Ne, niso pusiji in ne, ne morete pričakovati, da bosta z odra svetila blišč, neon in Armanijeve stvaritve za milijon zelencev, stavite pa lahko, da je nashvillski rock'n'roll neusmiljeno umazan in poln seksizma. To ni vedno slabo in nikakor si nisem umišljal, da bom deležen emancipacije spolov, kljub temu, da je sestava ameriške zasedbe Nashville Pussy dejansko pravično razdeljena na simetrični polovici vsaj kar se spolne identitete tiče. Prav s pričakovanji umazanega neusmiljeno prvinskega rockerskega boogie poigravanja na prvo žogo se je marsikateri par dobre glasbe vedno lačnih ušes odpravil v Orto bar preizkusiti svojo vzdržljivost, že na začetku pa naj naznanim, da je večer izpolnil vsa pričakovanja! Kako tudi ne bi, saj so kosmatulje iz Nashvillea že predlani popolnoma razprodali koncert v razvpitem ljubljanskem klub, vrnitev na kraj zločina, popolno zlitje znoja, krasnih treh akordov, alkoholne omame ter nehlinjenosti rock'n'rolla pa je obljubljal tudi četrtkova, če hočete tako, repriza predvidljivega scenarija, ki pa se ga začuda ne more prejesti nihče. In prav zato je bil odhod v hlad Ljubljane bolj podoben misiji z razlogom, razplet pa je bil, kakopak, jasen.
Ker je čas dejansko denar, tega pa marsikdaj primanjkuje, se je redni program začel natančno kot švicarska ura, ljubljansko občinstvo v že kar prijetno napolnjenem Ortu pa je bilo deležno res enkratnega presenečenja – ušesa nepripravljenih so smeli razdevičiti zvoki countryja, bluegrassa in izobčenskega scanja proti vetru na popoln južnjaški način. Bob Wayne si je namesto pištole opasal kitaro, s trakom na glavi in številnimi tattoji pa bi človek pričakoval popolni stampedo metala, namesto tega pa Outlaw Carnies ter obilni Bob servirajo glasbo, ki ste jo bili vajeni iz filmov o Smokieju in spremljevalnih banditih, vonj po dizelskemu gorivu, oblakih naftnih hlapov ter osmojenih gumah kamionov ter pickupov pa kljub temu ni manjkal. Bob Wayne je namreč uporniški ubeseditelj pripovedi o južnjaški zabavni in nepokorni duši, ki se požvižga na zakone reda in miru, namesto juvenilne brezveznosti pa se tokrat upirajo bradati možje s trdnimi hrbtenicami predvsem pa s kar obširnim glasbenim pedigrejem. Bob je izjemen pripovednik, ki s svojim opusom skladb z lani izdanega albuma 'Till The Wheels Fall Off, ki je že njegov peti po vrsti, pa plošče Bob Wayne & Outlaw Carnies, Blood To Dust, 13 Truckin' Songs in Driven By Demons spleta izjemni venček pripovedi o drogah, predanosti Belcebubu, osmojenih pištolah ter z njimi povezanih pritiklin nezvestobe ter umorov, ne manjka pa niti hrumenje osemnjastkolesnih pošasti, ki so na ameriških zaprašenih cestah vsakdanje. Zasedbo dopolnjujejo zvok pokončnega basa, ki mu streže oziroma vsaj donedavno je stregel Jared McGovern, za bobni pa mu je osnovno podlago suvereno dajal osiveli Joe Mitchell ki ne skriva niti ne more skrivati dolge kilometrine, prekrokanih noči ter zoba časa, na levi strani pa se precej nezainteresirano a izjemno vpleta izjemni kitarski bluegrass kitarist Ryan Clackner, osrednji podij pa je namenjen osrednji personi, ki daje ime, dušo in besedno lepoto skupini – Bobu Wayneu osebno. Fantje oziroma možje bi težko delali reklamo za brivski pribor ali dišave, kljub vsemu pa je potrebno priznati, da je zabavni soundtrack pa je v cinematični maniri nazorno in predvsem brez kocin na jeziku, ob zgodbah, ki jih je spisalo življenje pa je nemogoče reči ne. Nakladanja ni, prav tako pa ne tudi poze, z malce odrske norosti in obrazne gimnastike pa je možno osvojiti sleherno občinstvo. Izjema ni bila niti sicer pregovorno frigidna ljubljanska publika, ki doživi orgazem le ob imenih zvezd s prve strani oglaševalskih panojev, saj je Orto kar konkretno pritegnil skladbam, kot so Love Songs Suck, pa Fuck The Law in pa pokloni pokojni nesmrtni Panteri s skladbo Driven By Demons. Mešanica zvoka legendarnega Johnyja Casha ter hillbily bluegrass redneckarstva pa je ob izjemni predstavi manjkalo le eno – zven gosli, ki jih običajno zasedba premore, ker pa recesija nanese bore malo fičnikov v žepe pa so morali fantje stisniti pasove ter se goslim na že tako nagnetenem odru kar odpovedati. Bob je vsako skladbo hudomušno vpletel v kontekst, kot nepogrešljiva začimba večeru pa je ostal tudi vzklik »Hellyeah!«.
