca, postrežena za večerjo, so teknila bolj, kot kdaj koli prej.
IN EXTREMO: 22.50 - 00.20
Na "rdečem odru" je kot zadnja ta dan nastopila nemška zasedba In Extremo, s katero je več tisoč glava, predvsem nemško govoreča srenja, zaplavala v povsem druge vode. Sedemčlansko zasedbo, katere člani (vsi več-instrumentalisti) nastopajo pod umetniškimi imeni, bi lahko poimenovali kar pleme, ki v svoji glasbi združuje različne glasbene stile (srednjeveške tradicionalne pesmi, rock in metal), instrumente (klasična rock in metal glasbila, dude, harfo, hurdy-gurdy, srednjeveške in renesančne lesene piščali ...) in jezike (norveščino, španščino, angleščino, staro švedščino, staro francoščino, islandščino, estonščino, hebrejščino, gotico, latinščino, staro visoko nemščino in srednjo nemščino). Poleg zelo močnega glasbenega vpliva ima očitno izobraževalno vrednost, saj skozi svoje pesmi ohranja t.i. mrtve jezike. Skupina, ki je v samem začetku nastopala ločeno kot srednjeveški in rock bend, se je v sedanjo formacijo, hibrid obeh prejšnjih zasedb, združila leta 1995, od tedaj pa njihova popularnost vztrajno raste. Predvsem na tleh Stare celine. Zasluge gre pripisati bogati diskografiji, ki vključuje trinajst studijskih in "živih" albumov, eno "The Best Of" izdajo ter tri dvd-je. In ker bogata bera izdanih albumov ponuja širok izbor pesmi, se je težko odločiti katero zaigrati in katero ne. Pozornost je tokrat pripadla albumom "Weckt die Toten!" (1998), "Verehrt Und Augespien" (1999), "Sünder Ohne Zügel" (2001), "7" (2003), "Mein Rasend Herz" (2005) in "Sängerkrieg" (2008). Ostale izdaje, predvsem tiste zgodnejše, so tokrat ostale nedotaknjene.
In Extremo so, kljub bogati in plodni petnajstletni zgodovini, večji komercialni uspeh doživeli s svojim zadnjim studijskim albumom "Sängerkrieg", ki je luč sveta ugledal pri založbi MCA Record (pod okriljem založbe Universal) maja lani. V sorazmerno kratkem obdobju, le tri tedne po izidu, se je znašel na samem vrhu nemške lestvice albumov, s čimer si je prislužil laskavi naslov enega najbolj uspešnih InEx ploščkov. Zato ni bilo presenetljivo, da so Das letzte Einhorn (Michael Robert Rhein), Van Lange (Sebastian Oliver Lange), Die Lutter (Kay Lutter), Der Morgenstern (Reiner Morgenstern), Dr. Pymonte (André Strugala), Flex der Biegsame (Marco Ernst-Felix Zorzytzky) in Yellow Pfeiffer (Boris Pfeiffer), slednjemu posvetili največ pozornosti. Skladbe? "Sieben Köche", "Frei zu Sein", "Sängerkrieg", "Auf`s Leben", "Flaschenpost", "En Esta Noche" ter "In Diesem Licht". Norija? Zagotovljena! Tudi s strani vseh ostalih zaigranih skladb. T.i. folk metalci so med prej naštete pesmi uspešno vpletli "Vollmond" ("Sünder Ohne Zügel", 2001), ki vsebuje izseke iz skladb francoskega pesnika Francoisa Villona iz 15. stoletja; vsem dobro poznano "Ave Mario" ("7", 2003) ter pesmi "Poc Vecem", "Spielmann" in "Rasend Herz" z uspešnega albuma "Mein Rasend Herz" (Island Records, 2005). Venček najuspešnejših je prekinila le še "Ai Vis Lo Lop" s prvenca "Weckt die Toten!" (Vielklang Musikproduktion, 1998), med katero se ponovno prepletajo staro, tradicionalno ter novo.
