Končno smo ga dočakali. Letošnji Nova Rock festival namreč! Po lanskoletnem nadvse spodbujajočem line-upu smo se spraševali, ali bo tudi letos tako. In takoj, ko je Gerold Haubner s svojo klapo objavil prva znana imena letošnjih nastopajočih, smo dobili potrditev, da nas čaka še en nepozaben festival, saj so bili kot poglavitni bendi napisani Sex Pistols, Rage Against The Machine, Motörhead, Judas Priest, Incubus ter mnogi drugi.
Začelo se je odštevanje in že je bil tu – petek trinajsti! Kljub vražam in napovedim deževnega vremena, se je ta dan vse izteklo po pričakovanjih. Zagodel nam jo je le močan in mrzel veter, ki je grizel kosti, saj niti štirje oblečeni puloverji niso bili dovolj. Na srečo se je veter proti večeru umiril in lahko smo brezskrbno uživali v nastopih nekaterih največjih imen glasbene industrije.
Uvodno besedilo: Lea Lesar
RED STAGE
THE SORROW: 12.30-12.55
Mlademu avstrijskemu kvartetu je pripadla posebna čast, da odpre koncertni, to je bistveni del, festivala Nova Rock 2008! Gledali smo jih že marca 2008 v Ljubljani, kot predskupino Američanov Chimaira. To pot so imeli repertoar še nekoliko skrajšan. Organizatorji so jim namenili le borih 25 minut. Pravi "gigantski" oder, za sicer malo reputacijo The Sorrow in kar lep obisk pod odrom, ki je potrjeval, da so zelo dobrodošli na domačih tleh, so bile definitivne sanje, ki so se jim naposled le uresničile. "MetalCore" razgrajačem, ki so pred kratkim izgubili nedolžnost z izdajo prvenca "Blessings From A Blackened Sky", se je poznalo, da so "uštelani" na nastopanje v temnih klubskih prostorih, zato so bolj kot ne delovali nekoliko statično, nemara celo s kanček prevelikim spoštovanjem. No v skladbah The Dagger Thrust, Far Beyond The Days Of Grace, Knights Of Doom, Death Fom A Lovers Hand ponudil metalcore različico, z visoko stopnjo melodičnih krivulj, z mešanico čistega in vreščavega vokala, ki pa še nosi precej rezerve in možnosti nadgradnje. Zlasti kar se vnosa ekstremnega oziroma brutalnega zvoka tiče. No zunanji emo izgled je nemara potrjeval, da si fantje tega celo ne želijo. Še vedno za kanček premehko in nedolžno, čeprav so publiki pod odrom ugajali in jim je ta namenila spodbudne ovacije, kar se na MetalCampu v Tolminu 2008 definitivno ne bo ponovilo. Naj omenimo tudi to da si je skupina izbrala za uvod skladbo You've Got Another Thing Comin' (orig. Judas Priest).
Besedilo: Aleš Podbrežnik
FROM FIRST TO LAST: 13.15 – 13.45
The Sorrow so s svojim še ne polurnim nastopom pripravili teren za mladeniče From First To Last, ki so znani predvsem po obleganju ameriškega podzemlja s svojimi emo-screamo-hardcore ritmi. Fantje na svojih, predvsem klubskih nastopih, polnijo prireditvene prostore in spravljajo navzoče v ekstazo. Žal na Nova Rocku ni bilo tako. Množica jih je sprejela z mešanimi občutki, svoje pa je dodal tudi močan veter, ki je neprestano pihal in tako odnašal zvok, da je vse skupaj izpadlo bolj klavrno. Dobro so se slišale le kitare, bas in bobni. Smo bili pač priča bolj instrumentalni verziji From First To Last. Sicer to ni bil nastop po pričakovanjih, a je vseeno vse skupaj izpadlo zelo posrečeno.
Besedilo: Lea Lesar
VOLBEAT: 14.10-14.50
Dance doma iz Copenhagena, bi najbrž okarakterizirala nora oznaka srednje vrednosti ekstremnih končnic ujetih v trikotniku med Elvisem Presleyem, Ramones in Napalm Death. Brez šale. Že prvi The Human Instrument (sploh pa kasneje Sad Man's Tongue) je opozoril, da fantom niso tuja niti spogledovanja z country heci (uvod), potem pa sledi rock 'n' roll drive odpeljan na thrash shreddingu kitar. Vokal Michaela Poulsena je čist, nižje intoniran. Trudi se zveneti blago Presleyevsko, vendar pa deluje občasno celo nekoliko zadeto Candelmassovsko. Ta je skozi 40. kompaktnih minut, sicer izredno uigranih Volbeat, deloval popolno. Fantje so bili neverjetno motivirani, konkretno telovadili s tekanjem in zviranjem vzdolž odra Red Stagea, brez zavor in kompromisov. Volbeat so preprost alter rock, ki zleze takoj v ušesa, kakšnih globljih sporočil ali glasbeno artistične inovativnosti pa ne nosi. Ljudje, ki so odlično zapolnili pododrje Red Stagea, so vživeto noreli, kar je dalo seveda skupini dodatna krila. Odličen nastop.
