Sobote so za večino dela prosti dnevi in posledično ni težko najti dobre zabave za polnjenje baterij pred prihajajočim delovnim tednom. Mednje pa seveda spadajo tudi glasbeni koncerti. Dan po uvoženem prazniku zaljubljencev in na zgodovinski olimpijski dan za Slovence, predvsem za ljubitelje najhitrejše moštvene igre na svetu, pa seveda tudi ljubitelje smučarskih skokov, se je v gorenjski prestolnici obetala kvalitetna zabava. Lokacija – kranjski Bazen. Kranj je bil že od nekdaj rockersko mesto, a je z počasnim upadom dogajanja v Downtownu, scena nekako zamrla. K sreči so se tudi Gorenjci začeli prebujati, najprej s Trainstation-om, zdaj pa se kot kaže prebuja še Bazen.
Pozitivne vibracije in rockersko-metalsko katarzo so ta večer obljubljali italijanski Animalhouse ter verjetno eden najboljših Iron Maiden cover bandov sploh – slovenski Iron Median. Ta ekstremno topel februarski večer, so se živi nastopi dogajali po večjem delu Gorenjske kot tudi Ljubljani in prihod v dvorano, se je zdel kot prihod v hišo duhov. Na parterju se je »drenjalo« dovolj obiskovalcev, da bi lahko odigrali kako hokejsko tekmo, a vsaj gneče za šankom ni bilo. K sreči se je dvorana začela le počasi polniti, pričetek nastopov pa se je razumljivo premikal proti deseti uri.
Animalhouse so italijanska cover skupina, ki prihaja iz Gradišča ob Soči, le nekaj kilometrov od slovenske meje. Pogled na njihovo rahlo zastarelo internetno stran pokaže, da večino nastopov opravijo ravno v krajih ob slovensko-italijanski meji; in ker so z vstopom Slovenije v veliko srečno evropsko družino meje »padle«, fantje in dekle nastopajo tako na zahodni, kot tudi vzhodni strani te politične ločnice. Ker mi je bila skupina popolna neznanka in ker internetno iskanje ni obrodilo mnogo sadov, sem se oprl na podatke iz napovednika. Animalhouse naj bi igrali priredbe legendarnih zasedb kot so Motorhead, Metallica, Deep Purple, Led Zeppelin in podobno. Slišalo se je kot dober recept za odlično zabavo. Uvodni takti Motorhead klasike Ace of Spades so dali vedeti, da Animalhouse ne bodo dopustili, da bi občinstvo mirovalo, vendar so kljub temu morali vložiti precej truda, da so to tudi dosegli. Mogoče je bil kriv rahlo tog začetek in na pol prazen parter, vendar so se Italijani potrudili in z vsakim sledečim komadom, v gibanje in sodelovanje zazibali več ljudi. Če sem prav razumel, je bil to premieren nastop skupine v novi postavi. Slike na njihovem webpageu namreč kažejo celo tri kitariste in pevca, v Kranju pa so se predstavili z dvema kitaristoma, kar je roko na srce vrh glave, mikrofon pa je tokrat segrela plavolasa pevka. Mogoče je sprememba postave kriva za izpust Metallice in Deep Purple iz setliste, mogoče pa le omejen čas nastopanja. Kakorkoli že, fantje in dekle so po nekaj skladbah resnično začeli uživati nastopu, publika pod odrom pa posledično noreti. Kitarist z Brian May frizuro je za slide po vratu uporabljal namesto obročka, kar pločevinko Zlatoroga, pevka je izkoriščala instrumentalne dele za razgibavanje vratu, gologlavi karizmatični basist pa je prevzel vlogo glavnega zabavljača in komunikatorja z občinstvom. Tehnično sicer ne najbolje izveden, a kljub temu energetičen nastop so zaključili z Rage Against the Machine klasiko Killing in the Name Of. Animalhouse so po prikazanem povsem soliden cover band, ki ga boste verjetno še največkrat srečali na rockerskih in motorističnih zabavah, že naslednji nastop pa je prav tako v Sloveniji, in sicer v soboto 22. februarja v motoklubu v Preserju nad Branikom.
Z dodobra ogretim in številčno dopolnjenim občinstvom so se Iron Median spopadli malo pred enajsto uro. Skupina opravi le nekaj nastopov na leto, saj jo tvorijo člani drugih zasedb, zaradi kvalitete izvedbe, pa priporočam nenehno preverjanje koncertnih napovednikov in obvezen obisk koncerta ob prvi priložnosti. Zasedbo sestavljajo bobnar Tine Horvat (The Bananas, basist Alen Steržaj (Big Foot Mama), kitarist Matjaž Tozon (Billysi), kitarist Helmut Frangeš – Maco (Sausages) in pevec Sergej Škofljanec (San Di EGO). Lahko bi rekli zvezdniška zasedba z dolgo kilometrino izkušenj ter skupno ljubeznijo do ene od najpomembnejših skupin v svetu heavy metala – Iron Maiden.
Z Iron Median sem se tokrat srečal tretjič; nazadnje smo skupaj na Metelkovi dobro leto nazaj ,dve minuti do polnoči, zaman čakali na konec sveta. Presenečenj tudi tokrat ni bilo. Fantom se vidi, da niso na odru samo zato, da bi osrečili občinstvo, ampak da igranje priredb Iron Maiden zelo osrečuje tudi njih. Posledično je vzdušje na odru popolnoma sproščeno, lahko bi celo rekli, da vlada evforija, ki pa se seveda nalezljivo prenaša tudi na vse pod odrom in ni ga bilo človeka v dvorani, ki bi le stoje opazoval koncert. Maiden klasike pa so tako ali tako že ponarodele in bučno petje publike je, kot na koncertih njihovih vzornikov, spremljalo cel koncert. Ker noben Maiden koncert ne sme miniti brez Eddija, je le-ta tudi tokrat delal družbo na odru, predvsem Matjažu, pri čemer se je kar nekajkrat zdelo, da kitaro igra sam Eddie! Maco je bil popolnoma v elementu, svojo Charvelko je drgnil kot pri norcih, na glavi kitare pa mu je delal družbo mali svetleči možicelj – na trenutke se je zdelo, da je padel popolnoma v trans in hipnotično odigral svoje delo. Tine, čeprav najvišje postavljeni, a obenem najmanj vidni član zasedbe, je nase opozarjal z ritmičnim bobnenjem in udarnimi prehodi, pri čemer ni prizanašal nobenemu kosu svojega seta, Alen pa je s svojim Fendrom pretresal notranje organe. Sergej pa kot vedno, Sergej! Pristno »trbovščino« med pavzami je spretno levil v Dickinsonov vokal med komadi in poskrbel za vrhunsko imitacijo in interpretacijo le-tega; kar nekajkrat je namreč, v že tako visokih vokalnih delih, le-te odpel še višje od originala in tako dokazoval moč in natančnost svojih glasilk. In za povrh vsega še ves čas odštekan kot zna biti le sam, za nameček pa nam je serviral še uvod v Sinatrino legendarno Delilah. Za moje pojme eden najboljših slovenskih frontmanov! Če bi že iskal dlake v jajcu, bi si morda želel le, da bi fantje naštudirali še kakšne druge skladbe iz obsežnega repertoarja svojih idolov. Tako luč, kot tudi zvok, sta bila pri obeh skupinah odlična in le želimo si lahko, da Bazen postane pogostejši gostitelj rockovskih prireditev.
Up the Irons!
na vrh