Če so se InEx v prvem delu svojega nastopa posvetili predvsem zadnjemu studijskemu album, je drugi del pripadel malce starejšim, a prav tako zelo dobro poznanim skladbam. Tako so z albuma "7", ki ga mnogi pojmujejo kot njihov prvi uspešnejši album, gospodje zaigrali "Erbeermund" in "Küss Mich" ter s tem rajanje pripeljali do vrhunca, podkrepljenega s pirotehniko. Pozabili niso niti na svoj drugi plošček "Verehrt und Angespien" iz leta 1999 (Mercury Records), s katerega je imela publika priložnost slišati "Spielmannsfluch (The Gleeman`s Bane)" z verzi nemškega pesnika Ludwiga Uhlanda iz 18. stoletja. Še malce bolj nazaj v zgodovino, natančneje na prelom 11. in 12. stoletja nas ponese "Omnia Sol Temperat" z izseki "Carmine Burane" ("Sünder Ohne Zügel", 2001). Spomnijo se tudi skladbe "Villeman Og Magnhild" z debitantskega albuma, v kateri se ponovno prepleta tradicionalno in moderno ter z omenjeno večer tudi zaključijo.
Skoraj celodnevno deževje in blato sta v povezavi z glasbo In Extremo in njihovo pirotehniko zavrtela kolo časa nekaj stoletij nazaj, ter tako pričala pravo (barbarsko) srednjeveško vzdušje, kjer pravila ne veljajo in kjer alkohol teče v potokih. Tu se nato pojavi še asociacija z lepšim delom filma Pogumno srce z Melom Gibsonom v glavni vlogi, a pustimo to za kak drug čas ali kraj...
MODRI ODER - "BLUE STAGE"
NO HEAD ON MY SHOULDERS: 13.00 - 13.25
Kot prvi ta dan so deviški sij "modremu odru" odvzeli No Head On My Shoulders, desetčlanska lokalna zasedba, ki se na vse pretege trudi zabavati z mešanico punka, rocka, skaja, disca, reggaeja, jazza, funka, latina, balkana in inferna. Vsega po malem za še en neizviren glasbeni koktajl. Čeprav zasedba izhaja iz domačih logov, se je pod odrom zbrala le peščica navdušencev, pa še to so bili verjetno prijatelji in znanci, ki so prišli spodbujat nadobudne sonarodnjake. NHOMS so konec leta 2006 izdali prvenec "Caution Overload", s katerega je imela publika moč slišati "Pülp Fictiön", "Evil Knevil", "Coffee" in "Firebringer". Ker je od izida prvenca minilo že kar nekaj časa, se fantje in dekle v zadnjih mesecih intenzivno pripravljajo na izid in promocijo drugega studijskega albuma, za katerega pravijo, da naj bi bil bolj tehnično in glasbeno dovršen. Res, da zasedba z videnim in slišanim ni navdušila, a kot pravijo: upanje umre zadnje. Pustimo se presenetiti!
THE DURANGO RIOT: 13.45 - 14.15
The Durango Riot, švedska zasedba štirih postavnih mladeničev, ki je oder prevzela od lokalnih ska-punk veseljakov NHOMS, je v zadnji četrtini leta 2007 pri založbi Fuzzorama izdala prvenec "Telemission" in od takrat uspešno prodrla na širši glasbeni trg. Poleg odličnega performansa in nalezljivega zvoka, moderni grungerji osvajajo Evropo tudi po zaslugi nastopanja z večjimi imeni alternativne scene, kot so Nemci Die Toten Hosen, Američani iz kalifornijskega Orange Countyja - Social Distortion, ter rojakov The Soundtrack Of Our Lives in Truckfighters, s katerimi smo jih imeli oktobra 2007 priložnost videti v ljubljanski Menzi pri koritu. Pretekli mesec je njihov debitantski plošček izšel še na Japonskem in jim prinesel nastop na tokijskem Summer Sonic festivalu. Po videnem in slišanem lahko sklepam(o), da so v Deželi vzhajajočega sonca navdušili prav tako, kot dober mesec dni prej na Nova Rocku. Četudi so imeli na voljo slabih trideset minut, so fantje iz njih iztisnili maksimalno. Kljub novonastalemu materialu (skladba "Burn The House"), se je četverica posvetila svojemu edinemu ploščku, s katerega je imela publika priložnost slišati njihove prodornejše in uspešnejše skladbe. Če omenimo le nekatere: "No Need For Satisfaction", "Man In The Machine", "Future 2036", "Dirty Needs" in "Drivers". Fred (glavni vokal, ritem kitara), Jake (solo kitara, stranski vokal), Hakan (bas kitara) in Eric (bobni, tolkala) znajo, hočeš - nočeš, nevsiljivo zlesti pod kožo in se s svojo glasbo zasidrati globoko v srce. S čimer ni nič narobe ... Le novo plato naj že posnamejo!