Volbeat set lista:
1. The Human Instrument
2. Radio Girl
3. Pool of Booze, Booze, Booza
4. The Garden's Tale
5. Caroline Leaving
6. Sad Man's Tongue
7. Danny & Lucy (11 pm)
8. River Queen
Besedilo: Aleš Podbrežnik
ROSE TATTOO: 15.20-16.10
Legendarni avstralski umazani rock n' roll pridigarji, so pod odrom izgubili kar lep sveženj občinstva, saj so jim le tega odtegnili na Blue Stage nemški The Donots, kateri so seveda za večinoma 20. letne obiskovalce Nova Rock festivala precej bolj zanimivi, kot legende Rose Tattoo, ki so rock postavljale pokonci, da so se "neki" Donots sploh lahko pojavili. Tisti, ki Donots nismo pogrešali, smo se lahko zlili s pristno kemijo izredne rock n' roll zmesi, ki je imponirala z erotiko nesramno zabeljenih odločnih ritmov, riffovsko nepopustljivostjo in izredno karizmo vodje Angry Andersona, oblečenega v delavski pajac, brez rokavov, da so seveda njegove pisane tetovaže prišle do odrskega leska. Dai Pritchard z obvezni naprstnikom, katerega ni snel niti za hip z leve roke je vnašal tisti značilni vražji slide v to pohujšljivo motorizirano avanturo. Angryjev vokal je še vedno izjemno svež in ohranjen. Možje so polni rutine, a tudi neverjetne samozavesti polnih jajc, kar nosiš seveda v krvi, izpiliš pa dodatno z bogatimi izkušnjami. Black Eyed Bruiser z zadnje plošče "Blood Brothers" (2007) in klasične Rock 'N' Roll Outlaw, Outta This Place, Bad Boy For Love, Nice Boys (Don't Play Rock 'N' Roll), so delovale antemično, ponosno in po vseh teh letih neukročeno. Rose Tattoo so željni krvi in avantur, kot ne bi bili staroste rocka, pač pa rosni mladeniči, ki se želijo šele prebiti na prizorišče. Za 50. minut smo postali z Angryjem in Rose Tattoo vsi bratje in sestre. Seveda pa Angry ob tem ni pozabil dodati, da so mu vsekakor bližje sestre. V obdobju nastopa Rose Tattoo se je veter nekoliko umiril, tako da zvoka k sreči ni več odnašalo. Rose Tattoo so ponudili med skupinami, ki so do tedaj nastopile na Red Stage-u in Blue Stage-u, tudi daleč najbolj glasen nastop. Čisti šus!!!
Besedilo: Aleš Podbrežnik
AIRBOURNE: 16.40-17.35
No, da moje prejšnje jadikovanje nad ignoriranjem legendarnih skupin, slučajno ne bi padlo na ugodna tla, so poskrbeli Avstralski rock n' roll mladiči Airbourne. Doma iz Melbourna, pod kapo pa imajo že dva studijska albuma! V postavi Joel O'Keeffe (vokal, kitara), njegov brat Ryan O'Keeffe (bobni), David Roads (kitara) in Justin Street (bas kitara), so demantirali moj strah, da mladi več ne vedo kaj je to pristni pristop v igranju rock glasbe. Ta nori kvartet je v dobri uri izbruhal toliko energije iz sebe, da je bil pravi čudež, kako lahko Joel O'Keeffe sploh še stoji na nogah. Strupeni mladi hard rockerji so naskočili oder vehementno, v stilu odrske igre, ki so jo uporabljali najbolj umazani glam rock bandi na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Joel je kaj hitro odvrgel majico s sebe ter tako razkazoval svojo "snežno belino" oprsja. Ob bujno nakodranem lasišču, konkretni bradatosti in zaspanookem pogledu je spominjal na nek vmesni tip glasbenika med Bobbyjem Blitzem (Overkill) in Paulom Rodgersem (v letih s Free). Odličen vokal in odlično soliranje Joela, ki ima potencial novega Justina Hawkinsa (ex-The Darkness), je v prvinah avtoritativnega vodenja delovalo domala unikatno in nedosegljivo.
Airbourne so na dejstvo da posedujejo noto prismuknjenosti pokopanih The Darkness, opozorili že uvodoma z nasnetim introm pesmi Iron Maiden "The Number Of The Beast". Skupina je sicer bičala občinstvo s skladbami novega albuma Stand Up For Rock 'N' Roll, Runnin' Wild, Too Much, Too Young, Too Fast, Diamond In The Rough, Fat City, What's Eatin' You, Heartbreaker in s prvenca Ready To Rock, Hotter Than Hell, Stand And Deliver, Dirty Angel in ob tem ponudila fenomenalen zvok in neverjetno uigranost. Za poslastico nastopa je poskrbel seveda Joel, ki je po celotni višini preplezal desno stran konstrukcije Red Stagea, igral kitaro na konstrukciji, tik pod reflektorji in se kot Tarzan, potem ko se je spustil do odra ter oprijel šopa kablov ozvočenja monitorjev, zaguncal z višine 5-6 metrov nazaj na oder.
