Če Pomaranča predstavlja začetek heavy metala na slovenskih tleh, potem Noctiferia brez dvoma predstavlja začetek ekstremnega metala na Slovenskem. Noctiferia, ki je sprva delovala pod imenom Emetica, se je po enaindvajsetih letih (toliko je letošnjega aprila minilo od njihovega prvega koncerta) vrnila na kraj zločina, kjer se je vse skupaj začelo. S prvencem Baptism At Savica Fall pa se je začel tudi slovenski black metal in priča smo bili neponovljivemu in edinstvenemu vpogledu v začetke slovenskega ekstremnega black metala, saj je Noctiferia v originalni zasedbi omenjeni album izvedla tudi v celoti. Koncert bi se moral prvotno sicer odviti dober teden prej, a je bil zaradi bolezni prestavljen, kar pa se ni niti malo poznalo, saj je bila Gala hala napolnjena skoraj do zadnjega kotička, publika pa lačna krsta po Noctiferiijino.
Nekakšna tolažilna nagrada za prestavljeni datum koncerta je bila še ena dodatna predskupina in ta čast je pripadla velenjskim Snøgg. Bend uradno sicer šteje le dva člana, Ulva na kitari in vokalu ter Mørkeja za bobni, v živo pa zasedbo dopolnjuje session bas ter član, ki skrbi za elektronski del zvočne podobe benda. Snøgg so z zamudo akademskih petnajst na oder stopili pod debelo zaveso megle in zakriti s kapucami ter v slabe tri četrt ure predstavili svojo glasbeno vizijo, ki jo je zaradi eksperimentalne narave kar težko opisati. Vsekakor pa je slišati vplive starošolskega (norveškega) black metala, ki mu Snøgg dodajajo močno noto avantgardnosti in eksperimentalnosti, ki niti ni tako daleč od kakšnih Ulver. Zaradi netradicionalnosti, relativno dolgih komadov, visoke glasnosti in popolne statičnosti so bili Snøgg tokrat kar težak zalogaj, je pa to glede na slišano vsekakor bend, ki ga je treba preveriti tudi na kateremu od treh do sedaj izdanih EPjih.
Nekoliko bolj tradicionalistična je Obalna trojica Ater Era, a za relativno ozke smernice klasičnega black metala mestoma še vedno precej nekonvencionalna. To je dobro in jasno slišno tudi na tretjem studijskem albumu skupine Clades, ki je izšle proti koncu lanskega leta in na izključno katerega se je trojica osredotočila na tokratnem nastopu. Tudi Ater Era so lahko za poslušanje nekoliko zahtevnejši bend, saj so dolžine njihovih komadov precej konkretne, poleg tega pa posegajo tudi po nekoliko bolj neobičajnih strukturah in prijemih, ki bi jim lahko dodale lastnost avantgardnega in/ali psihedeličnega. Bend je kljub temu trdno zasidran v black metalu, ki je surov in neizprosen, razgiban in dinamičen pa predvsem zaradi mirnejših delov in kitarskih prijemov, ki v black metalu niso slišne ravno vsak dan. Ater Era so tokrat znova dokazali, da je Clades izdelek, ki zaseda visoko mesto v slovenskem black metalu tudi v živo pa so pokazali predstavo, ki je prepričala že skorajda napolnjeno Galo halo.
Nestrpnost je močno naraščala, ko se je z manjšo zamudo začel pripravljati oder za slavljence večera. V nasprotju s pričakovanji oder ni bil okičan z raznimi rekviziti, kar bi bilo glede na ekskluzivnost dogodka sicer povsem smotrno pričakovati, temveč je bil rezerviran izključno za glasbenike, kar je dodalo zgodovinskemu vpogledu v korenine slovenskega ekstremnega metala še večjo prvinskost. Komadov s kultnega prvenca Baptism At Savica Fall ni bilo v živo moč slišati že vsaj pet let pa še takrat v Cvetličarni le za vzorec, zato je bilo užitek prisluhniti prvič v celoti od a do ž. Čeprav originalna zasedba Igor Nardin, Uroš Lipovec, David Kiselič in Robert Steblovnik ni skupaj na odru stala že več let, je bila bojazen o morebitni neuigranosti zatrta v hipu, saj je četverka na odru v vrhunski formi, tako vokalno kot inštrumentalno, od potresnega Robijevega bobnanja do izrednih solaž izpod Nardinovih prstov. Le še piko na i so predstavljale v živo izvedene piščali in recitali iz Prešernovega Krsta pri Savici ter prastara Matricide in This Is My Art, ki sta se prvič pojavila že na demu Gods of Počka, nepozabni poganski prvi del pa se je zaključil ob zvokih Sons of Fame. David je svoje mesto nato prepustil drugemu frontmenu benda, Arturju Felicijanu (danes Dekadent), ki je s svojimi nekdanjimi kolegi spomnil na bend, ki je na zgodnje ustvarjanje Noctiferie imel bržda največji vpliv tako da odlično izvedena Dissection klasika Where Dead Angels Lie niti ni bila tako presenečenje. Noctiferia je z Arturjem na vokalu s komadi Grief to Master, Err to Hell in Aught Against Thee spomnila na najbolj famozni album benda, legendarni Per Aspera, s še drugo priredbo Samael (Baphomet's Throne) pa še na bend, ki je imel prevladujoč vpliv na drugo obdobje ustvarjanja skupine. Po skoraj dveh urah se je Noctiferia od peklensko vroče Gala hale poslovila s svojim največjim hitom Fond of Lies, videospot katerega je pred slabimi desetimi leti več tednov kraljeval na prvem mestu takratnih Videospotnic in tudi širšo publiko opozoril na slovenski ekstremni metal. Tako kot je Noctiferia z obletnico Baptism At Savica Fall opozorila, da je kljub žanrskim spremembam in ne glede nanje preprosto eno največjih in najpomembnejših imen slovenskega metala, ki je pečat pustilo tudi onkraj meja naše države.
na vrh