EXPATRIATE: 14.40 - 15.15
Novovalovski indie rockerji z Dežele tam spodaj, Expatriate, so dokaj sveža iznajdba vsemogočne glasbe, ki so na sceno udarili leta 2005 in kmalu za tem izdali dve mali plošči "Lovers le Strange" in "Play A Part EP". Prepoznavnost širšega obličja jim je prinesel debitantski album "In The Midst Of This", ki je leta 2007 izšel pri založbi "Dew Process", in se že v prvem tednu prebil na uradno avstralsko glasbeno lestvico ARIA Charts. V krog svojih uspehov si lahko Ben King (vokal, kitara), Chris "Christo" Kollias (bobni), Damian Press (klaviature, kitara) in David Molland (bas kitara), šteje nastope s priznanimi imeni glasbene scene, kot so Silverchair, Powderfinger, Editors, The Cops in Interpol. Med vsemi omenjenimi jim bo ugled zagotovo dvignilo prihajajoče koncertiranje s Placebo, ko bodo Expatriate za primadono Briana Molka oder ogrevali na jesenskem, evropskem delu svetovne turneje "Battle For The Sun", ki je posvečena njihovemu zadnjemu, v začetku poletja izdanemu isto-naslovljenemu ploščku. Torej je bil tokratni nastop le ogrevanje pred velikim finalom. V dobre pol ure je četverica večino časa posvetila svojemu prvencu, s katerega je imela zbrana množica, sestavljena predvsem iz brhkih najstnic, moč slišati skladbe "Crazy", "Shooting Star", "Are You Awake?", "Blackbird" in "Gotta Get Home". Prezrti nista ostali niti njihovi mali plošči. Tako je s prvega EPja zasijala "Aviation At Night", z drugega pa "Heart Attack". Da fantje ne počivajo na starih lovorikah so dokazali s pesmijo "Miracle Mile", ki bo izšla na njihovem novem, težko pričakovanem studijskem ploščku. Kot velja že za The Durango Riot - čim prej, tem bolje!
LACUNA COIL: 15.45 - 16.35
Korenine italijanskega šesterca Lacuna Coil, ki se spogleduje z nekakšno mešanico gothic pop rocka, segajo v daljne leto 1994, a so bolje opozorili nase šele s svojim predzadnjim studijskim albumom "Karmacode" iz leta 2006, ko so z osemindvajsetim mestom prodrli na Billboardovo lestvico dvestotih najboljših albumov. Še bolje se je odrezal njihov zadnji plošček "Shallow Life", na katerega je zasedba, sestavljena iz dveh glavnih vokalistov Cristine Scabbie in Andrea Ferra, kitarista Cristiana "Pizza" Migliora in Marca "Maus" Biazzija, bas kitarista Marca Cotija Zelatija in bobnarja ter tolkalca Cristiana "Criza" Mozzatija, najbolj ponosna. Delno tudi zato, ker je to njihov najbolj dovršen plošček - bolj izpopolnjen, bolj intenziven in bolj osredotočen na bistvo. To dokazujejo skladbe "I Won`t Tell You", "Not Enough", "I`m Not Afraid" ter "Spellbound", ki jih v podobnem vrstnem redu najdete tudi na albumu. Med starejšimi skladbami so najbolj izstopale tiste s prej omenjenega ploščka "Karmacode", ki so pri poslušalstvu padle na plodna tla, saj je publika rajala od prve do zadnje skladbe. Če omenimo nekatere, so to "To The Edge", "Fragments Of Faith", "Fragile" in "Our Truth". Enega prvih odmevnejših uspehov je zasedbi prinesla že skladba "Heaven`s A Lie" s ploščka "Comalies", izdanega oktobra 2002 pri založbi Century Media. Njihov nastop je še dodatno začinila priredba Depeche Mode skladbe "Enjoy The Silence" (album "Violator", Mute, 1990), ki so ji LC nadeli malce trši zvok. Sicer skladbi ta preobleka kolikor toliko pristaja, pa vendar ... Originalne izvedbe ne prekaša. Kljub povprečnemu nastopu italijanske zasedbe, se novarockška srenja ni mogla upreti (na trenutke odurno) nalezljivim zvokom Lacuna Coil. Le v čem je skrivnost njihovega uspeha?