Airbourne so demantirali prav vse, ki so menili do tega trenutka, da je klasično izročilo hard rocka mrtvo. Prav nasprotno. Airbourne so sila pomemben dejavnik, ki vrača na sceno to izročilo na zdrav in naraven način. Na način kot ga rock zahteva. Nota prismuknjenosti, izvirnosti, iskrive domiselnosti v tvorbi hipnotičnih riffovskih form, z odličnim dometom umazanosti, erotike in uporništva! Airbourne so tako pričarali enega od vrhuncev prvega dne festivala na rdečem odru!
Besedilo: Aleš Podbrežnik
PORCUPINE TREE:18:05 – 19.10
Črna ovca ne le prvega dne festivala, pač pa lahko rečemo kar celotnega festivala Nova Rock 2008! Progresivno ambientalna avantura pred nami! Situacija ob prihodu na oder je bila seveda povsem drugačna, kot pred tisto evforijo pred nastopom Airbourne. Za razliko od teh, so Porcupine Tree prikorakali na oder precej manj opazno, v bolj skromni drži, a tipično uglajeno, kot se za angleške gospode spodobi. Šef skupine Steven Wilson si je nadel popolnoma črno obleko. Kot dodatni kitarist se je skupini, ki je sicer originalno kvartet (poleg Wilsona so tu še Colin Edwin, Gavin Harrison in Richard Barbieri), pridružil na odru John Wesley, ki je pomagal Wilsonu na kompleksnejših kitarskih delih, kot tudi pri vnosu spremljevalnih vokalnih harmonij. Možje so po pričakovanju odprli šov s Fear of a Blank Planet iz njihovega istoimenskega aktualnega studijskega albuma. V trenutku so zgradili na odru specifično in edinstveno Porcupine Tree atmosfero, ki jo tvorijo kot najpomembnejši gradniki sanjav, čist a naraven glas Stevena Wilsona, ki je vseskozi v absolutnem centru, hipnotični objem klaviatur, ritmični loopi in soundscape-si, do katerih so dovzetni le najbolj razvajeni glasbeni sladokusci. Presenetil pa je sila dober obisk pod odrom in dejstvo, da je publika skupino zelo dobro poznala, saj je celo prepevala nekatere verze. Takoj v nadaljevanju je to priljubljenost Porcupine Tree potrdila The Sound of Muzak iz albuma "In Absentia" (2002), saj se je večina čvrsto poistovetila s sila spevnim in romantičnim refrenom, ob čemur se je še meni zatresla roka na sprožilcu fotoaparata. Možje so za poslastico izbrali skladbo Hatesong iz albuma "Lightbulb Sun" (2000), ubrali pa tudi z novega albuma še Anesthetize in Way Out of Here ter pristopili metalsko obarvano v "ponarodeli" Open Car ("Deadwing", 2005). Vsekakor ni šlo brez Blackest Eyes ("In Absentia", 2002), fenomenalno pa je odjeknila skladba Halo ("Deadwing", 2005), ki v poseben pogon spravila tudi občinstvo pod odrom.
Zvok Porcupine Tree je bil vzet kot iz škatlice. To pomeni, da je bil neverjeten posnetek studia. V izrednem ravnovesju, repertoar pa je bil odigran brez sleherne napakice. Izredno je godil progresivni avanturizem raziskovalne ritem linije v navezi Edwin/Harrison, ki daje sanjavemu elementu glasbe Porcupine Tree potrebno dinamično noto. Dobra ura s Porcupine Tree je minila v trenutku. Edinstveni svet, zgrajen na sočnih retro zvokih melotrona, bistroumnemu doziranju z najrazličnejšimi vzorci, soundscape-si, nezamenljivim Wilsonovim vokalom, je zasijal v polnosti, za kratek, a sladek trenutek, nemara celo najslajši trenutek festivala.
Porcupine Tree set lista:
1. Fear of a Blank Planet
2. The Sound of Muzak
3. Anesthetize
4. Open Car
5. Hatesong
6. Blackest Eyes
7. Way Out of Here
8. Halo
Besedilo: Aleš Podbrežnik
JONATHAN DAVIS: 19.40 – 20.50
Jonathan Davis ali "Mr. Chairman". Izvajalec, ki ga verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj je marsikomu vse o njem jasno že, če omenim, da je Jonathan frontmen legendarnih Korn. Vendar se gospod na rdečem odru ni predstavil z njimi, temveč s Simply Fuckin` Amazings oziroma krajše SFA, ki ga spremljajo na njegovi samostojni karieri.
Jonathana je bilo pred nastopom mogoče videti v posebnem šotoru, kjer izvajalci skozi celoten festival delijo avtograme in nekaj srečnežev je dobilo njegov podpis.
Med podpisovanjem so veljale posebne razmere. Gospoda Davisa je varovalo malce manj kot ducat varnostnikov, fotografiranje je bilo strogo prepovedano. Do njega so oboževalce spuščali posamezno, listič oziroma zvezek, kamor se je Jonathan podpisal v obliki smeškota, iz katerega se razberejo črke H, I, V, pa je najprej v roke prijel njegov osebni varnostnik. Že res, da je tip prava rok zvezda, vendar pretiravati res ne bi bilo treba.
