Bodimo kruti! Tretje dejanje postojnskega blues festivala je po nastopu Ane Popović (RockLine reportaža tukaj) tokrat postreglo s težko pričakovano prizemljitvijo, ki je končno pomirila oči in glavno besedo, kot se za dobro glasbo spodobi, ponovno predala čutilom, katerih primarna naloga je zaznavanje zvočnih valov! Nastop britanskih blues rokerskih herojev Nine Below Zero je v center dogajanja ponovno porinil glasbo kot enega bistvenih načinov umetniškega izražanja. Tukaj ni prostora za bohotenje medijskega pompa, šminkeraja ali bleščanje kakega slednjemu sorodnega odrskega kiča. Stvar je popolnoma preprosta. Pri Nine Below Zero štejeta edino preprosto izdelana odrska prezenca, oropana vsakršne zvezdniške nadutosti, nesporna glasbena kvaliteta in karakter. Kombinacija, ki je garant uspešnosti.
Nine Below Zero se predstavljajo kot kvartet izkušenih glasbenih žrebcev, ki ne izgublja časa z leporečjem. S tem ima nekaj gotovo opraviti dejstvo, da gospodje skozi gosto nosno rastje že desetletja nesramno vdihavajo hlape bluesa, ki so ga z leti uspešno ukrotili z dodajanjem prepoznavnih arom popularnejših glasbenih prijemov. Sliši se kot pravšnji recept za noro glasbeno izkušnjo in Nine Below Zero so brez dvoma pravi naslov zanjo. Dennis Greaves in Mark Feltham sta po Bluesiani (RockLine reportaža tukaj) in Piranu (RockLine reportaža tukaj) tudi v Postojni prepričala s podajanjem prvovrstne, na bluesu temelječe melodične igre, ki se po granulaciji in pikantnosti lahko primerja z najprepričljivejšimi akterji žanra. Seveda ne gre pozabiti niti na drugo polovico Nine Below Zero četverca, ki ni nič manj impozantna, pravzaprav ob nenehnem podajanju grabežljivih bluesovskih vsebin nosi glavnino bremena zasedbe. Vir izjemne muzikalične vezljivosti Nine Below Zero se skriva v kompaktno stoječi ritem sekciji, ki je imensko verjetno tudi najbolj prepoznavni del zasedbe. Tvorita ga Gerry McAvoy in Brendan O'Neil, stara tovariša, ki se ju boste spomnili še iz časov, ko sta poganjala ritmično kolesje ene najatraktivnejših bluesovsko orientiranih zasedb, v smislu pristnosti glasbenega sporočil pa verjetno tudi blues rokerske mašinerije vse do danes še neizzvanega slovesa. Seveda je govora o famoznemu kolektivu Roryja Gallagherja. Gerry in Brendan sta ponovno pokazala, da se poznata v sleherni detajl. Vsak najsibo še tako nepredvidljiv obrat prvega je bil pospremljen z nenadnim a obenem tudi spontanim odzivom drugega ter seveda obratno. Proč s pretiranim ritmičnim poigravanjem, dvojec je vseskozi stal precej bazično, kar je seveda razumljivo. Žmohtna in temu primerno hitro nalezljiva ritmična perfekcija dvomljivih moralnih vrednosti, izza katere rado pokuka tudi nepogrešljiva prvinska surovost, ki ne skriva potenciala za vehementno obračanje žolčnih kamnov poslušalca! Dvojec, opasan še z zvrhano mero odlično odtegnjenih spremljevalnih vokalov, je v opisani maniri dostavljal homogeno godbeno podlago, na kateri sta Dennis in Mark neobremenjeno briljirala vsak s svojimi orožji.
Nine Below Zero se zdijo kot nalašč za koncertne odre. Elementarna kombinacija rocka, bluesa in boogieja, ki ne skriva spogledovanja z novovalovskimi glasbenimi trendi iz zore 80ih let prejšnjega stoletja je energični žanrski križanec, ki neprestano diha in raste in prav na slehernem koraku v velikih curkih srka pozornost iz zbranega avditorija. Potek celotnega odrskega dogajanja sledi diktatu energičnega Dennisa Greavesa, odličnega kitarista dokaj prezentabilnega vokala, ki brez vidnega napora obvladuje tudi karakterje železnin tipa "On The Road Again", "I Can't Quit You Baby" ali Walkerjeve "Call It Stormy Monday". Večina za večer pripravljenega Nine Below Zero repertoarja je sicer ostajala avtorskega porekla. Posebej živahno je bilo ob predstavitvi skladb zadnjega albuma, kjer je po zaslugi energičnega Marka prednjačila "I'm So Alone". Markova orglična igra je vrhunska, ne tako spektakularna kot predvsem bazična in polna emocij ter poudarjenega karakterja, v vsakem primeru pa ravno prav začinjena za izrazno nošo Dennisa Greavesa, ki je po dolgem in počez pokala od impulzivno serviranih kitarskih vragolij. V tem pogledu v četrtek zvečer ni bilo lepšega od prvovrstne izvedbe standarda "Ridin' On The L & N", kjer sta si Dennis in Mark dala duška z navdušenim obmetavanjem s hudomušno zamišljenimi frazami in motivi (Dennis si je za to priložnosti privoščil celo nekaj drobtinic Claptonove Crossroads).
Nastop Nine Below Zero je brez dvoma postregel s presežkom, vsaj kar se koncertne kulture na sončni strani Alp tiče. Vživeta in v najmanjšo podrobnost uigrana odrska igra, ki sta jo za povrh pospremila še odličen zvok in konkreten obisk ljudstva (odlično vzdušje v takih okoliščinah seveda ne more izostati), so atributi na katerih je smelo graditi vse prihodnje postojnske avanture. Za konec velja nekaj pohvalnih besed nameniti tudi programskemu vodstvu festivala, ki vsebinski potek dogajanja v Postojni letošnjo sezono smelo struži z nastopi atraktivnih glasbenih imen, ob katerih postajajo mesečni spusti po Postojne vse težje pričakovani.
Fotografije: Mojca Perdih
na vrh