DREDG: 17.05 - 18.00
Eden bolj pričakovanih bendov tega dne so bili zagotovo ameriški alternativci Dredg, ki le redko zaidejo južneje od nemške meje. Zato je bilo navdušenje, ko je četverica stopila na oder, toliko večje. Zasedba, nastala leta 1993, že od vsega začetka deluje v nespremenjeni postavi Gavin Hayes (glavni vokal, slide kitara, kitara), Drew Roulette (bas kitara, sintetizator), Mark Engles (kitara) in Dino Campanella (bobni, klavir, orgle). Poleg glasbe se fantje navdušujejo tudi nad umetnostjo in psihologijo, kar je razvidno iz vseh njihovih albumov. Tako npr. njihov debitantski plošček "Leitmotif", ki je izšel leta 1998, obravnava temo človeka, ki se ubada s svojo moralno boleznijo, zaradi česar prepotuje svet in v različnih kulturah išče zdravilo za le-to. Tudi njihov drugi studijski album "El Cielo" (Universal, 2002) je konceptualni album, le da je ta bolj artistično navdihnjen, saj jim je bila med nastankom vir za črpanje vpliva slika "Dream Caused by the Flight of a Bee around a Pomegranate a Second Before Awakening" španskega surrealističnega slikarja Salvadorja Dalíja, o čemer pričajo naslovi skladb. Svojo slikarsko žilico sta pri tretjem ploščku "Catch Without Arms" (Interscope, 2005) izkazala pevec Hayes in basist Roulette ter ustvarila štirinajst ilustracij, zbranih v enako naslovljeno zbirko. Tako kot njihov prvenec, tudi zadnji studijski album "The Pariah, The Parrot, The Delusion", ki je izšel v začetku letošnjega junija pri neodvisni založbi Ohlone Recordings, nima risarskega pridiha, temveč se pri tem opirajo na esej "A Letter to the Six Billionth Citizen" Salmana Rushdia. Kot je že nekako v navadi, je omenjeni plošček dobil največ pozornosti na festivalu, saj so z njega zaigrali večino svojih uspešnic, npr. "Pariah", "R U O K?", "Ireland", "Savior" in "Information". Rajanje pa ni bilo posvečeno le najnovejšemu Dredg izdelku. V najboljšem tonu so za- in izzveneli tudi "Same Ol` Road", "Triangle" in "The Canyon Behind Her" s ploščka "El Cielo", ter "Ode To The Sun", "Jamais Vu" in "Bug Eyes" z albuma "Catch Without Arms". Prav slednji naj bi bil po besedah poznavalcev, Dredg najboljši album, ki je skupini prinesel razpoznavnost širšega obsega. Da je temu tako bi se strinjala tudi Novorockška publika, ki je kljub globokemu blatu rajala tako, kot jim je narekovala četverica. Pohvalno!
STAIND: 18.30 - 19.35
Čeprav so Staind, ameriška zasedba iz Springfielda, Massachusetts, ZDA, točno leto dni nazaj izdali svoj zadnji studijski album "The Illusion Of Progress" (Flip/Roadrunner), se o njih ni kaj veliko govorilo. Vsaj do nastopa na Nova Rocku ne, kjer so navdušili. Tako mlade kot stare. Kako tudi ne bi, saj so Aaron Lewis (glavni vokal, ritem in akustična kitara), Mike Mushok (solo kitara), Johnny April (bas kitara, stranski vokal) in Jon Wysocki (bobni), ki so na sceni v tej isti postavi prisotni od leta 1993, izdali šest dolgometražnih ploščkov, eno kompilacijo in kar enaindvajset singlov. Zasedba s preko petnajst milijoni prodanih plošč, je uspeh večjega obsega dosegla z drugim studijskim albumom "Dysfunction" (Flip/Elektra, 1999), ki je kmalu po izdaji postal najbolj vroč severnoameriški plošček. Čeprav ocene glasbenih kritikov niso najbolj navdušujoče, se na omenjenem dolgometražnežu skriva kar nekaj biserov, ki jih je imela novorockška srenja priložnost slišati v živo. To so "Raw", "Spleen" in "Mudshovel". Slednji je bil z malce drugačnim imenom "Mudshuvel" izdan že na njihovem prvencu "Tormented" (samozaložba, 1996; tokrat z omenjenega ploščka Staind niso zaigrali nobene skladbe), a je bolje zaživel v malce drugačni in na novo posneti verziji. Največje navdušenje več tisoč glave publike so požele skladbe z njihovega tretjega in prvega uspešnejšega studijskega ploščka "Break The Cycle" iz leta 2001, ki je izšel pri isti založbi kot njegov predhodnik. Album, s katerim so Staind doživel megalomanski uspeh svetovne razsežnosti, je debitiral med desetimi najboljšimi ploščki na Billboardovi lestvici dvestotih, saj je bil v slabih petnajstih tednih od izdaje prodan v skoraj treh milijonih izvodov. Lewis & Co. so dobrega rocka žejno srenjo zadovoljili s tremi od petih izdanih singlov z omenjenega ploščka, začenši s "For You", ki je s svojim tršim zvokom najbolj podobna prejšnjemu albumu "Dysfunction". To pa ni edina "prednost" te skladbe. Zasedba da velik poudarek tudi na besedilo, ki govori o (psihični) zlorabi otrok, kar se v zadnjem obdobju izkazuje za zelo pereč problem. Naslednji najuspešnejši singel s ploščka je "It`s Been A While". "Našponana" samo-izpovedna balada (gre namreč za Lewisovo odvisnost od drog, propadlih razmerjih, njegovem očetu...) je na prvem mestu lestvice najbolj vročih skladb preživela rekordnih šestnajst tednov, vendar jo je leta 2007 potolkla pesem "The Pretender" zasedbe Foo Fighters. Pri vsem tem je zanimivo tudi to, da je videospot za omenjeno skladbo režiral Fred Durst, forntmen zasedbe Limp Bizkit (ti so nastopili tretji dan Nova Rock festivala), ki je bil, ko je pred nekim skupnim nastopom videl "kontroverzno" naslovnico Staind demo albuma, odločno proti plačilu omenjeni zasedbi. Vendar si je kaj kmalu premislil, saj ga je karizmatični Lewis s svojim nastopom popolnoma očaral, zato Durst - ne sodi "knjige po platnicah". Edina zaigrana pesem od omenjenih s tega albuma, ki ni bila izdana kot singel, je skladba "Pressure", kar pa ne pomeni, da je zbrana srenja ni bila vesela. Med njihovim nastopom je rajanje zagotovo doseglo vrhunec z balado "Outside" in če si pogledal proti odru, za katerim se je v zlato-rumeno-oranžni barvi lesketalo zahajajoče sonce, si videl kar nekaj objetih parčkov. Ostali, ki se niso stiskali in so raje objemali vsak svoj vrček piva, so v en glas prepevali skupaj z Lewisom na akustični kitari, da se je slišalo še daleč proti drugemu odru. To je še ena skladba, pri kateri je Durst, med turnejo "družinskih vrednot" ("The Family Values Tour 1999"), prispeval stranski vokal. Slabe štiri minute pozornosti s skladbo "Falling Down", so Staind namenili tudi svojemu četrtemu ploščku "14 Shades Of Grey" (Flip/Elektra, 2003), s katerim so ubrali ne toliko nu-metal kot mainstream pot, kar jim je že v drugo prineslo najboljšo pozicijo na Billboardovi lestvici dvestotih. Blatno rajanje so začinile tudi skladbe s petega ploščka s preprostim naslovom "Chapter 5" (Flip/Atlantic, 2005), še enim prvorazrednim billboardovcem. Četudi plošček v Evropi ni dosegel niti približno tako visoke uvrstitve kot njihovi prejšnji albumi, je bil v ZDA platinast. Posebno mesto si zagotovo zaslužita skladbi "Paper Jesus" (neposredni napad na založbe, ki namesto kvalitetne glasbe idealizirajo zaslužek) in "King Of All Excuses", ki sta še enkrat razživeli že tako razgreto publiko. Staind so tudi s šestim studijskim ploščkom "The Illusion Of Progress" (2008) ostali zvesti dosedanji založbi Flip, pod okriljem katere so že od svojega prvenca. Čeprav naj bi bila poletna festivalska turneja posvečena promociji le-tega, so gospodje na play listo uvrstili skromna dva komada - "This Is It" in "The Way I Am". Kljub temu, da še vedno dišita po zelo svežem, sta se med poslušalstvom že zelo dobro zasidrala in bila pospremljena z glasnim prepevanjem refrena, med katerima se je Lewisu risal komaj viden (zadovoljiv) nasmešek na obrazu.
Karizmatični frontmen in ostali "sotrpini" so se v dobrih šestdesetih minutah sprehodili skozi vse svoje odmevnejše skladbe in dokazali, da kljub zatišju, ki je nekaj časa vladalo na sceni, še vedno živijo s polnimi pljuči. Le tako naprej!