Kar malce nenavadno je bilo nato ob sončnem zahodu gledati Jonathanov nastop, ki ga je začel s komadom "System". V prvih vrstah pod odrom so se nagnetli njegovi najbolj goreči privrženci, vendar Jonathan ne bi bil to kar je, če ne bi bilo Korn. Poleg bogato izrezljanega in z rdečim žametom oblazinjenega gotskega stola, na katerem je skozi celoten nastop sedel grof Davis, je še največ pozornosti pritegnil violinist indijskega porekla Shenkar, ki navdušuje s svojo dvojno violino. Sledil je komad "Last Legal Drug (le petit mort)". Je zadnja dovoljena droga prav glasba? Jonathan se je med celotnim nastopom manično zvijal na stolu. Obnašal se je, kot bi ga tresla elektrika. "4 U", "Hey Daddy", "Forsaken" ter "Dirty". Eno samo poskakovanje po stolu. Še "Alone I Break", nato pa je Jonathan prvič vstane. Nisem vedela, da zna tudi to. Vendar le toliko, da je priklopil svojo violino. Sledila je skladba z orientalskim prizvokom "Slept So Long" in opaziti je bilo kar precej prižganih vžigalnikov. Komad, ovit v mistiko.
Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno. Poleg vetra in sonca je padlo tudi nekaj dežnih kapelj. Zaradi lomljenja sončnih žarkov je nastala mavrica, Jonathan pa je svoje navdušenje izkazal z besedami: "Holy shit, look at this rainbow!". Mislim, da prevod ni potreben.
Naslednji komad je Davis napovedal z besedami, ki so zvenele nekako takole: "If you don`t know the next song, you are not a real Korn fans" (če ne poznate naslednjega komada, niste pravi Korn oboževalci) in nato prvič v karieri izvedel "Kick The P.A.". Ne bi moglo biti bolje. Sledil je "Not Meant For Me" s kultnega albuma, sicer soundtracka "Queen Of The Damned". Še "Hold On", "Careless", "Redeemer" ter "Got The Life". Nato je Jonathan še poslednjič vstal s stola. Svoj nastop je zaključil z nažigaškim "Falling Away From Me".
V malce več kot enournem nastopu smo imeli priložnost slišati vse – od Jonathanovih samostojnih pesmi do redko izvajanih Korn komadov. Seveda ni šlo brez klasičnih Korn. Res, da je Davisov odrski nastop z naslanjačem nekaj posebnega, a na trenutke vse skupaj izpade kar malce klavrno. Ali pa samo nismo navajeni tako statičnega nastopa?
Setlista Jonathana Davisa:
1. System
2. Last Legal Drug (le petit mort)
3. 4 U
4. Hey Daddy
5. Forsaken
6. Dirty
7. Alone I Break
8. Slept So Long
9. Kick The P. A.
10. Not Meant For Me
11. Hold On
12. Careless
13. Redeemer
14. Got The Life
15. Falling Away From Me
Besedilo: Lea Lesar
CAVALERA CONSPIRACY: 21.20-22.35
Prvi dan Nova Rock festivala pa je zadišalo tudi po heavy metal glasbi. Ko se združita brata Cavalera Max in Igor ter jima priskočita k tvorbi kvarteta na pomoč še kitarist in Maxov Soulfly kolega Marc Rizzo ter basist Joe Duplantier je tako rojena nova metal pošast. Skupina je izdala letos marca svoj studijski prvenec "Inflikted".
Tako sta se brata Cavalera po 12. letih odkar sta nazadnje branila skupaj barve Sepultura, znova lahko skupaj "z ramo ob rami" odpravila tudi na novo svetovno koncertno turnejo. Kar smo uzrli na odru je na trenutke na moč zadišalo po stari Sepulturi, a vseeno Cavalera Conspiracy ni sevala neke potrebe po pretiranem klicanju duha Sepulture in po tej plati nabiranju pozitivnih točk s strani kritične mase. Ne. Tu so novi časi, nova skupina in seveda novi izzivi. Skupina je napadla oder s prvima dvema skladbama albuma "Inflikted". Pod odrom se je zbralo lepo število metal manijakov, ki so prišli navijat za skupino. Max v svoji značilni "army" konfekciji, ESP kitari obarvani v barvah Brazilije, je imel na mikrofonu masko mrtvaške lobanje, poleg nje pa pripet šopek posušenega žitnega klasja. Vse skupaj je spominjalo na nekakšno ikebano z nekaj več domišljije celo na Maxovo prelestno glavo. Njegov krulež je deloval zmagovito in nepogrešljivo.
