Nemci Primal Fear so v heavy metalu danes lepo usidrano in vsem dobro poznano ime. Zasedba, ki je bila ustanovljena v drugi polovici devetdesetih, kot ideja dveh odličnih glasbenikov in sicer pevca Ralfa Scheppersa (ex Gamma Ray, ex Tyrant Pace) ter basista/pevca Mata Sinnerja (Sinner), se je v srca vseh zagriženih metalskih duš zapisala zlasti po albumih Primal Fear (1998), Jaws Of Death (1999), Nuclear Fire (2001), Black Sun (2003) in Devil's Ground (2004). Možje, ki jih zaradi karakteristično surove riffovske igre, nepopustljivega marša dvojne bas bobne stopalke ter strupenega Scheppersovega vreščanja mnogi pojmujejo, kot nemški odgovor na Judas Priest, je letos izdala novi studijski album z naslovom "16.6." (Frontiers Records, 2009), ki ga je tako v sklopu letošnjih poletnih koncertov, orientiranih skoraj izključno na celini severne in južne Amerike, v avstrijskem Debantu, po nastopu v Mainzu tako, tudi drugič (in zadnjič) predstavila evropski javnosti v živo.
Da bi bilo zanimanje za obisk Primal Fear še večje, je organizator dogodka imenovanega "Night Of Rock" pripeljal na ta koncert za predskupino tudi odlične melodične hard rockerje iz Nemčije Jaded Heart. Skupina Jaded Heart je nastala leta 1990, ustanovila pa sta jo brata, odlični pevec, Michael Bormann in kitarist Dirk Bormann, katerima sta se že takoj v začetku pridružila basist Michael Müller in bivši Mad Max bobnar Axel Kruse. Širšo prepoznavnost in komercialni uspeh je skupini prinesel njihov drugi studijski album "Slaves And Masters" (1996), s katerim so dosegli preboj zlasti na Japonskem trgu ter osvojili domače množice v Nemčiji. Jaded Heart, ki so tik pred izdajo novega studijskega albuma "Perfect Sanity", so se oglasili v Debantu s postavo: Johan Fahlberg (vokal), Peter Östros (kitara), Michael "Mülli" Müller (bas kitara) in Axel Kruse (bobni). Brez klaviaturista Henninga Wannerja, a o tem več kasneje.
Prva predskupina letošnjega Night Of Rock dogodka, so bili domačini Mely. Ti so stopili na oder šele malo preko devete ure zvečer. Gre za skupino ki je v marcu letos izdala svoj četrti studijski album z naslovom "Portrait Of Porcelan Doll". Skupina, ki ste jo mogoče nekateri med vami videli leta 2006 na MetalCamp festivalu v Tolminu, se je pred kratkim okrepila z novim bobnarjem Hannesom Ganeiderjem. Kvintet je izkušen. Dve kitari, klaviature, ki dodajajo zanimive okraske, v gradnji obče temačno hipnotične atmosfere, ki leži na masivnem riffovskem zidu, z mehkejšim, čistim in kot že nakazuje ime skupine samo po sebi, otožnim vokalom. Prej H.I.M.-ovskim, kot karkoli drugega. Torej nekaka zmes dark in gothic elementov, ki pa se ne zateka k poltonski konotaciji riffov, zato v Mely, kljub počasnim ritmičnim obratom, ni mogoče iskati česa, kar bi nemara dišalo po "doom" vzgibih. Solaž ni. Mely skrbijo, da ostaja visoko vzdušje neprizadeto. Skupina je pričarala odličen zvok, ki je izpostavil pomen riffovskega objema v izrazu skupine. Fantje so to kronali z odličnim nastopom in s pridom izkoristili ugodne karakteristike velikega odra in odlične akustike dvorane. Torej Mely izstopajo iz povprečja avstrijskih skupin, ki jim po večini kronično primanjkuje lastnega šarma, karizme. Skupina je dobrih 50. minutah ponudila širok repertoar štirih studijskih albumov s pozornostjo usmerjeno na "Portrait Of Porcelan Doll". Zelo smel nastop.
Drugi so stopili na oder klasični nemški hard rockerji Jaded Heart. Skupina, ki je zlasti v Nemčji sredi devetdesetih dvignila veliko prahu s svojim drugim albumom "Slaves And Masters" (1996), danes pravzaparav životari na robu prepoznavnosti. Ali pa je občutek tak le, ko prideš na njihove koncerte v Italijo ali Avstrijo. Skupina, ki je nikakor ne uspem srečati na odrih, ko bi nastopila skupaj s klaviaturistom Henningom Wannerjem, je to pot nastopila celo v okrnjeni postavi, kot kvartet. Pevec Johan Fahlberg nam je razložil, da se je Wanner pred kratkim huje poškodoval v prometni nesreči in hkrati zaprosil vse v dvorani, ki so sploh opazili skupino na odru, da stisnemo pesti za nesrečnega Wannerja, v želji po njegovem čim prejšnjem okrevanju.