CHRIS CORNELL: 20.05 - 21.15
Petinštiridesetletni ameriški pevec, kitarist, pisec besedil in Grammyjev nominiranec Chris Cornell je ikona, ki je na glasbeni sceni prisotna že od svojih rosnih let. Začelo se je s Soundgarden (1984 - 1997), se prelilo v dveletno samostojno kariero (1998 - 2001) in nadaljevalo z Audioslave (2001 - 2007), ko je legendarni Zach de la Rocha zapustil Rage Against The Machine. Če je bilo veselje ob njihovem ponovnem vstajenju konec leta 2007 nepopisno, je bila prav taka tudi žalost ob zaključku šestletnega delovanja Audioslave. Cornell, zasvojen z glasbo, se je nato ponovno lotil samostojne kariere, v okviru katere smo bili priča njegovemu nastopu na modrem odru Nova Rock festivala. Kljub temu, da njegova diskografija iz obdobja samostojnega glasbenega udejstvovanja obsega tri studijske albume "Euphoria Morning" (Interscope, 1999), "Carry On" (Suretone/Interscope, 2007) in "Scream" (Mosley/Interscope/Universal, 2009), se na njegovi play listi še vedno znajdejo skladbe obeh zasedb. Kako se tudi ne bi, saj so skoraj vsi albumi, ki jih je Cornell izdal s svojima nekdanjima skupinama, večkrat platinasti. Popolnoma drugače se gode njegovim solo albumom, saj so ocene kritikov z vsako izdajo nižje. Skladba "Can`t Change Me" z njegovega prvenca je bila leta 2000 nominirana za prestižno glasbeno nagrado Grammy v kategoriji "Best Male Rock Vocal Performance". Z drugega ploščka je najbolj izstopala pesem "You Know My Name", ki je bila kot "theme song" uporabljena v leta 2006 izdanem filmu James Bond: Casino Royale. Če so Cornella s prvima dvema albumoma čislali v višave, je bil "Scream" pristanek na trda tla. Sodelovanje s Timbalandom očitno ni odobrilo pričakovanih sadov, saj je plošček na Billboardovi lestvici dvestotih preživel borih deset tednov, piko na i pa so začrtale še mnoge negativne kritike, ki so album dobesedno raztrgale. Žal se s tem strinjajo tudi njegovi privrženci, ki v en glas trdijo, da je bila Cornellova kariera v razcvetu s Soundgarden in Audioslave in da je njegovo zdajšnje početje le še molža, za nekatere težko prigaranega denarja. Zato je bilo več tisoč glavi množici, ki se je na ta prelep sobotni večer zbrala pod modrim odrom, v toliko večji užitek poslušati Cornella, ko je ta zaigral nekaj skladb iz obdobja obeh zasedb. Spomine na Soundgarden je obudil s komadi "Outshited" z album "Badmotorfinger" (1991) in "Black Hole Sun" ter "Spoonman" s ploščka "Superunknown" (1994). Audioslave so zaživeli s "Show Me How To Live" in "Cochise" z njihovega samo-naslovljenega debitantskega albuma, ki je izšel leta 2002, in "Be Yourself" z drugega ploščka "Out Of Exile" (2005). Pozornost je s skladbo "Hunger Strike" namenil tudi svoji "tribute to" zasedbi Temple Of The Dog, ki je delovala med leti 1990 in 1992, in je posvečena njegovemu prijatelju Andrewu Woodu iz skupine Mother Love Bone. Razgreto ozračje je še dodatno začinila priredba "Good Times, Bad Times" legendarnih Led Zeppelin, ki se nahaja na njihovem samo-naslovljenem prvencu iz leta 1969.
Gospod, ki se ponaša z glasom z razponom štirih oktav in obvladovanjem "vocal beltinga" (gre za izvabljanje močnih visokih tonov iz glasilk), s svojim nastopom na festivalu ni preveč navdušil. Zaigrane skladbe "Part Of Me", "Enemy", "Time", "Scream" in "Watch Out" iz njegovega tretjega, marca izdanega ploščka "Scream", so zaradi veliko večjih, malce prej naštetih Soundgarden in Audioslave uspešnic, le še bleda meglica nekje daleč na obzorju. Mogoče bi bil čas, da Cornell za nekaj časa leže k počitku in se tako nadeja novih ter svežih idej za svoj naslednji projekt. Katerikoli že bo.