Že tretja skladba po vrsti, Sepulturina klasika Territory, je sprožila izredno burne plazove huronskega vpitja pod odrom. Ljudstvo se je dodobra razletelo, klasika Sepulture, pa je izzvenela na moč suvereno in dostojno. Max je v odlični formi, tako vokalni kot kitarski, Rizzo pa se lahko ob primitivnih riffovskih formah prosto sprehaja in dodaja kitarske okraske v obliki krajših harmonij ali pač pravih solaž. Igor je na odru še vedno prava bobnarska žival in plemenski ritmi v denimo novi skladbi Black Ark, so smelo priklicali eno njegovih značilnih odlik velikega bobnanja, strupeni marš, ki pa ga je vodila dvojna bas boben stopalka v še eni Cavalera Conspiracy skladbi Hex, pa celo na čase Arise Sepulture.
Da publika, željna Sepultura klasik ne bi ostala slučajno nepotešena, so Cavalera Conspiracy pomešali v svoje skladbe seveda Sepultura klasike Refuse/Resist, Arise - Dead Embryonic Cells, Attitude, Policia in koncert zaključili z Roots Bloody Roots. Skupina je ponudila odličen zvok in čvrsto koherentno izvedbo materiala. Dobra ura se je odvrtela v hipu naokoli.
Zanimivo ob tem je bilo dejstvo, kako drugačna publika se je znašla pod odrom ob nastopu Cavalera Conspiracy. Očitno je kemp premogel lepo hordo metalcev, ki so se bili pač prisiljeni prvi dan skrivati po šotorih do devete zvečer, dokler ni na odru zarjul duh Sepulture v novi preobleki. Po vsej verjetnosti eden izmed najbolj peklenskih koncertov vseh treh dni, ki pa je odlično ogrel prezeble kosti, saj ledeni severozahodnik nikakor ni popustil v svojem divjem pihanju preko prvega dne festivala.
Cavalera Conspiracy set lista:
1. Inflikted
2. Sanctuary
3. Territory
4. The Doom of All Fires
5. Wasting Away
6. Black Ark
7. Hearts of Darkness
8. Arise D.E.C.
9. Refuse/Resist
10. Hex
11. Attitude
12. Bloodbrawl
13. Must Kill
14. Inner Self
15. Policia
16. Ultra-Violent
17. Roots Bloody Roots
Besedilo: Aleš Podbrežnik
SEX PISTOLS: 23.05 – 00.35
Večer je začinil eden vodilnih angleških pank bendov v osemdesetih – legendarni Sex Pistols. V vsej svoji karieri so leta 1977 izdali le en studijski album. Edinorojenca so poimenovali "Never Mind The Bollocks, Here`s The Sex Pistols". Revija Rolling Stone je album takrat označila za "trčenje dveh podzemnih vlakov in kričanje nedolžnih žrtev". Kdo bi si mislil, da bodo Sex Pistols z enim in edinim albumom poželi takšen uspeh.
Po nekaj letih mirovanja so se gospodje ponovno odpravili na turnejo. Zadnjo, v sklopu katere so nastopili na letošnjem Nova Rock festivalu, so poimenovali "Combine Harvester". Svoj nastop so Sex Pistols začeli z introm "I Belong To Glasgow". Končno so na svoj račun prišli vsi tisti pankerji, od petnajstletnikov do starejše garde, ki so s svojimi živobarvnimi irokezami cel dan strašili po festivalskem prizorišču. Če smo za uvod z "Preety Vacant" pričakovali norijo brez primere, te nismo doživeli. Niti za začetek niti za konec. Publika je nastop legend spremljala presenetljivo mirno. Danes dvainpetdesetletni in še vedno oranžnolas frontmen Johnny Rotten je nezainteresirano mladino s svojim značilnim angleškim naglasom zmerjal z besedami:"You are a fucking lazy piece of shit" (potrebujete prevod?) ter jih poslal v posteljo. Med drugimi je mlajšo generacijo označil tudi za "Cheap pop fans".
Sledili so komadi "Seventeen", "No Feelings" ter "New York". Prve vrste so se malce bolj razživele. Spodbudno, a še vedno ne dovolj zadovoljivo. Je bilo pa skozi celoten nastop zanimivo spremljati Rottnovo obrazno mimiko, saj je izvajal grimase, ki si jih težko zamisliš tudi v najhujših nočnih morah. Po eni strani strah vzbujajoče njegove izbuljene oči so bile po drugi strani poleg oranžnih las njegov prepoznaven znak.
"I Did You No Wrong", "Liar", "Holidays In The Sun" so bili naslednji zaigrani komadi. Legende so med nami. Neverjetno, vendar resnično. Johnny s svojimi provokativnimi izjavami občinstvu ni niti malo prizanašal. Med drugimi je izjavil, da se na Avstrijo rajca, na Nemčijo podela, na Poljsko masturbira. Kot da to ni bilo dovolj, je poleg vsega pljuval še viski in vodo po odru, pihal smrklje skozi nos. Rotten je eden tistih, čigar javna podoba je še vedno takšna, kot je bila na začetku njegovega glasbenega ustvarjanja. Provokativna in na trenutke gnus vzbujajoča, a še vedno v vseh pogledih zanimiva. Še "Belsen Was A Gas", "Submission", "Stepping Stone". Nato pa je bilo lahko publiko med "No Fun" prvič slišati prepevati. Se bo naposled publika le razživela? Če se ni med "Problems", se je med "God Save The Queen". Legendaren komad s pestro zgodovino. Zaradi napačne interpretacije je angleška kraljica Elizabeta II komad razumela kot prikrit osebni napad, čeprav temu ni bilo tako. Po Rottnovih besedah je komad obsojal plemstvo in oblast na splošno. "God Save The Queen" je zagotovo eden od njihovih najbolj prepoznavnih komadov med katerim so se drla vsa grla. Končno pravi odziv publike.
