Očitno je da so tud Swans, znameniti predstavniki ameriškega "no wave" gibanja, dobili končni domicil v Sloveniji. Po dveh letih so znova obiskali Kino Šiška (in skupno še tretjič). To pot z novim, to je skupno že štirinajstim studijskim albumom imenovanim »The Glowing Man«. Bojda naj bi bil to po napovedih šefa skupine Michaela Gire, še tretji in zadnji studijski album skupine Swans v zasedbi, ki je skupaj inkarnirana od leta 2010, ko se je znova aktivirala. Njihova popolna neobičajna glasbena poza, ki jo spremlja oznaka »čudaštva« glasbene obrti, ali »okrasno« rečeno avant garde in abstraktnosti, zazrta v masivni zvočni ovoj dolgih repetitivnih zank, skozi ponavljajoče valovanje (post-rockovska determinanta), je na naših tleh zelo toplo sprejeta. Že pred dvema letoma si komaj dihal v tem prostoru, ko so igrali Swans. Tudi tokrat je bil obisk koncerta več kot zgleden.
Pred dvema letoma je na tej poziciji stala pevka Margaret Chardie iz zasedbe Pharmakon, tokrat pa so Swans povabili na turnejo drugo umetnico. Njihov koncertni večer je namreč odprla švedska ekstravagantna umetnica Anna Von Hausswolff, ki je v Kinu Šiški s svojo spremljevalno skupino predstavila svoj tretji studijski album z naslovom »The Miraculous«. Bolj atraktivne izbire za vlogo predskupine, si Swans skoraj ne bi mogli omisliti za to evropsko turnejo. Že uvodoma je ta predstavnica popolnoma samostojne in neodvisne glasbene art poze, »utopila« publiko z mračno meditativnostjo, masivnih zvočnih kulis, ki jih je evociral zdaj besneči, večkrat tudi nerazločno brsteči zvok orgel, v naslednjem trenutku, pa se je le ta, povsem nepričakovano prelevil v popoln atmosfrični prevrat ter popeljal publiko na potovanje skozi psihadelijo alienske, ekstraterestrične, »lost in space« sorte tripanja. V tem oziru, se je ob vsej predstavi, utrnila v spominu izvedba skladbe Evocation, ki je nekako združevala tudi vplive klasične glasbe na eni strani, drugi del skladbe, pa je pravzaprav temeljil na enem samem tonu, ki je polagoma, skoraj »dronovsko«, naraščal ter bil kontrastno podprt s predirljivimi kriki in vokalnimi linijami Anne. Ta poseduje neverjetno ekspresiven vokal. Lahko je povsem tenak, postane pa tudi predirljivo piskav, pri čemer razvija zaželeno ekspresivno moč , obenem pa dosega veliko teatralno kompatibilnost k vsemu sproženemu šundru, ki ga spravlja Anna skupaj s svojo zasedbo in mu ni težko preseči niti meje kaotičnih ekscesov. Anna je sicer carica. Pred leti so mediji v javnosti dvignili veliko prahu, ko je punca nadela nase majico kontradiktornih norveških black metalev Burzum. Pogumna v vseh ozirih. In to se izraža tudi v njenem glasbenem vizionarstvu, ki ne pozna nikakršnega omejevanja.
Swans so se predstavili pravzaprav z nespremenjeno postavo glede na njihov prejšnji obisk Ljubljane. Le namesto tolkalista Thora Harrisa, se je vodja zasedba Michael Gira tokrat odločil, da vzame na turnejo klaviatursta Paula Walfischa (Botanica). Ta je že v uvodni The Knot izkazal, da ima največ dela med vsemi člani seksteta, ko je besnel po svojem dulcimerju in sprožal morje tonov, ki so se prelivali od brezna kaotičnosti do »berljivih« melodij njegovega improviziranja. To pot so Swans uvodoma prišli vsi hkrati na oder, pri čemer je Michael Gira dolgo časa vzdrževal očesni kontakt le z bobnarjem Philom Puleom, to pa je tudi pomenilo, da je uvodnih dvajset minut publiki vztrajno kazal hrbet. Reč torej, ki nekonvencionalni pozi skupine povsem pristaja. Bend je torej polagoma in po pričakovanju pričel nagovarjati občinstvo tako, da se je oprijel za izbrani ton in pričel nanj nalagati zvočno plast, na plast, dokler se ni oblikovana pastela zvočne krajine prelila v pravi ocean zvočne teatralnosti, ki je jezdil na orjaškem valovanju. Kreacija atmosfere hipnotičnega učinkovanja je hitro posesala v svoje nedrje občinstvo, ki se je tako predalo prostemu tripoidnemu potovanju na krilih Morfeja. V tej zvočni surovosti in golem instinktu, razvijajo Swans rudimentarno stvarnost zemeljskih zvokov, ki nas nekako vračajo k materi naravi, Zemlji. Repeticije, podprte s tribalnimi udarci snare bobnov, ki so občasno topovsko rešetali zvočno masivo, so učinkovale šamansko. Pri tem je bilo vseh deset oči na odru nenehno uprtih v vodilnega šamana Michaela Giro, ki je, nenehno vihteč svojo črno polakustično kitaro znamke Gibson rustikalnega modela ES-355, prevzel vlogo absolutnega koncertnega dirigenta. Očesni kontakt je pri takšni monotoniji neskončnih repeticij vodilnih vzorcev nujen element, sicer lahko zasedba izvedbeno razpade oziroma na odru odpove. Torej, priča smo bili neverjetni osredotočenosti in fokusu celotne šesterice, ki je pri tem sevala neverjetno izvedbeno sproščenost ter sevala pravi izvedbeni fanatizem (na čelu s poglavarjem Giro), ko je potovala skozi svet svojega edinstvenega glasbenega sveta.
Glavnina minutaže koncerta je tako pripadla po pričakovanju aktualnemu albumu »The Glowing Man«, skupina pa si je za zadnji komad set liste izbrala prav naslovno skladbo, ki ji ni in ni bilo videti konca ne kraja. V izmeri krepko preko pol ure se je ob koncu teatralno sklenila, skupina pa je tako zaokrožila svoj preko dve uri dolg nastop. Publika ni skrivala navdušenja.
Neverjetno. Koliko ljudi na odru in koliko »instrumentarija« oziroma vse logistike, za vsega ducat zaigranih tonov. V tem razkošnem evociranju »minimalističnega pretiravanja«, so Swans danes v glasbenem univerzumu pravi avant-gospodarji alternativnorockovskega podtalja. Niso čudaki. So pa neobičajni, saj z negacijo tistega, kar navadno človek pričakuje, opozarjajo na povsem svojstven, eklektično unikaten način, da glasba ne pozna, ne prenaša in pravzaprav ne razume prav nobenih omejitev.
fotografije: Klemen Udovč
na vrh