KAISER CHIEFS: 21.45 - 23.00
Če leto 1997 pomeni konec zasedbe Soundgarden, na drugem koncu sveta, v Leedsu, nastane angleška indie rock skupina Kaiser Chiefs. Peterica, katere ustanovni in obstoječi člani so Ricky Wilson (glavni vokal, tolkala), Andrew "Whitey" White (kitara, stranski vokal), Simon Rix (bas kitara, stranski vokal), Nick "Peanut" Baines (klaviature, tolkala) in Nick Hodgson (bobni, stranski vokal), si je ime nadela po severnoafriškem nogometnem klubu, za katerega je nekoč žogo brcal Lucas Radebe, sedanja obramba Otoškega moštva Leeds. Kljub temu, da je zasedba nastala omenjenega leta, je svoj debitantski plošček "Employment" izdala šele marca 2005 pri založbi B-Unique Records. Čakanje se je očitno splačalo, saj je bil prvenec, navdihnjen z britpopom, novo-valovskimi glasbenimi gibanji ter punk-rockom iz sedemdesetih, po enem letu še vedno prisoten tik pod vrhom angleške lestvice albumov, malce tudi po zaslugi takratnih Brit nagrad. Še bolje se je odrezal njihov drugi dolgometražni plošček "Yours Truly, Angry Mob", ki ga je, kot njegovega predhodnika, produciral Stephen Street. Album, na katerem se nahaja megalomanska uspešnica "Ruby", je do danes njihov edini prvorazredni plošček na Otoški lestvici albumov. Čeprav si je skupina veliko obetala od svojega tretjega ploščka "Off With Their Heads" (B-Unique, 2008), ta ni niti približno tako uspešen kot prejšnji. Mogoče mu manjka Streetove preciznosti, saj sta producentsko palčko tokrat vihtela vsestranski umetnik Mark Ronson in Eliot James (Bloc Party, The White Rose Movement, The Rakes...). Ali pa ... Eh, pustimo ugibanja. Dejstvo je, da Kaiser Chiefs očarajo predvsem s svojim ŽIVIM nastopom, kjer pride do izraza njihova energičnost in izvrstna komunikacija s publiko, za kar je v veliki meri zaslužen karizmatični, rdečelasi Wilson.
Kaiser Chiefs so v malce več kot eni uri, kolikor so jih imeli na voljo, preden so oder prepustili Placebo, odžvrgoleli vse svoje odmevnejše skladbe z vseh treh albumov in osvojili več tisoč glavo srenjo. Kljub ne preveč prijetnemu vremenu (mraz in veter), je bilo ozračje razgreto, publika pa po celem dnevu pripravljena na rajanje. Večkrat platinast ter za nagrade Mercury nominiran prvenec "Employment" združuje skladbe "Every Day I Love You Less And Less", "I Predict A Riot" in "Oh My God", s katerimi so se Wilson in družabnik pridružili izvajalcem na dobrodelnih koncertih Live 8 združenja G8. Poleg teh velja omeniti še "Modern Way" in "You Can`t Have It All", eno bolj počasnih KC pesmi. Ne glede na vse so najbolj bučen aplavz in val odobravanja požele skladbe z drugega ploščka "Yours Truly, Angry Mob", med katerimi je najbolj izstopala "Ruby" in bila tako ena od vrhuncev večera. Svoje so dodale še "The Angry Mob", "Love`s Not A Competition (But I`m Winning)" ter "Everything Is Average Nowdays". Zasedba, ki je julija v Croke Parku v Dublinu odprla oder za legendarne Irce U2, je celotno "play" listo prepletla še s skladbami "Never Miss A Beat", "Good Days Bad Days" in "Spanish Metal" s tretjega ploščka "Off With Their Heads". Peterica pač točno ve, s katerimi nitmi mora upravljati publiko. In rezultat? Vsak njihov nastop je boljši od prejšnjega.
PLACEBO: 23.30 - 01.30
Veliki finale tega dne je pripadel londonskim alternativnim rockerjem Placebo, ustanovljenim leta 1994 s strani primadone, vokalista in kitarista Briana Molka ter basista Stefana Olsdala. V vseh letih delovanja je zasedba zamenjala tri bobnarje, med katerimi ima najdaljši staž Steve Hewitt, saj je bil član zasedbe od sredine leta 1996 in vse do oktobra 2007, ko ga je nasledil Steve Forrest. Slednji je tako že sodeloval pri njihovem zadnjem, v začetku junija izdanem ploščku "Battle For The Sun" (Pias), kateremu je trojec s spremljevalno zasedbo, ki jo sestavljajo Bill Lloyd (bas kitara, klaviature), Fiona Brice (električna violina, klaviature, theremin, tolkala, stranski vokal) in Nick Gavrilovic (klaviature, kitara, stranski vokal), posvetil polovico svojega nastopa.
