Pozimi glasbeno najbolj sede black metal in tega se zavedajo tudi norveški veterani black metala Satyricon, ki so svoje turnejsko kolesje znova zagnali s turnejo ob promociji novega studijskega albuma Satyricon. Družbo so jim v Kinu Šiška tokrat delali tajvanski Chthonic, publiko pa je ogrevala tudi domača zasedba.
Tik pred zdajci so organizatorji dodali še eno predskupino, in sicer ljubljansko simfonično black metal zasedbo Condemnatio Cristi, ki je pred kratkim izdala svojo drugo studijsko ploščo Soundtracks in tako dobila priložnost album publiki predstaviti tudi na večjem odru. Pohvalno, da priložnost nastopa pred bendom tipa Satyricon dobijo domači predstavniki in CC so to priložnost precej dobro tudi izkoristili. Fantje so ponudili energično predstavo, samozavesten in suveren nastop, glavna težava benda pa ostaja izgubljanje rdeče niti s stalnim preskakovanjem žanrov, ki preprosto ne deluje tako kot bi moralo. Bend tako nekaj trenutkov ruši s surovim black metalom in blast beati, nato zadevo povsem ustavi s čutno solažo, ki jo zatem odpelje v vode death metala. Fantom na roko žal ni šel niti zvok, ki je povsem utopil kakšno večjo razločnost posamičnih inštrumentov. Condemnatio Cristi so poskrbeli za solidno ogrevanje, kaj več kot to pa žal ne.
Prvič je na slovenski oder stopil verjetno največji tajvanski glasbeni izvozni produkt, melodična black metal zasedba Chthonic, ki v svojo glasbo vnaša številne elemente orientalske glasbe, tematsko pa se napaja predvsem iz bogate zgodovine, folklore in mitologije Tajvana. Chthonic so oder Šiške napadli kot vihar in pred že precej številčno publiko odigrali silovit koncert podprt z odličnim zvokom in izredno živim in energičnim nastopom. Chthonic v živo veliko stavijo na svojo vizualno podobo, ki se napaja iz azijske mitologije, a čeprav znajo »gimp« za klaviaturami in bobnar z nagobčnikom izpasti precej kičasto, ima videz skupine ozadje v orientalski folklori. Zelo dobro se je obnesel frontmen in edini še originalni član Freddy Lim, ki je zlahka animiral občinstvo, presenetil z energično živostjo ter obenem poskrbel tudi za igranje na tradicionalni inštrument Erhu, nekakšno violino z dvema strunama in suvereno vokalno predstavo pa čeprav je na trenutke zvenel kot Alvin in veverički s steklino. Največja gostota moškega dela publike je bila jasno na desni strani odra, kjer je svojo pozicijo zasedla simpatična basistka Doris Yeh, ki pa ni bila zgolj »eye-candy«, saj je prste po basu sprehajala zares suvereno in vneto čupala od začetka do konca. Premierni nastop Chthonic pri nas je skupini uspel na najlepši možni način, upam pa da bo v prihodnosti pri nas mogoče videti še kakšno azijsko zasedbo, na primer izjemne Sigh.
Že tako mrzli ljubljanski december pa so z hladom norveške zime še okrepili veterani black metala Satyricon z legendarnim dvojcem Satyrom in Frostom na čelu. Človeka, ki sta bila prisotna ob rojstvu zveri, ki se ji reče norveški black metal sta danes tarče precej pogostih kritik, da Satyricon peljeta v napačno smer in da pozabljata na svoje korenine. A naj so Satyricon black, post-black metal ali kakršnakoli že žanrska navlaka, moč in veličine bendu ne gre zanikati. Pa čeprav aktualna plošča Satyricon s katero so se podali na trenutno turnejo vendarle ni to, kar bi si želeli. Norvežani so to pot obljubili skoraj dve urni koncerta, a se je minutaža njihovega nastopa žal ustavila precej prej. Svoj ritual so Satyricon začeli z noviteto Voice of Shadows in z njo nekako začrtali nadaljevanje koncerta, ki je bilo po »krivdi« izbora komadov nekoliko zaspano in vse preveč plavajoče. Satyricon so tokrat ponudili precej transcendentalno in nezemeljsko predstavo zaradi katere pa je žal manjkalo prvinskosti in zverinske narave norveške skupine. Le izjemni karizmi tokrat precej zadržanega Satyrja gre pripisati večjo moč in prepričljivosti koncertu, ki bi sicer hitro padel v pozabo. Premeteni Satyr je tekom koncerta nekajkrat v roke prijel tudi kitaro, kar pa žal ni prineslo kakšne večje spremembe v glasbeno sliko benda. Je pa znova nečloveško obvladovanje svoje bobnarske trdnjave dokazal izjemni Frost, ki je zablestel predvsem v trenutkih brutalnega blast beatanja. Satyricon so sicer z nekoliko nerodnim izborom komadov (z aktualne plošče niso izbrali najboljšega - na primer Walker Upon the Wind in za Satyricon unikatnega Phoenix) uspešno ustvarili temačno, mistično atmosfero, ki so jo gradili predvsem, zasanjani, ambientalni deli in dolge inštrumentalne pasaže, ki so ustvarjale nekakšen ritualistične ceremonijal, ki ga je vodil fenomenalni Satyr. A žal je vse skupaj izpadlo precej rutinsko in sterilno in to vsekakor ni bil nastop, ki bi ga od zastavonoš norveškega black metala pričakoval.
na vrh