To, da so Jaded Heart nastopili brez klaviatur, se je skupini konkretno poznalo, saj predvsem uvodnih delov skladb niso mogli optimalno izvajati, zato so mnogokrat pričeli komade kar odsekano, z direktnim krošejem vodilnega kitarskega vzorca. Skupina je ponudila soliden zvok, prikazala da bljuje tudi v letu 2009 prešerno malho prvovrstne hard rock energije pristnega nemškega porekla, kjer ji je beseda "melodično" še kako domača in ljuba.
Nekaj težav je imel v najvišjih legah občasno Johan, ki je na nekaj točkah tako moral prilagoditi melodijo v verzih, da jih je lahko v polno zvozil. Basist Michael Muller in kitarist Peter Ostros sta uspešno krila z spremljevalnimi vokali Johana, kar je obvezen dodatek v Jaded Heart izrazu, kljub solidni eksekuciji basista in kitarista, pa se je tudi tukaj konkretno občutila odsotnost Henninga Wannerja.
Skupina je podžigala peščico zainteresiranih pod odrom s skladbami poslednjega studijskega albuma "Sinister Mind" (2007), s katere so izdahnili v živo skladbe Hero, Justice Is Deserved, Going Under, Sinister Mind in Hellucinate. V te so vmešali večinoma posamezne skladbe iz predzadnjega albuma "Helluva Time" (2005), kot so skladbe močnih in izraznih antemičnih refrenov, kar je bila vselej odlika avtorskega skladanja materiala, te definitivno več kot krivično spregledane, melodične hard rock zasedbe. To so bile Somewhere, Tomorrow Comes, Shores Of Paradise in Paid My Dues. Nastop so začinile tudi starejše Journey Will Never End, iz istoimenskega petega studijskega albuma skupine iz leta 2002 ter Feels Like Home iz albuma "Trust" (2004).
Kljub skrajni nezaintzeresiranosti kakih 500 ljudi v dvorani, ki so se posvečali regljanju ob šanku, na nasprotni strani dvorane, konkretno oddaljeni od odra, so Jaded Heart nastopili s korektnostjo in odsekali svoj repertoar na moč, brez zadržkov. S svojo pojavo so uspeli privabiti na sredini nastopa nekaj več ljudske mase pod oder, a luknja pod odrom je ob tem definitivno ostala prevelika. Za kakovost, ki jo ponujajo Jaded Heart, prav v vseh pogledih prevelika. John Fahlberg (vokal), Axel Kruse (bobni), Peter Ostros (kitara) in Michael Muller (bas), so prikazali prekaljenost dolge kilometrine v glasbenem poslu, zlasti na krilih rutine in izkušenj ter tako ponudili veliki večini obiskovalcev, ki skupine ni poznala v dvorani, lepo priložnost, da jo zaužije v enem kosu in se nemara odpravi na njeno spoznavanje preko različnih virov medmrežja.
Jaded Heart so tik pred izdajo novega albuma, katerega izdaja je bila sprva načrtovana v obdobju, ko se je zgodil koncert v Debantu. Termin je premaknjen na letošnji jesenski čas. Gre za odlično skupino, ki se lahko na večjem odru konkretno razmahne, posedujoč repertoar podkožno zapeljivih melodičnih hard rock antemov, za katere upajmo, da jih bomo lahko znova kmalu slišali. Upajmo, da v sklopu headlinerske turneje.
Primal Fear, ki ne potrebujejo kdove kako poglobljene predstavitve, so tudi danes ena najbolj čvrstih in koherentnih heavy metal ekip, zahvaljujoč zategnjenim uzdam, s katerimi še naprej zavzeto in zanesljivo rokuje legendarni producent, basist, pevec Mat Sinner. Predvsem je naveza Mata Sinnerja z enim najimenitnejših pevcev, ne le tradicionalnega pristopa v nemškem heavy metalu, pač pa v heavy metalu nasploh, Ralphom Scheppersom tista, brez katere si imena Primal Fear ni mogoče predstavljati.
