Tako lepega ambienta pa res že dolgo ni bilo na razpolago, kar se našega klatenja po koncertih tiče. Piran se imenuje destinacija. Slovensko primorje. Razvajanju ni in ni bilo videti konca. Bolj posrečenega kraja kot je Gledališče Tartini ne bi mogel najti. Okej razen neprijaznih cen piva (3,00€), je bilo vzdušje res darežljivo, sploh pogled na sloko "biljeterko".
BLUESBACK (20.10 – 20.40):
Deset minut preko osme zvečer so na oder stopili slovenski mladci Bluesback. Kvartet v postavi Peter Orlič (vokal, kitara), Marko Stropnik (kitara, spremljevalni vokal), Mitja Stropnik (bobni) in Willy DeMattia (bas kitara), ki je doma iz mesta Milje pri Trstu v Italiji, je odprl koncert s priredbo skladbe Takin' The Hit (orig. Joe Bonamassa) in takoj opozoril, da ni od muh. Sprva je kazalo da gre zgolj za power trio, ki bo mikastil le instrumentale, a me je prihod četrtega člana (pevca/kitarista) čez nekaj kratkih minut že demantiral. Vraga, kako mladim gladko teče tehnika dandanes. Glavni kitarist gotovo ni videl 20 pomladi, v rokah pa je brez zavor masiral srebrno Ibanez lepotico (Joe Satriani signature). V skovanki R&B-ja in soul funka? Da tudi to je mogoče. Fantje so v repertoar vpletli dve skladbi svojega avtorskega porekla. Zlasti je vokalist opozoril, da mu je Glenn Hughes velik vzornik. Premogel je zelo lep barvni soul odtenek in zelo samozavestno improviziral z njim. Bluesback so mlada tvorba, ki bi morala izdati svoj CD že leta 2002, pa se to zaradi neposluha domačih založb žal ni zgodilo. In verjemite. S prikazanim občinstva še zdaleč niso pustili ravnodušnega. Uspela predstavitev skupine, ki je vzbudila zanimanje.
NINE BELOW ZERO (21.00 – 22.10):
Ime Nine Below Zero prihaja od skladbe Sonny Williamsona. Kvartet, ki je poseben po tem, da ima v postavi orgličarja. Fantje so prikorakali na oder in udarili naravnost. Spomin na mladce Bluesback so kar odplaknili iz moje glave in ušes. Dennis Greaves, steber Nine Below Zero je samo z zvokom ene kitare pomedel z vsem kar smo prej slišali na dveh kitarah okrog katerih je bilo kar precej vrtoglavega pretegovanja in trošnje not, česar blues nikakor ne zahteva. Ritem linija te legendarne zasedbe je domena bivših članov Roryja Gallagherja in sicer Gerryja McAvoyja na basu in Brendana O'Neilla na bobnih. Seveda bi ob teh treh imenih dobil odlično platformo za pravi udarni power blues trio. Ker pa tovrstnih formacij mrgoli naokoli, je integracija orgličarja Marka Felthama več kot na mestu, saj daje ravno ta člen glasbi Nine Below Zero poseben čar.
On The Road Again, naša stara prijateljica in znanka izpod znamke starih dobrih prdcev Canned Heat v precej bolj živahni različici, kot sem sprva pričakoval. Lenobni ritem je prava osnova za ogrevanje prstov, vendar pa so bili Nine Below Zero kar pridno ogreti že v začetku. No koncert je pridobil na dinamiki in poskočnosti skozi R&B razuzdanko Yeah, Yeah, Yeah, kateri je sledil nenaden preskok in premik prestavne ročice v še višjo prestavo na southern boogie frekvence skladbe We Rock The House, kjer je skupina prvikrat zahtevala, da občinstvo puhne nekaj atomov energije nazaj proti odru s petjem refrena.
