Vsi vemo, da je medmrežje spremenilo bioritem skupin. Tudi rock dinozavri in ostale prazgodovinske lomasteče prikazni, so prisiljene na adaptacijo. Internetni "dolpoteg" je skupine v današnjem času dobesedno odkatapultiral na odre. Redno opravljajo turneje, tudi večkrat letno. Koncertne turneje postajajo tako edini pravi vir zaslužka skupinam. Posledično rastejo cene vstopnic, krajša pa se čas nastopanja skupin. In trend se nadaljuje tudi v letu 2010, se poglablja, utrjuje, dobiva veljavo in občinstvo to vse bolj sprejema, kot nekaj običajnega.
Ena takšnih skupin statusa permokarbonske dvoživke ostajajo naši stari dobri preganjalci zarjavelih devic in iztrebljevalci žlahtne kapljice Jacka Danielsa, po domače Motorhead. Tradicija letnih nastopov v sklopu festivalov, jih je pravzaprav prinesla na edini samostojni koncert, katerega termin so vtaknili med festivalske. Tokrat v sosednje Udine. Kdor se spominja lanskoletnega julija, so Motorhead opravili tri tovrstne samostojne špile v Italiji. Tokrat enega.
Soparen dan so načeli milanski Bulldozer. Skupina, ki je letos naštela 30. pomladi je cenjena in priznana znanka na domačih tleh. Povsem nekompatibilna za odpiranje koncertov tipa Motorhead, a tako je izbral organizator. Bulldozer veljajo namreč za legende italijanskega metala. Skupina ni delovala skorajda 20. let, potem pa se je nenadoma združila v predlanskem letu. Čas združitev je tako prinesel na oder burko imenovano Bulldozerovsko začinjeni špas teater, ki je zabaval predvsem peščico Italijanov pod odrom medtem, ko smo ostali iz previdne oddaljenosti trpeli odrski sadomazohizem, ki naj bi povzemal nekatere oblike black metala, zlasti zaradi pogostega vnosa blast beat ritmov, preko katerega so položeni pretrzani riffi. Nerazločno hropenje ekstremnega petja še prištejemo in tu smo. V brezizrazni esenci prapočela skupine, v kateri se dobro znajde samo specifična dojemljivost italijanskih receptornih organov. Pol ure bodi zvrhano dovolj. Skupini želim sicer prosperiteto, preostalim obiskovalcem, ki hodijo iz tujine v Italijo poslušat konkretno velike skupine svetovnega formata, pa zlasti to, da se nikoli več ne znajdejo pod odrom z Bulldozer. Skupina je vredna konzumacije le v sklopu domačih - se pravi striktno italijanskih festivalov.
Stari dobri kancler Lemmy Kilmister je s svojo kompanijo stal na odru natanko ob 21.30! Zanimivo je bilo to, da je tokrat prišlo pozdravit Motorhead največ 4000, morda 4500 obiskovalcev. To je izredno presenečenje, saj je lanski krotovilež v Padovi in tamkajšnji Vili Contarini prinesel dvourno zamudo zaradi uničenja prednje zaščitne ograde. Bil je tisti dan, ko se ti zgrne na prizorišče 10.000 norih glav in vse rinejo v prvo vrsto. Tokrat je bil koncert polovico nižjega obiska na Motorhead v Codroipu pisan na kožo celo tistim, ki hodijo "penzionirat" na koncerte. Govora je o bolj umirjenih poslušalcih. A kaj ko ti vrag ne da miru. Med Motorhead namreč ne moreš stati pri miru. In že so me v tem demantirale številne pojave zleknjene v mehko in udobno travico dvorišča Vile Manin, daleč, daleč stran od odra.
Posvetimo se torej odru. Motorhead so zrutinirano prišli in pripravili po pričakovanju obilico zabave prisotnim. Lemmy ohranja vokal v dostojni formi in ta ostaja za novo dobo še naprej neizprosno hrumeč, ošiljen in širno prebojen v slogu čezoceanskega parnika, le da Lemmy zaenkrat še ni treščil v ledeno santo! Po odlično vzpostavljenem koncertnem vzdušju, ki ga zagotavljata izvedbi klasik železnega repertoarja Iron Fist in Stay Clean, preide zasedba na novejši material, ki nekoliko umiri prisotne. V tem obdobju je zlasti zanimiva napoved skladbe Rock Out iz Lemmyjevih ust: "This song is called Rock Out with your cock out!" Skozi uvodni balet se zazibljeta z ramo ob rami Campbell in kancler, zasedba pa že praši riffe skozi nepogrešljivo Metropolis ter se tako prebije do še ene klasike. Over The Top! Ob spodbujanju Phila Campbella, naj publika spravi iz sebe toliko hrupa, kot ga ni bila deležna še nikdar v življenju, pribije Lemmy za konec, da posvečajo Motorhead to pesem pač vsem tistim v publiki, ki so tokrat predramili svoja grla!
