Impericonova tržno-glasbena karavana se je minuli konec tedna vnovič mudila tudi pri nas. Tržni in glasbeni prostor ji je nudil CUK Kino Šiška. Nemški/evropski, spletni povezovalec trdosržne narave pa nam je v sodelovanju z domačim, koncertno-organizacijskim dvojcem Umazana dihurja, predstavil (kar) sedem izvajalcev, več ali manj metalkorovskega značaja.
Spoj metalske in pankovske tradicije, kot se zdi, prinaša vidne in izrazne novosti, ki zahtevajo posodobitev na ravni poslušalčevega očesa/ušesa. Novodobna podpora glasbenim scenam in oznanjevalcem edinega, pravega, česarkoli že se kaže v trgovanju z dobrinami - t. i. merchandising je izvajalčevo orodje, s katerim (ob)stoji, ni več važno, koliko časa in kako sploh stoji. Istočasno pa se skozenj kaže/meri oboževalčeva pripadnost skupnosti. Ta (se) izraža skozi ikonografijo na poslušalčevem, uniformiranem izgledu. Pristno, mar ne?
Na mejah moderno-metalskega, glasbenega nabora, se zdi, da torej sodobna, trdosržna karavana širi in utrjuje vse vidnejšo idejo Imperija, pripravlja se strateški načrt: Uniformiraj, če si že razdvojil, nujno trči, da bi razdelil!
Zid smrti v hardkorovsko-metalski, koncertni folklori izraža ravno to. Dve, več ali manj prisilno, ločeni strani koncertnega obiskovalstva/poslušalstva, se zaletita oz. simulirata trk, o mošanju ob priliki, prej (si) kupi izraznost!
Zbegan od (pre)enoizrazne baze oboževalcev, razpršenih po prizorišču dogodka, čakajočih na svoje prosvetitelje treh velikih držav in enega skupnega Imperija, sem se skoncentriral šele ob dejstvu, da me je prvi bend, avstralski Hand of Mercy, kar precej (ne)varno, zopet vidno/izrazno, spominjal na prvake obravnavanega žanrskega hibrida in sodržavljane, Parkway Drive. Pri slednjih si drznem povzeti, da so šele, očiščeni stilskega razdvajanja (v smislu: to je metal, to je core...?) in sledoči lastnemu izrazju na slušni in nevidni ravni, dosegli uspeh, v smislu dokazovanja istovetnosti mešano-žanrskega izražanja.
Če se moje poslušalsko oko ne moti, seveda, je bobnar avstralskih HoM nosil majico s kričečim napisom UNFD - založba Unified, ki je nastala z združitvijo dveh manjših. (Ne)varno, že po obliki zapisanega, spominja na neke narodno-združenjske aparate, ki tako učinkovito "skrbijo" za svetovni mir, tako kot "dobro" in predvsem "nepristransko" združuje evropski soidejnik, nemški Impericon? Kot izvenporočevalsko zanimivost bi izpostavil, da je ime v izogib pravnomočnim obtožbam italijanske znamkovne firme Imperial Clothing, moralo biti nadomeščeno bodisi z Imperation bodisi z Impericon, obe imeni sta posledica sklapljanja dveh izrazov, enega celo okrajšanega
(-con.: conspiracy, ang. zarota). Sklop Imperation (z)druži pojma generation in empire.
Izglasovati smo ga morali mi, vsevidno in vseslišno poslušalstvo! Kako ljudsko!
Po uvodnem, 20-min. nastopu z glasbenim programom nadaljuje progresivnejša metalkorovska različica, prav tako avstralski, Northlane, pri katerem bi izpostavil inovativen vokal, ki z dogovorjenim, inštrumentalnim standardom mešano-žanrskega, pridobiva na svojevrstnosti glasbene skupine, dobro pa jo v tržno znamko zapakira pevec z izvrstnim, ljudsko-povezovalnim medtekstom.
Zaradi službenih obveznosti v obliki sestanka ekipe RL-ja, sem sledeče, ameriške Hundredth, žal moral izpustiti. Mogoče velja izpostaviti, da trdosržneže odlikuje njihova neprofitna organizacija Hope for Humanity, kjer z zbiranjem sredstev pomagajo človeštvu. Upam, da ne po bonovsko? (op. pevec U2)
Trenutno delajo na projektu čiste in predvsem zastonjske vode za vse, ki so tega osnovnega vira, zaradi tega in onega, "profitnega" razloga, prikrajšani.
V drugo polovico koncerta nas je, s podobno minutažo kot poprej, popeljal francoski Betraying the Martyrs, ki mestoma spominja na bende tipa Born of Osiris, dostikrat pa jim "ponagaja" tehnična plat izvajanja, nisem pa, razen v ikonografskem oz. simbolnem sporočanju (beri: križ v imenu logotipa na bannerju), opazil nič judo-katoliškega. Najbrž je bilo temeljno, st.- in novozavezno, versko (raz)kritje, skrito v popačenosti izvajalskega, nečistost potujočega zvoka ali subliminalna sporočila katoliškega metala?
Ustavil bi se pri, zopet avstralskih, I Killed the Prom Queen. Kaj pomeni 10 minut več na odru na tovrstnih prireditvah? Za sam spojeni žanr je recimo, zelo pomemben dejavnik split CD-ja, ki v začetku samega obstoja, v zadnjem desetletju prej. st., pomaga pri nižanju stroškov benda. I killed the promo(tional) queen? Kakorkoli, če je na nasprotnem polu CD-ja vse bolj odmeven, po možnosti domači povzpetnik (Parkway Drive), je 10 minut v grobem dokazanih. Seveda, se v razvoju benda zgodi še veliko drugega, ki pa bistveno ne vpliva na dolžino glasbenega programa. Zadnji v dokazih, ki jih prilagam, je vokalist skupine IKTPQ, baje najbolj reden dosedaj, sicer bivši basist The Red Shore, ki nas je ogrel do točke začetka nastopa sandieških Carnifex.
Z oznako death-core se ne bi kaj preveč ukvarjal, saj kar sama pade v kontekst, tako kot so "padli" v združevalno karavano tudi Carnifex, saj so se pridružili obravnavanim kot zamenjava še enih predstavnikov hibridnega, Miss May I. Če je zmes Carnifex malo bolj metalska, ni prav nič narobe. To dokazuje tudi malo bolj razločen ter poln zvok, ki ga je bilo moč slišati na tisti četrtkov večer, v hramu slovenske, alternativno-urbane scene. Izpostavil bi prihajajoči album (april, 2014). Nova pesem, ki so jo predstavili, vsebuje enake komponente kot pri avstralskih sodobnikih PD, s tem je dokazana istovetnost mešano-žanrskega izražanja. Torej lastni izraz zunaj neke povezovalne in tipične ideje.
Klišejskost same oznake death-core pa dokazuje, zadnji, prav nič simpatični, ameriški Emmure. Stvar okusa, kaj? Umri!
na vrh