Možje so na odri izžarevali izredno kemijo in visoko stopnjo medsebojnega poznavanja. Delovali so izredno lahkotno in sveže, sproščeno, povsem preprosto in dostopno. Morda je vzdušje pokvarilo dejstvo, da so v parterju bile razložene mizice, okrog katerih so posedali obiskovalci. Torej kontakta na relaciji publika in skupina ni bilo tistega pravega, ko se publika prepusti voditi skupini. Vseeno pa smo vsi družno gromko nagrajevali točke izredne magije, ki jo pričarajo lahko le Nine Below Zero. Tu so bile obvezne Homework, Get Me A Car, Get My Mojo Workin'. Morda odvečna priredba Walking By Myself, glede na njeno obrabljenost širom zemeljske poloble, pa vendar odigrana enkratno, da bi se še sam Gary Moore zamislil nad svojo formo. Zelo je vžgala tudi Talk To Your Daughter (original J.B. Lenoir).
Posebna točka, da ne rečem kar vrhunec koncerta, pa je bila podaljšana izvedba Willie Dixonove klasike I Can't Quit You Babe, ki jo večina pozna kot predelavo v rokah Led Zeppelin, na katere nas je Greaves spomnil z vključkom glavnega motiva skladbe Black Dog v zaključku Cold Cold Heart. V I Can't Quit You Babe je prevzel glavno vlogo orgličar Mark Feltham. Dejansko je fantom uspelo ustvariti skozi erotično odpeljano zibanje v čvrstem blues ritmu domala hipnotično zapeljivo vzdušje, ko človek izgubi občutek za čas in prostor in ga čar glasbe odpelje v svoj svet.
No tudi nadlogam se nismo izognili to pot. Greavesu je crknil Marshall. Povsem nedolžno se je poigraval in pravzaprav zabaval občinstvo, potem ko je zaprl "volume" na izhodih. Kitaro je približal povsem k mikrofonu in se zabaval s solostičnim improviziranjem. Pri občinstvu je vžigal s to točko popolnoma. Ni pa bil ravno navdušen, ko je hotel znova "zakurblati" mašino, saj se ojačevalnik ni več odzval. Kaj se je dejansko zgodilo, me nikar ne sprašujte, a po koncu te točke so se fantje poslovili z odra.
Mar je konec? Na oder je prihlačal kitarist predskupine Bluesback in priredil svoj "rack" za uporabo Greavesu. Torej Greaves bo nadaljeval špil, a na ojačevalcu predskupine. Torej Nine Below Zero lahko nadaljujejo. Aleluja. Medtem, ko je Feltham zamotil občinstvo s krajšim solističnim vložkom na odru, se je Greaves še vedno ukvarjal s svojo Fender Stratocaster. Feltham je dodal ob prihodu na oder le komentar glede znamke Marshall: "Made In England!".
Komaj so odigrali še dve skladbi, že so se poslovili. Po komaj eni uri? Štosiranje z Wooly Bully ter instrumentalnim polnilom v Stonebridge Chase nikakor ni potešilo občinstva, ki je bil tako že po uri in deset minut prisiljeno iskati zabavo kje drugje na slovenski obali. Bila je sobota in o-ho-ho! Še dolga noč.
Koncert Nine Below Zero je stvar, ki jo moraš obiskati, ne glede na to ali si ljubitelj bluesovskih zvrsti glasbe ali ne. Ti možje so na odru resnični, kot malokdo. Zvok, energija, magija. Za vsem stojijo izredne izkušnje in znanje. Pa vseeno. To je bil znova tisti trenutek, ki ga začutiš, kadar ti ponudijo "blues" izkušnjo le najbolj čutni mojstri rokovanja z veščino bluesa. Že sam preskok te energije med predskupino in Nine Below Zero, je potrdil, da so Nine Below Zero težko dotakljivi. Trenutek, ki ponudi spoznanje da je blues najlepši in zadeva poslušalca najbolj intenzivno, kadar ga igraš preprosto in neposredno, brez ovinkov in prevelikih eksperimentov. Nine Below Zero so tipični primer idealne simbioze štirih glasbenikov, štirih elementov, ki gradijo idealno bluesovsko telo. Mladostno ohranjeni.
na vrh