Koncert Nine Below Zero je stvar, ki je ne gre spregledati, kaj šele preslišati. Ti možje so na odru resnični, kot malokdo. Energija, magija, interpretacija polnočutnega odmerka blues retorike! Za vsem stojijo izredne izkušnje in znanje. Stik z "blues" izkušnjo izpod taktirke najbolj čutnih mojstrov rokovanja z njegovo veščino. Blues je najlepši in se dotika poslušalca najbolj intenzivno, kadar se ga izvaja preprosto in neposredno. Nine Below Zero so tipični primer idealne simbioze štirih glasbenikov, štirih elementov, ki gradijo idealno bluesovsko telo. Pričakovanja so bila torej velika.
Dennis Greaves ostaja tudi danes steber Nine Below Zero. Njegov mojo govori sam zase. Njegova sivolasa, izdelana odrska statua izjemne karizme ostaja samo z zvokom kitare in vokalno interpretacijo garant ene najatraktivnejših starošolskih »white blues« zasedb Velike Britanije, ki še vedno aktivno brcajo in to od leta 1977 dalje. Orglice namesto klaviatur, so posebnost Nine Below Zero. Zato je od leta 2001 ponovna integracija originalnega člana skupine, sicer orgličarja in vokalista Marka Felthama za blues retoriko Nine Below Zero, kot sol za pošteno govejo juho! Brez Felthama pač ne gre. Ritem linija te legendarne zasedbe je danes domena bivšega člana zasedbe Roryja Gallagherja Brendana O'Neilla na bobnih ter basista Briana Betthama, ki je potem, ko je davno tega snemal s skupino album »Third Degree«, Nine Below Zero zapustil, a se v začetku letošnjega leta znova priključil v ekipo. V njej je nadomestil Garryja McAvoy. Tudi McAvoy je znano ime iz časov večletnega sodelovanja z Roryjem Gallagherjem.
Nine Below Zero so vskočili v program letošnjega postojnskega blues festivala pravzaprav skozi zadnja vrata. Zadnji hip. Kot urgentno nadomestilo oziroma zamenjava za nastop Billyja Brancha, ki je moral svojega odpovedati. Krasno. Orgličar Mark Feltham za orgličarja Billyja Brancha torej. Sliši se več kot dovolj pošteno.
Nastop Nine Below Zero je bil po pričakovanju razdeljen v dva dela po 40. minut z vmesno, pravzaprav epsko, kar 40. minutno pavzo. Takšen premor mora biti očitno predpogoj gostinskega objekta, ki oddaja prostore, da se program festivala sploh lahko odvija na lokaciji, saj lahko lastnik le na tak način izžame dodatnih cekinov od žejnega občinstva. Obisk je bil znova zelo lep. Mize nabite do zadnjega kotička. Nine Below Zero so na odru hitro narisali svojo prepoznavnost s specifikami blues vraž, ki seveda kraljuje zlasti v izvedbi avtorskega materiala, prisotne pa so zapeljali zlasti z ustaljenim sentimentom znanega, sebi lastnega humorja, s katerim so na skrajno nalezljiv način razbili bariero med skupino in občinstvom. Prvi del nastopa je sklenila energična varieteta Willie Dixonove Talk To Me Baby skladbe, ki jo je v začetku šestdesetih prvi posnel bluesovski »kralj slidea« Elmore James.
Enormna pavza je gotovo vplivala »prožno« tudi na sam kvartet, ki je v nadaljevanju nastopa privzeto ležernost združil očitno z dejstvom, da se na nastop kdo ve kako ni bilo treba koncentrirati, saj so fantje vskočili na zadnji vlak v Postojno, v funkciji substitucije. To se je odražalo zlasti na nekaj nepotrebnih pavzah, teatralnih sprehodih Greavesa z odra, praznino katerih je moral na odru hitro zapolniti s svojimi vložki Feltham. Nine Below Zero so vsekakor namazani z vsemi žavbami in tako prekaljeni, da te hitro speljejo s svojo odrsko suverenostjo in izjmeno samozavestnim karakterjem mimo teh opazk. A se je čutilo zlasti v koncu nastopa, ko je Greaves že nazdravljal s pivom občinstvu, da je zasedba z glavo drugje. Znova je godila še ena Dixonova priredba I Can't Quit You Baby, ki jo je Graeves odigral precej bolj mehko, prožno in »organskozvočno«, kot velja to za podivjano hrupno različico Led Zeppelin verzije na njihovem studijskem prvencu. Povsem nova boogie-jevska A Little Understanding, ki so jo posneli Nine Below Zerop za album »The Co-Operated« skupnega sodelovanja z Glennom Tilbrookom, je počasi privedla tudi drugo polovico nastopa h kraju. To so fantje sklenili s standardom On The Road Again - adaptacijo Alana Wilsona povzeto po izročilu skladbe istoimenskega naslova izvirnega avtorja Floyda Jonesa, vsem precej bolje poznano v režiji legendarnih blues herojev Canned Heat. Tu so se fantje znova razplamteli, še posebej je držal na nogah avditorij Feltham s svojo presunljivo veščino obvladovanja orglic na krilih improvizacijske norije, s katero se je zasedba tudi poslovila z odra, še prej pa spravila k sodelovanju celoten avditorij.
Dodatek o načeli Nine Below Zero teatralno z nadaljevanjem On The Road Again, kateri je sledila ena njihovih najbolj prepoznavnih avtorskih skladb Wooly Bully. Kvartet je še zadnjič vzdignil na noge občinstvo z Roy Headovo soul blues klasiko Treat Her Right, v katero je vpel (zlasti zaradi velike združljivostne kompatibilnosti vodilnih motivov) na zafrkljiv način The Kinks standard You Really Got Me.
Kratko, a sladko! To pot z nekaj odvečne ležernosti, vendar v vsem korektno. Očitno je skupina pristopila kanček levoročno in ne povsem osredotočeno na Postojnski nastop, čeprav je fantom na obrazu pisalo, da polno uživajo. A primerjava z izkušnjo prejšnje turneje, ko so fantje igrali tudi po tri ure s kombinacijo akustičnega in električnega repertoarja, je jasno nakazala, da so Nine Below Zero, kljub atraktivnemu in še vedno v vsem visoko kredibilnem nastopu, to pot pristopili do postojnske publike kanček rezervirano.
na vrh