Gospodje Pištole so nam za konec po dveh bisih z "E.M.I." ter "Anarchy In The UK", zaigrali še "Bodies". Popoln zaključek popolnega večera, ki so ga nedvomno popestrile Rottnove izjave.
Ne glede na vse, legende kot so Sex Pistols bi si zaslužile nastopati na večjem Blue stageu, ne pa da so na njem razgrajali Die Ärzte.
Setlista Sex Pistols:
1. Intro: I Belong To Glasgow
2. Pretty Vacant
3. Seventeen
4. No Feelings
5. New York
6. I Did You No Wrong
7. Liar
8. Holidays In The Sun
9. Belsen Was a Gas
10. Submission
11. Stepping Stone
12. No Fun
13. Problems
14. God Save The Queen
15. E.M.I.
----- bis -----
16. Anarchy in the UK
----- bis -----
17. Bodies
Besedilo: Lea Lesar
BLUE STAGE
ZOX: 13.00 – 13.25
Z nič manjšim pričakovanjem se ni začelo dogajati tudi na Blue stageu, čeprav eno uro kasneje kot na Redu. Čast otvoritve koncertnega dela festivala na modrem odru je pripadel obetavnim Američanom, ki so si nadeli ime kar po priimku ustanovnega člana bobnarja Johna Zoxa. Samooklicani reggae-rokerji so v začetku leta pri eminentni založbi Side One Dummy Records izdali že svoj tretji studijski izdelek z naslovom "Line In The Sand", s katerega smo imeli na festivalu priložnost slišati najodmevnejša komada "Goodnight" ter istoimenskega "Line In The Sand". Seveda ni šlo brez "Can`t Look Down", "Thirsty" in "Carolyn" - treh hitov, s katerimi so si fantje utrli pot na svetovno glasbeno sceno. Čeprav Zox s svojo glasbo, predvsem vokalom, spominjajo na Londončane Coldplay, je njihov nastop v živo nekaj čisto posebnega. Ustvariti znajo neko posebno energijo, ki pritegne poslušalce, četudi se njihov nastop odvija ob trinajsti uri popoldne in veter neznosno piha. Le kakšen je šele njihov nastop v večernih urah in lepem vremenu? Zagotovo vreden ogleda!
Besedilo: Lea Lesar
PANTEON ROCOCO: 13.45 – 14.15
Zaradi močnega vetra je nastop mehiških ska-rokerjev Panteon Rococo odpadel. Inštrumenti so sicer bili pripravljeni na odru, a organizatorji so bili primorani njihov nastop odpovedati. Žal, a varnost je najpomembnejša. Bo pa mogoče Panteon Rococo v prihodnjih mesecih videti na marsikaterem evropskem festivalu.
Besedilo: Lea Lesar
DONOTS: 15.20 – 15.35
Močan veter je bil kriv tudi za to, da so povratniki Nova Rocka - nemški Donots, od čigar se ti ob omembi imena pocedijo sline, prišli na oder z več kot enourno zamudo. Njihovo ime si verjetno vsak interpretira drugače, tako kot člane benda ime spominja na skrajšano obliko besed "do nothing" (v prevodu "nič delati"). Sreča ali nesreča z imenom, fantje so tokrat zaigrali le tri komade, med katerimi je bila tudi priredba nepogrešljivega komada iz leta 1984 "We`re Not Gonna Take it", ki ga v originalu izvajajo glam/heavy metalci Twisted Sister. Donots je pod odrom pričakala ogromna množica ljudi, ki jim ni bilo prav nič po godu, da so njihovi domači ljubljenci zavzeli oder le za slabih dvajset minut. Fantje so svoj nastop opisali z besedami "In the name of love" (v imenu ljubezni). Med le dvajset minutnim nastopom jim je uspelo spraviti množico v ekstazo.
Besedilo: Lea Lesar
HUNDRED REASONS: 15.50 – 16.35
Četverica angleških rokerjev s tisočerimi razlogi za dober žur, je množico ponesla v malce trše vode, čeprav se ob poslušanju Hundred Reasons na zgoščenki morda ne zdi tako. Zaradi komaj dvajsetminutnega nastopa Donots je bila publika rahlo razjarjena, vendar so fantje s svojim dodelanim nastopom to v trenutku popravili. Končno smo bili priča tudi marsikateremu "crowd surfingu", čeprav niso bili vsi posrečeni. Za začetek so nam fantje postregli z malce bolj "umirjenimi" komadi, kot so "What You Get", "Kill Your Own", "Silver". Ko je že kazalo, da bo tudi nadaljevanje njihovega nastopa v takem stilu, so nas presenetili in pevec Collin Doran je med komadom "Stories With Unhappy Ending" začel iz sebe izvijati živalske glasove aka growlanje. Za marsikoga je bila to za zaključek njihovega nastopa dobrodošla popestritev po bolj ali manj enoličnem začetku.
