Nine Inch Nails na Dunaju

Bil je petek. Iz deževne Ljubljane smo se z agencijo Koncerti.net odpravili na nekaj urno pot proti Dunaju. V Celju ter Mariboru smo pobrali še tistih nekaj srečnežev oboroženih z majicami ter verižicami z logotipom NIN, ki so si pravočasno zagotovili karte. Torej avtobus je bil poln. Navdušenje ter pričakovanje do velikega dogodka je kar puhtelo iz avtobusa, ki je veselo skakljal po luknjasti avstrijski avtocesti.
Bolj smo bili blizu cilju, lepše je bilo vreme. In naposled smo končno prispeli v sončno in prijetno toplo avstrijsko prestolnico.

Z Andreo sva naredili kratek ogled Stephansplatza, kar je itak obvezen ritual vsakič ko sem na Dunaju.
Ob sedmi uro so se odprla vrata v tisti dan za naju definitivno svetišče z imenom Gasometer.
Najprej sem na okencu dvignila karti, za čuda brez kakršnega koli problema nato je Andrea morala varnostnici obljubiti da ne bo metala stvari na oder. Namreč imela je neko darilno flaško likerja, ki je bila očitno videti rahlo sporna.
Torej Gasometer. Ljubim to dvorano. Prijetne oblike, brezhibno ozvočenje, prijazen kolektiv. Tam se vedno počutim domače.

Ura je bila nekaj minut pred 20:00, ko je na oder prišla predskupina Ladytron. Dvorana je bila ob tem času še obupno prazna.
Ladytron prihajajo iz Anglije, ena članica banda pa izvira iz Bolgarije.
Njihov nastop je izpiljen do potankosti. Lično oblečena dekleta, ter pridni fantje. Kombinacija pravih inštrumentov z elektronskimi sintetizatorji. Poleg tega pa je vsako pesem pospremila drugačna barva luči. Slabe pol ure odličnega elektropopa, ki te spravi na noge. No ja. Če nisi Avstrijec. Pospremili so jih precej ravnodušno. Vendar so bili odlični.

Na oder se kar naenkrat zgrnejo rodiji. Namreč imajo le dobre pol ure za pripravo odra za The band, zaradi katerega smo vsi tukaj. Pridni so kot mravljice. Na oder je en izmed njih celo privlekel velik kartonast tul, na katerem je bil narisan obraz. To je bil namreč pripomoček k pripravljanju pravilne velikosti glavnega mikrofona za zvezdo večera. Česa takega še nisem videla.
Torej čas je še za zadnje opravke kot je skok po avstrijsko pivce.

Dvorana je nabito polna. In to kljub dejstvu, da so tu igrali tudi en dan prej.. Kljub temu da sem bila že nekajkrat v Gasometru, toliko ljudi še nisem doživela. Vse je že vršalo od nestrpnosti.

Zaslišijo se težki industrijski zvoki. In bum. Na oder pridrvi Trent Reznor z Nine Inch Nails.
Navdušenje je neskončno. Koncert so odprli s Pilgrimage.
Nekaj časa je še potrebno preden dojameš, da si na koncertu take mega skupine Nine Inch Nails.
Mr. Self Destruct te dokončno zbudi. Sledi še lep del komadov iz albuma The Downward Spiral - Piggy, Heresy ter March Of The Pigs.

Nekako sem pričakovala neke bajne svetlobne efekte, big screene,..konstrukcija odra je bila sicer precej preprosta, a vendarle zelo učinkovita. V ozadju dolgi svetlobni reflektorji nad odrom pa viseče luči z ročaji, da jih je bilo moč zagugati. Menjavali so se rdeči, beli reflektorji velikokrat pa je oder prekrila tudi umetna megla.

Energija na odru je bila božanska. Band poln adrenalina, perfekten sound. Dokaz da Trent opravi svoje delo dvesto procentno. Vročina v dvorani je naraščala do maksimuma.

Prvi večji val navdušenja je nedvomno prinesla Closer. Rahlo delikatno besedilo, a beat kot se šika. Udarno in dirty. Tako se je nadaljevalo tudi naprej. Do muss komada, ki ne manjka na nobenem koncertu. La Mer je umirjena inštrumentalna skladba, ki lepo pokaže česa je Trent sposoben. Ena lepših.
Ne gre spregledati tudi Hurt. Dobršen del odigra Trent solo na klaviaturah, v temačnem ambientu obsijan z lučjo. Prelepo. Dvorana je zapela. Kmalu se mu pridruži še preostali del NIN in energija je spet nazaj.

Sledil je super komad The Hand That Feeds, ki te kar požene v zrak, ter za konec Head Like A Hole. Za zaključek po odru poletijo še inštrumenti, kitarist Aaron se obesi na zvočnike in prav tako hitro kot so na oder prišli, tako hitro tudi odidejo.

Fenomenalna ura in pol. Eksplozivni performance, perfektno ozvočenje. Skladbe so se prelivale ena v drugo, vmes ni bilo nikakršnih pavz. Trent ni spregovoril niti besede. Vse kar nam je želel povedati je izrazil skozi svojo umetnost – glasbo. Priča smo bili neverjetno orgazmičnemu nastopu. Težko je opisati – to enostavno morate sami doživeti. Skratka nepozabno…