Kar je doletelo Jaded Heart, ki so morali zasilno nastopiti le kot kvartet, se je v obdobju pred nastopom v Debantu primerilo tudi Primal Fear. A z mnogo bolj srečnim razpletom. Na mestu kitarista Magnusa Karlssona, ki sta se mu v tem času rodila dvojčka in je zaradi izrednih okoliščin, bil primoran odpovedati nastop s Primal Fear v Debantu, je to pot stal Alex Beyrodt, izvrstni nemški kitarist, ki v svoji igri ne skriva Y.J. Malmsteen obsesije (preverite njegov solo projekt "Voodoo Circle", mimogrede snuje Beyrodt že material za njegov naslednik) in ki ga nemara poznate iz udejstvovanja v skupinah Sinner in Silent Force. Alex Beyrodt je za Primal Fear preverjeno in dodobra preizkušeno ime, ki mu skupina lahko maksimalno zaupa in na katerega se lahko Primal Fear vselej zanesejo. Poba je dolgoletni Sinnerjev kolega, prav tako je skupini Primal Fear že pomagal na njeni turneji v oktobru in novembru leta 2007, ko so se razhajali z bivšim kitaristom Tomom Naumannom. Kot zanimivost naj navržem, da je Beyrodt prispeval, kot posebni gost, glavnino kitar za drugi studijski album zasedbe Jaded Heart z naslovom "Slaves And Masters" (1996), Primal Fear kompanjonov v Debantu. Kako je včasih svet majhen in nekatere stvari usodno prepletene.. Po vseh teh referencah, bi človek lahko rekel, da s Primal Fear ne bi bilo nič narobe, če bi Beyrodt kar ostal na rednem delovnem mestu pri Primal Fear. Zlasti potem, ko se je izkazalo po odrski igri, da se odlično sporazumeva z duhom, bitjo, energijo in odrskim manifestom skupine.
Primal Fear, ki so konec maja letos izdali album z naslovom "16.6." (2009), kar je njihov drugi studijski album za priznano italijansko založbo Frontiers Records, so koncert v takšnem slogu tudi pričeli. A po uvodnem delu niso predstavili "helloweensko" obarvane Riding The Eagle, ki predstavi ploščo "16.6.", pač pa precej bolj temačno, a "Fearovsko" tipično nepopustljivo Under The Radar. Situacija v dvorani ni bila mnogo drugačna. Le, da je nosila avstrijska publika ob koncertu Primal Fear pod kapo še več alkoholnih hlapov. Še vedno se je večina oklepala šanka, ali iz previdne oddaljenosti, bolj ali manj "opotekajoče" stremela v podobo odrskega dogajanja.
Primal Fear so neverjetni. Njihove nastope spremljam od leta 2001 in za to skupino je vselej veljalo, da njihove skladbe na odru pridobijo še več adrenalinskega naboja, prave metalske srži, neusmiljenega kosanja naostreno režečega zobovja, agresije in neverjetne riffovske napadalnosti. Pod kolesji ekstremno natančnega in gromovitega bobnanja bivšega Annihilator bobnarja Randyja Blacka, je atribut šokiranja poslušalca nadvse slikovito izražen. A brez dejstva izredne Scheppersove forme ne bi bilo ničesar od naštetega tudi realizirano. Ralf se je vedno pohvalil kot pevec, ki spravi v najvišjih registrih izredno moč iz svojih glasilk. S tem, da ne preskoči srednjih registrov, kot je to v navadi mnogih "goljufivcev", pač pa iz njih povleče vso moč in jo prenese, brez da bi se ob tem izgubil najmanjši njen atom, do ekstremnih višin, za katere vam odsvetujem, da jih skušate uloviti s svojimi "glaski". V Debantu je Scheppers pel enkratno. Brez kiksa, z vso silo in kot za šalo premagoval najhujše razpone, ki bi že davno prekurile večino glasilk našega planeta.
Skupina je v prvi polovici streljala izmenično novejše skladbe, ki jim je vmešavala klasike. Najbolj razgretim glavam, se je skrajno zmešalo že v začetnem delu, ko je skupina odkurila Battalions Of Hate. Znova je godila izdelana odrska igra skupine, znamenito postavljanje boka ob bok kitaristov, drža proti publiki usmerjenih kitar, obrazov nepopustljivosti, a hkratne stroge koncentracije na svoje delo.