Besedilo: Lea Lesar
ALKBOTTLE: 16.40 – 17.30
Večina obiskovalcev festivala je bila naklonjena še enemu domačemu bendu – Dunajčanom Alkbottle. Svojo naklonjenost so bendu izkazali z bučnim aplavzom takoj, ko so fantje stopili na oder. Je pa res, da je k temu pripomogla tudi ogromna količina popitega alkohola, saj smo že pošteno zagrizli v popoldne in bližje kot je večer, bolj je veselo. Dejstvo, da so Alkbottle lokalni frajerji je neizpodbitno. Fantje znajo s svojimi šaljivimi besedili in pojavo narediti žur in publika jim je pripravljena slediti kot čreda ovac na konec sveta. To je dokazala, ko je s pevcem Romanom Gregoryjem korakala v ritmih koračnice in tudi ko jo je le-ta naprosil, naj svoje roke sklenejo nad glavo, je to brez obotavljanja storila. Zanimivo, kakšno moč in vpliv imajo domači bendi. Alkbottle so se med svojim nastopom osredotočili predvsem na starejše hite, kot so "Alkbottle", "Hat Ganz Sicher", "Fliesenlegen", "Motorradl Foan", "Geh Scheissn", "No Sleep Till Meidling" in "Fanta Light". Očitno se bodo promociji njihovega najnovejšega studijskega izdelka "Hier Regiert Der R`n`R" posvetili v jesenskih mesecih.
Besedilo: Lea Lesar
ASH: 18.30 – 19.35
Irci Ash so eden redkih bendov, ki so poleg domačinov razvneli publiko. Kako je tudi ne bi, saj je to bend z več kot petnajstletno zgodovino, njihova diskografija pa šteje že pol ducata studijskih albumov. Bend, ki po tem, ko jih je zapustila kitaristka in vokalista Charlotte Hatherley deluje kot trio, ima za seboj že kar lepo koncertno kilometrino, to pa se odraža tudi na njihovem odrskem nastopu in ni koščka odra, ki ga Ash ne bi zavzeli. Na Nova Rocku smo imeli priložnost slišati njihove najbolj odmevne komade – "End Of The World", "You Can`t Have It All", "Blacklisted", "Polaris", "Please That Be You", "Twilight Of The Innocents" … Množica je poplesavala od prvega do zadnjega komada, Ash pa so med nastopom vidno uživali, saj so od publike dobili odličen "fitback".
Besedilo: Lea Lesar
MIA.: 20.05-21.15
Mia. Miauuu!!! Pa smo se znova srečali z superskupino nemškogovorečih dežel, potem ko smo se imeli čast soočiti na FreQuency festivalu 2007, tudi na Nova Rock festivalu 2008! Kar nekaj tako umetno sproduciranih izvajalcev je nastopilo na festivalu in čast, da odprejo falango le teh na Nova Rock-u, je pač pripadla kvintetu doma iz Berlina. So pač definitivno utelešenje današnjih nemških reality showov in debela večina avstrijske mladine je divje cepetala in norela med nastopom skupine. Nič jih ne more ustaviti. Seveda ni šlo tudi to pot brez kilaže pudra in drugih impregnacijskih sredstev s protibakteriološkim učinkom, nenaravno obarvanih lasulj v zvezi s čimer je znova vso pozornost preusmerila nase lolita že nekoliko rabljenega vtisa, po imenu Mietze Katz. Ura instantnega pop rocka, s preusmerjanjem pozornosti s pomočjo raznih umetnih, že omenjenih rekvizitov, je učinkovala seveda na ljudstvo povsem blagodejno in domačno. Izredna ponarodelost repertoarja povsem povprečnih pop skladbic, ki mimogrede vseskozi obilno polnijo tudi slovenske domače glasbene lestvice, je sprožilo izredno rajanje pod odrom več tisočglave množice, ki je tako rezultiralo v posebnem pretoku energetskega fluksa na relaciji bend – publika, kakršnega lahko doživiš le v Avstriji, Nemčiji, nemara tudi Švici. Precej zlagano, nerealno in hitro pozabljivo, a povsod po svetu se dogajajo takšni fenomeni. Udejanjani so žal tudi na festivalih.
Besedilo: Aleš Podbrežnik
NOFX: 21.45 – 23.00
Leta 1983 so bobnar Erik Sandin, kitarist Eric Melvin in basist ter vokalist Fat Mike odhrumeli prvo vajo in si tako zapečatili svojo usodo. Težke, vendar melodične pankrok komade so ovekovečili na šestnajstih "full-lenght" albumih in nanizali nešteto legendarnih hitov. Bend je skozi zgodovino doživel nemalo kadrovskih sprememb. Prihajali in odhajali so predvsem stalni člani. Začetni trojici se je leta 1991 pridružil še drugi kitarist El Hefe in v taki postavi fantje še danes stresajo koncertne odre po vsem svetu. V sklopu letošnjih poletnih festivalskih nastopov smo jih lahko poslušali tudi na Nova Rock.
