Pri skupini Shining lahko pride na začetku do rahle zmešnjave, ko je treba namreč sprva opredeliti, da gre za norveške Shining, ki so od švedskih samomorilskih black metalskih Shining zelo drugačni. Tokrat so nas obiskali norveški Shining, ki imajo tudi ciljno publiko krepko drugačno kot švedski. Obeti so bile sprva velike, namreč delovalo je, da je Shining narasla popularnost, ko je bilo napovedano, da bodo igrali v Kinu Šiška. A na koncu se je izkazalo, da se bo koncert odvil v mali dvorani, kar na začetku ne daje najboljšega potenciala za dober koncert.
Koncert so odprli Jack Dalton, ki so želeli pokazati, kako zveni hardcore po norveško. V pičle pol ure je torej skupina predstavila svojo vizijo hardcora, ki poudarja tudi umirjenost z značilnostmi post-rocka. Skupina je sicer za ogrevanje bila solidna, a žanrsko mogoče ni ravno najbolj ustrezala ob Shining. Čeprav je skupina želela prepričati z dokaj dinamičnimi skladbami, ni delovalo, da gre za inovativno skupino, temveč se drži vzorcev, ki so prisotni pri ameriških post-hardcore skupinah že od nekdaj.
Nadaljevali so avstralski Caligula's Horse, ki so pred nedavnim izdali svoj tretji celovečerni album Bloom (recenzija TUKAJ). Obisk je bil še manjši kot pri prvi skupini. A ne glede na to, so Caligula's Horse več kot solidno predstavili svoj material, ki se spogleduje s progresivnim in alternativnim rockom ter kakšnim modernim tehničnim podžanrom. Čeprav ozvočenje ni bilo ravno na najboljšem nivoju, so CH dokazali, da niso le skupina, ki se šlepa na popravke v studiu. Inštrumentalno so se člani med seboj dobro ujemali, vokal pa je bil kljub nerazločnemu zvoku jasen in izrazit. Nedvomno se je opazilo, da skupina vlaga trud tudi v koncerte in ne opravi vse skupaj rutinsko, čeprav bi bilo kaj takega za pričakovat, sodeč po obisku.
Norveški Shining so tudi s svojim drugim obiskom pokazali, da so polni presenečenj. Shining v svoji glasbi kombinirajo različne žanre, ki so nenavadno povezani med seboj. Vodja zasedbe Jørgen Munkeby rad poudari, da je skupina začela svojo pot kot akustična jazz zasedba, ki pa je kasneje v svojo glasbo vpeljala metal. A metal še zdaleč ni tisto, kar bi Shining delalo unikatne. Na tokratni turneji so Shining predstavljali sveži album International Blackjazz Society, ki so ga promovirali z mnogimi videospoti, med bolj odmevnimi je bil Last Day, ki je bil posnet na znameniti pečini Trolltunga. Shining očitno ne želijo le s svojo glasbo v ekstreme.
Shining so v dobri uri publiki postregli s svojim jazzom, ki so ga sami poimenovali black jazz, kakor so tudi naslovili prelomni album z leta 2010. Poudarek je seveda bil na novem albumu, a odigranih je bilo tudi nekaj bolj priznanih skladb, kot so The One Inside, Fisheye, The Madness and the Damage Done. Čeprav je skupina začela kot jazz ansambel, so Shining dandanes, ki na prvi vtis delujejo avantgardni, polni industrial vložkov ter noisea. Da je zmeda popolna, je prisotnih še mnogo različnih ritmov. Z močnim industrial vplivom, ki poudarja atonalnost, postane razvidno, da so Shining dobili navdih pri Nine Inch Nails, le da so Shining vse skupaj drugače zapakirali in zakomplicirali. In ko se zdi, da je kaos dosegel vrh, Munkeby odloži kitaro in zaigra saksofonski solo. Njegov saksofon daje Shining namreč tisto, kar pritegne lahko širšo množico. Nenavadnost, ki v metalu ni vsakdanjik, zatorej je toliko bolj očarljiva. Kaos se je občasno pomiril s kakšno skladbo, ki je premogla nekaj mirnosti. Med drugim je skupina odigrala tudi skladbo House of Control z novega albuma, ki jo je Munkeby oklical za balado, pri kateri je bolj prišel do izraza njegov čisti vokal, medtem ko je pri preostalih skladbah bil v ospredju grob vokal, ki je v skladu z glasbo deloval kaotično in tudi nevrotično.
Skupina na srečo ni delovala naveličano. Nastop je bil poln energije, veliko pozornosti je očitno želel tudi drugi kitarist, ki je parkrat odšel v publiko s kitaro sprožit moshpit. A za zaključek se lahko potrdi, da so Shining nedvomno za malo dvorano, ki ne slovi po dobrem zvoku, svoj nastop izpeljali prepričljivo brez opaznih odklonov. In kljub majhnemu obisku je skupina na odru uživala ter odigrala svoj repertoar na profesionalnem nivoju. Glasba norveških Shining očitno ni namenjena večjim množicam, a vseeno ostaja upanje, da bodo v naslednje zasedli večji oder in priredili spektakel, kakršnega so tudi zmožni na večjih odrih.
na vrh