Primal Fear so v reperotar vključili tudi solistične točke. Prva sta se pomerila na odru Beyrodt in Wolter, ki sta izmenjala nekaj navzkrižnih duelov. Kmalu se je izkazalo da je Beyrodt za krepko stopnico hitrejši, elegantnejši in veliko bolj raznovrsten kitarist. A to ne vzame teže in pomena Wolterjeve prisotnosti v Primal Fear. V vseh skladbah sta delovala oba kitarista povsem enakovredno, Beyrodt pa je na podlagi bogatih izkušenj in odličnega poznavanja opusa in odrske igre skupine, vseskozi skrbel za to, da je dodajal na mestih, kjer bi moral solirati Karlsson, okusne "retro eighties metal" solaže, ki so ohranjale kompaktnost in udarnost Primal Fear na visoki stopnji! Kasneje je na svoj račun prišel tudi Randy Black, zabaval prisotne s krajšo solažo na bobnih, potem ko je preostanek ekipe zvrnil v zakulisju par krepčilnih požirkov vode.
Novi material znova odlično funkcionira v kombinaciji s starejšimi skladbami. Set lista je ob dejstvu, da so Primal Fear glede na lansko leto v njej zamenjali le skladbe iz albuma "New Religion" (2007), za skladbe z "16.6", delovala silno predvidljivo in bi jo lahko v veliki meri pravilno napovedal že v naprej, pred koncertom, v sosledju, ki ne bi mnogo odstopalo od tistega, ki ga je ponudila skupina potem na odru.
Primal Fear so ponudili zares odličen koncert. Tudi na Morarock festivalu v Italiji lanskega leta, so prevzeli s svojo nepopustljivostjo, to pot pa je njihov koncert prinesel še kanček dodatne intenzitete. Nianse s katero iščem to pot dlako v jajcu, so res nianse, a lahko bi izpostavil dejstvo, da je Beyrodt zares kaliber kitarista rojenega za k Primal Fear, ki se je enkratno ulegel v samo bit skupine. Drugi faktor, ki prinaša dodatno točko višje intenzitete v primerjavi z nastopom v Moraru je ta, da je bil koncert v Debantu znotraj zaprte dvorane, ki se je lahko pohvalila z odlično akustiko, kjer so se vsi gradniki Primal Fear odlično dopolnjevali in v simbiozi zvočne slike učinkovito magnificirali, na čelu z kristalno slišnimi kitarskimi harmonijami, solažami ter Scheppersovim edinstvenim vokalnim tornadom. Zvok je bil skozi koncert v večini odličen. Nekaj težav se je primerilo na eni točki, ko je Scheppersu ponagajal monitor, kar je izkazal na odru z dvema sunkovitima, ne ravno nežnima, brcama vanj.
V dodatku so fantje presenetili z vključitvijo akustične Hands Of Time z nove plošče "16.6". Vokale so si v njej izmenjali Scheppers, Sinner in Wolter, medtem ko je Beyrodt ustrelil par duhovitih "flamenco" fines v prehodih. Skladbo, ki bi po atmosferični plati sodila nemara prikladneje na sredino repertoarja rednega dela Primal Fear koncerta, pa sta nasledili "veliki dolžnici" s prvenca in sicer Running In The Dust ter seveda katera druga skladba, kot Chainbreaker. Primal Fear, ki so bili tudi to pot deležni obiska zveste "Battalions Of Hate" ekipe iz Slovenije, niso stali križem rok. Ralf je skočil iz odra in povlekel najmlajšega (devetletnega) člana na oder in ta je odpel v družbi Primal Fear na odru cel zaključni refren Chainbreaker. Povsem pravilno. Bravo skupini in fantiču, ki je tako že v ranem svitu svojega življenja uspešno shodil v obutvi pristnega heavy metal dizajna.
Primal Fear so znova dokazali, da so na odru v vsem odlični. Ne ustavljajo se. Niti pred večinoma zadržano in plaho avstrijsko publiko. No roko na srce, v Avstriji nikdar niso naleteli na kdo ve kakšno podporo s strani množic. Le izredni volji in veri organizatorja letošnjega dogodka "Night Of Rock" v Debantu, Martinu Sanderju se gre zahvaliti, da je pripeljal skupino v te kraje in tako olajšal obisk tudi potencialnim obiskovalcem ter ljubiteljem te skupine iz Slovenije. Primal Fear se v kratkem podajajo onstran luže Atlantika na ameriško turnejo. Jeseni se znova vračajo na Evropske odre, s predskupino Brainstorm. Zaželimo jim srečno pot.
Po zaključku koncerta Primal Fear, pa dogodka še ni bilo konec. Oder je oživel znova, ko je nanj stopila avstrijska "Judas Priest tribute to" skupina Painkilla. A ura je bila krepko, krepko preko ene zjutraj, zato smo jo pokurjenih baterij počasi "odkurili" nazaj proti jugu.
fotografije: Robi Lipej
na vrh