Skupina se nikakor ne želi in noče odlepiti od promvirajna zadnjega studijskega albuma "Motorizer" (2008), ki je roko na srce manj zanimiv Motorhead album. Funkcijo Sacrifice in Orgasmatron vrši v set listi novejša In The Name Of Tragedy ("Kiss Of Death", 2006), ki se je sicer odlično sporazumela s klasičnim repertoarjem na set listi .Slednja skladba vključuje še naprej fenomenalno bobnarsko solažo grškega plavolasca s švedskim potnim listom Mikkeya Deeja. Nezmotljivo in popolno!
Dobrodošle cvetke iz albuma "Another Perfect Day" (1983) naposled niso več tarča kritik, saj gre za enega izmed krivično spregledanih albumov skupine, z integracijo kitare najvišjega inteligenčnega kvocienta, kadar je govora seveda o izrazoslovju Motorhead. Tudi tokrat so fantje uspešno "božali" po ušesih z I Got Mine ter Just 'Cos You Got The Power. Presenečenje set liste je bila to pot skladba Cradle to the Grave, ki je izšla kot b-stran singlea Eat The Rich iz albuma "Rock N' Roll" (1987). Več takšnih super lepih presenečenj bi si človek zaželel, kajti koncert se je kaj hitro prevešal v zaključek, ki ga je napovedal kratki rock n' roll vnetljivec Going To Brasil, potrdil pa (v dometu skupine Motorhjead) že skorajda mini ep Killed By Death. Navadno zaključujejo fantje v novi dobi s to skladbo vse nastope. Pa se je prikradla za finale regularnega dela za Killed By Death še "Bastards" vragolija Born To Raise Hell. Ta je po Killed By Death le potrdila, da ohranja (glede zahtevnosti obeh refrenov) Lemmyjev vokal nepojmljivo ostrino vokalne detonacije in pridih uporništva rock n' roll volka samotarja, ki skozi bestialni odsev rabe glasilk, nikakor ne skopari s količino izdihanih alkoholnih hlapov. Vse to je nenazadnje postavilo Motorhead med velikane rock glasbe.
Fantje so zvok prešerno navijali navzgor med koncertom. To je stalnica in več ko je hrumenja, brnenja in splošnega trpinčenja zvočne opreme, bolje se počutijo. Kot bi hoteli s hrupom dobesedno pobiti publiko. Za zaključek še Ace Of Spades kjer so mnogi v publiki doživljali nepozabni delirij, kot bi prvikrat v življenju izgubili nedolžnost, hudiča na roge pa je skupina nabila še zadnjič z Overkill, ki jo je v zaključku v skladu s pričakovanji raztegnila. Skozi neznosno odrsko mikrofonijo se skupina poslovi od svojih oboževalcev.
Motorhead ne zgrešijo. So zmagovalci, ki pa radi povedo, da človeček zmotno živi v prepričanju zmage, čeprav je že ob rojstvu obsojen na ultimativni poraz. Dokler bo Lemmy zdrav in mu žeblji zariti med glasilke strupeno unikatnega porekla ne zarjavijo, bomo lahko priča še mnogim fantastičnim druženjem s skupino. Tudi tokrat v Codroipu je bilo tako. Kromana obloga glasilk služi Lemmyju povsem uspešno tudi v letu 2010!
A roko na srce. Motorhead koncerte se obiskuje v Veliki Britaniji in Nemčiji. Tam iztisne skupina več od sebe, njihovi koncerti pa tako ne dišijo neposredno le po goli rutini. V Italiji se rutine čuti pač preveč. Ali ti publika razlomi zaščitno ograjo, ali pa "penzionira" pod odrom. To pač Motorhead ne zgane. Po drugi plati pa mora zasedba nujno spremeniti set listo in nekoliko premetati redosledje komadov v njej, kajti pričela je silno dolgočasiti s svojo predvidljivostjo. Prvi znak alarmantnega porekla je to pot relativno nizek obisk koncerta v Codroipu. Predvsem pa nehati posiljevati občinstvo z "Motorizer" komadi. Ti nikdar ne bodo dosegli blišča klasik osemdesetih let, ki jih po okušanju obrabljenega koncertnega repertoarja zadnjih treh let še kako močno pogrešamo. Upajmo, da se nam želje do decembrske turneje skupine po Nemčiji uresničijo. Skupina je bila silno skopa in koncert se je zaključil v manj kot uri in pol. Kdor je Motorhead v Codroipu gledal prvič, je z gotovostjo prišel na svoj račun. Motorhead pač ostajajo preverjeni jezdeci očetnjave rock n' rolla, ki ne znajo in ne zmorejo zatajiti.
fotografije: Mojca Perdih
na vrh