Ko so se fantje z legendarnim Fat Mikom pripodili na Blue stage in publiko pozdravili z žvrgolečimi "Avstrija, Avstrija, Avstrija" in ko jih je le-ta, ki ji ni bilo videti konca, nagradila z bučnim aplavzom, je bilo to-to – uvod v enega od mnogih nepozabnih večerov. S svojimi uporniškimi besedili so nas NOFX ponesli nekaj let nazaj. Znašli smo se sredi obujanja spominov na uporniško, eksperimentalno puberteto, ko so nam bendi, kot so NOFX, No Fun At All, No Use For A Name ter mnogi drugi iz tega ali podobnih žanrov, krojili usodo. Da bi bilo vse v stilu, so nam fantje za začetek zapeli (se temu sploh lahko reče petje?) "Fuck Da Kids", s komadom "Dig The Cause" ter Fat Mikom s trobento pa smo zaplavali v bolj ska vode. Opaziti je bilo moč tudi nekaj manjših "circle-pitov", vendar je bilo zaradi tvoje lastne varnosti bolje ostati izven njih. To se pač dogaja na koncertih take vrste. Fantje so žgali komad za komadom, z njimi smo lahko prepevali "Where`s my whiskey, where`s my bitches …", "don`t call me white, don`t call me white", čeprav so nam med slednjim zatrdili, da to ni rasistično usmerjen komad. NOFX tako kot mnogi drugi bendi sodelujejo pri projektu "Rock Against Bush", ki je bil leta 2004 osnovan na proti-vojni ter pacifistično usmerjeni propagandi, podobno kot kampanja "Rock Against Reagan" v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na Nova Rocku so izrazili svoje nestrinjanje z nesmiselno vojno v Iraku ter jasno in glasno obsodili ameriškega predsednika Georga W. Busha, ki tako obleganje odobrava.
Nastop NOFX je bil eden bolj pričakovanih nastopov prvega dne Nova Rock festivala, a so fantje kar malo razočarali. Delno je k temu pripomogla tudi publika, ki fantom ni dala priložnosti, da bi ustvarili tisto pristno energijo, saj je večina zbranih čakala domačine Die Ärzte, ljubljence občinstva. Žalostno, vendar resnično, da publika nima posluha za tako velika imena pankrok scene kot so NOFX!
Besedilo: Lea Lesar
DIE ARZTE: 23.30 – 1.00
Garant kako napolniti Nova Rock festival in kako prodati čim več vstopnic prinašajo punk pop dedki iz Berlina Die Arzte! Tudi njihov nastop je na moč spominjal na izkustvo iz lanskoletnega FreQuency festivala. Bili so nosilci enega izmed treh dni, na Nova Rock pa so se pojavili znova še enkrat v isti vlogi. Na Nova Rock festival je prišla tako cela več tisočglava armada Die Arzte fanatikov, ki so se nasadili pod modri oder in napolnili celoten plato, ki je obsegal še kakih nadaljnjih 500-600m od odra. Avstrijska mladež je obvladovala prav vse verze. Med nastopom se je dalo zaslišati in začutiti prav tisto mrzlično žensko "vreščavo" evforijo, ki bi kakšnega slepega tega dne zmotno lahko prepričala, da so iz groba vstali The Beatles. Zelo lahkotna mešanica punka, poppa in rocka, se je odlično usedala pod kožo. Povsem preprosto, celo da ne rečem primitivno. Sploh ko pomnoži človek z nemškim stilom smisla za humor. Kdor je iskal to pot glasbo, je zgrešil pravi prostor. Kdo je prišel po žur, pa se mu je to 100% obrestovalo. Neverjetno suvereni so Die Artze v obvladovanju publike med nastopom in prav nič jih ne more iztiriti. Na vse najdejo v pravem trenutku, najbolj pravi odgovor. To pot ni bilo dežja, kot na FreQuency festivalu 2007 in nastop Die Arzte je bil izveden na še višjem nivoju, glede na lansko izkustvo, stričke zdravnike pa je k temu podžgala definitivno tudi izjemno radoživa, maksimalno narajcana in odklopljena avstrijska publika, ki se jim je tako, kot že nič kolikokrat doslej, znova do tal priklanjala med koncertom.
Setlista Die Arzte:
1.Himmelblau
2.Lied vom Scheitern
3.Hurra
4.Perfekt
5.Heulerei
6.Schrei nach Liebe
7.Lasse Reden
8.Ignorama
9.Westerland
10.Blumen
11.Gehn wie ein Ägypter
12.Wir sind die Besten
13.Wie es geht
14.1/2 Lovesong
15.Der Graf
16.Deine Freundin
17.Unrockbar
18.Angeber
19.Anti-Zombie
20.Breit
21.Ist das Alles?
22.Deine Schuld
23.Junge
24.Schunder-song
25.Rebell
26.Zu spät
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik, Matic Zorman
na vrh