Bitko za sonce so načele prve štiri skladbe, ki so si sledile v istem zaporedju kot na ploščku, katerega zvok je zakrivil producent David Bottrill, znan po sodelovanju z zasedbami Muse, Tool, Silverchair, dEUS ali Remy Zero. Začenši s hudo nalezljivo "Kitty Litter" se je rajanje prelilo v "Ashtray Heart" - skladbo, ki je dobila naslov po prvotnem imenu zasedbe, preden so se ti preimenovali v Placebo. Da so skladbe z zadnjega ploščka padle na plodna tla, dokazuje najbolj odmevna skladba "Battle For The Sun", ki ponovno postreže s singalonganjem v refrenu. Čeprav se tu zdi Molkovo blebetanje rahlo nesmiselno, je to še en v ušesa zajedljiv komad. Prvi uradni singel z albuma je "For What It`s Worth", ki je prvič izmed zaigrane četverice spravil nešteto glavo srenjo v poskakovanje. Ponovno jih je prizemljila skladba "Black-Eyed" s tretjega studijskega ploščka "Black Market Music" (Virgin, 2000), ki govori o osebi s težavnim otroštvom in zaostanku v normalnem človeškem razvoju. Predvsem je tu pomenljiv verz "I`m forever black-eyed / A product of a broken home", ki je na publiko položil rahlo temačno vzdušje. Podobno nadaljevanje sta prinesli tudi skladbi "Speak In Tongues", ki je Molkova najljubša pesem z zadnjega albuma, in "Follow The Cops Back Home" s petega ploščka "Meds". Turobno vzdušje je nato poživila njihova zimzelena uspešnica "Every You Every Me" z drugega ploščka "Without You I`m Nothing", ki je zasedbi prinesel preboj na ameriški glasbeni trg. Čeprav je na albumu zbranih še kar nekaj odmevnih skladb, kot so "Pure Morning", "You Don`t Care About Us" ali morda naslovna, je bila omenjena pesem edina, ki jo je trojec s tega ploščka uvrstil na "play" listo. Prvič ta večer je pozornost dobil njihov četrti konceptualni (tema ploščka so razmerja) dolgometražni album "Sleeping With Ghosts", in sicer z naslovno skladbo ter komadom "Special Needs", s katerim zasedba ponovno razburka množico. Temu sledi (najnovejša) udarnejša "The Never Ending Why", ki kar vabi k poplesavanju in prepevanju. Seveda se publika njenim magičnim močnem ni mogla upreti in ji je sledila kot začarana. Placebo niso pozabili niti na svoj samo-naslovljeni prvenec iz leta 1996, pri katerem je sodeloval njihov prvi bobnar Robert Schultzberg, in ga za dobrih šest minut oživeli s komadom "Bionic", do leta 2005 stalnico na njihovih nastopih. Molko in druščina se nato ponovno dotaknejo ploščka "Meds" in sicer kar z naslovno skladbo, ki množico ponovno dvigne med oblake. "Battle For The Sun" ta večer še zadnjič zazveni z balado "Come Undone", med katero Olsdal demonstrira svoje basovske vragolije. Vrnitev na "Black Market Music" je zaznamovala "Special K", še ena skladba z dvoumnim besedilom. Katero vam bolj ustreza, presodite sami, lahko pa se odpravite na kakšen njihov koncert, saj je to skladbo skoraj obvezno slišati v živo. Placebo so se nato s skladbo "Song To Say Goodbye" za nekaj minut poslovili in le ugibate lahko, kaj je sledilo. Glasni žvižgi in vpitje nezgrešljivega "We want more" stavka.
Po nekaj minutnem premoru so se Molko, Olsdal in Forrest vrnili na oder in povratek zaznamovali z megalomanskima uspešnicama "Infra-Red" s ploščka "Meds" ter "The Bitter End" z albuma "Sleeping With Ghosts". Ne vem, ali je bilo sledeče potrebno ali ne, a gospodje so nato ponovno izginili v zaodrju, se po slabi minuti še enkrat prikazali in svoj nastop pripeljali do konca s skladbo "Taste In Men" ("Black Market Music", med katero je publika še zadnjič ta večer veselo zarajala. Hvala Placebo za popoln zaključek ne tako popolnega dne.
Norija se je, kot je na Nova Rocku že v navadi, po zaključku koncertov preselila v "party" šotor in tam trajala do zgodnjih jutranjih ur. Za nekatere pa je sledil počitek, saj je tudi tretji festivalski dan postregel z vznemirljivim line-upom nasopajočih.
Fotografije: uradne fotografije Nova Rock festivala in Lea Lesar
na vrh