Ker se vsaka dobra stvar enkrat konča, je Bob ob bučnem aplavzu množice po 40-minutnem ogrevanju avditorija oder prepustil tehnikom, ki so pripravili vse potrebno za nastop prekaljenih mačkov iz Georgie – zasedbe Nashville Pussy. Atlantski sleaze rockerski izstrelek čistega ugodja sestavlja zakonski par pevca in kitarista Blainea Cartwrighta, ki mu dobro parira izvrstna solo kitaristka in žena Ruyter Suys, poleg stare garde, katere tretji člen je tudi dolgoletni član in bobnar Jeremy Thompson pa je tu tudi nova kri – basistka Karen Cuda. Po razpadu kentuckyjske legendarne cowpunkerske zasedbe Nine Pound Hammer sem, roko na srce, Nashville Pussy malce zapostavljal, po domala petnajstih letih ignoriranja pa je postalo povsem jasno, da se bo prikaz seksistične lirike, rockerskega ikoniziranja drog in alkohola le vcepil v mojo zavest, vprašanje pa je bilo kako zelo. Po precej urni nastavitvi inštrumentov se na odru porodi življenje. Za bobne sede dolgolasi in malce mačkasti Thompson, kot druga si bas opasa sicer malce močnejša, a s strastjo in ljubeznijo do glasbe prepojena Karen, ki ji sledi svedrasta blondinka Ruyter, ki ji vsaj na prvi pogled ne more človek določiti let, saj ima na telesu dvajsetletnice obraz, ki je dal prek že veliko divjih žurov, ker pa so bolj kot estetske sodbe pomembni glasba, prepričljivost in odrska prezenca, potem, ko si oprta prekrasen črni Gibson SG pa je postalo že med pripravami na štart jasno, da bo večer vroč in divji. Kot zadnji se med bučnimi vzkliki domala nabito polnega Orta na oder prikolovrati s kapico opremljeni trebušasti epicenter raskavega preizkušanja mikrofonov, ki si oprta svoj Gibson Explorer in zabava se lahko začne. Šest doslej izdanih albumov postreže z morjem umazanega zvoka, ki prepričljivo temelji na osnovnih treh akordih, poleg standardov prvenca Let Them Eat Pussy pa se je do zadnje plošče From Hell To Texas zgodilo bore malo sprememb, saj enostavno ni smiselno popravljati nekaj, kar funkcionira.
In Nashville Pussy funkcionirajo kot dobro naoljeni koncertni stroj popolnega razvrata. Stampedo visokooktanskega hrupa z razlogom odpihne ljubljanski podij brez milosti, že od prvega takta komada I'm So High pa je vsa pozornost dobršnega dela občinstva razcepljena med obema ženskima članicama, ki servirata popoln zvok, obenem pa s svojim šarmom in seksi magnetizmom dajejo skupini popoln elan, saj je moški del skupine bolj statičen in dotrajan. Blaine se s hripavim glasom po maniri, ki jo sicer bolj suvereno izpelje Lemmy, prebija iz skladbe v skladbo, po zamaščenih kitarskih vratovih pa se Jack Danielsa ter ostale alkoholne zaloge. Kljub temu pomanjkljivosti ni. Nashville Pussy dinamično okupirajo ves oder in poleg obljubljenega rockerskega razvrata nizajo arsenal razlogov, zaradi katerih mi je tako žal, da sem jih sistematično preskočil že med njihovo zadnjo turnejo v naših logih. Uporništvo z razlogom, ki ga je nastavil Bob Wayne je tokrat par decibelov močnejše, za adrenalinskimi rifi in divjo ritmiko pa se skrivajo tako duša kot ostovni postulati rock'n'rolla, ki ga mladina v svoji izumetničenosti in pozerstvu danes bolj poredko zmore ponuditi. Wrong Side Of A Gun si tako popolnoma razumsko poda roko z drogeraškim ekscesom skladbe She's Got The Drugs, namesto čistunskega pridigarstva pa je Ljubljana deležna krasnega pohujšanja, katerega bo lahko izpral le peklenski ogenj Hada. K temu prispeva tudi Speed Machine, pa Hate & Whiskey, po kurčatem Strutting Cocku pa Blaineu nihče ne oporeka, da ni car, saj ko sam poje I'm The Man marsikdo posumi, da se nekaj mišičavo neuničljivega skriva tudi v telesih neustavljivih vražjih babnic na levi in desni strani odra. Karen bi bila sicer primerna tudi v vlogi v kakšnem drugem bendu, je pa res, da moram kar prekleto napeti možgane, da bi se spomnil, kdaj nazadnje sem bil deležen toliko energije in brezkompromisne delovne etike na basu že s strani njenih moških kolegov, kaj šele s strani predstavnic nežnejšega spola. Ruyter je svojevrstna zgodba zase. Poleg izjemnih, prefinjenih in nehlinjenih kitarskih solaž, pri katerih prsti tako naravno drgnejo vrat rogatega SG-ja je tu toliko moči, da večkrat strga tudi strune na svoji kitari in jih med ritmiziranjem ostalega dela zasedbe tako naravno in hitro zamenja. Angusovega duck walka sicer ne more dodobra poustvariti na ljubljanskem klavstrofobično majhnem odru, je pa zato vidno dobre volje koketirala s publiko na okusen in glasbeno erotični način. Da je zabava popolna le če je v igri pravi alkohol nakaže Blaine z ukazom, naj mu iz publike kdo dostavi kozarec čistega pravega viskija, a so se v zrak bolj dvigovali kozarci piva kot žganice, zato si je prepoten obraz in plešo ohladil raje z malce piva, premočen pograbil mikrofon in brez dolgoveznih litanij nadaljeval to, zakar je prišel v naše kraje – vnovič empirično potrditi, da so Nashville Pussy razred zase vsaj kar se koncertne zabave tiče. Ne potrebujejo bleščic, hudih reflektorjev ali pa kreatorskih oblačil. Dovolj je zadimljena čumnata, v kateri lahko svoje ojačevalce privijejo na 11 in ples, ki ni rutina, se lahko nadaljuje. Popolno vzdušje se nadgrajuje tudi z že slišanimi standardi, kjer se globoko v možgane vcepi izjemno prvinska priredba skladbe, ki sta jo prepevala Ike in Tina – Nutbush City Limits je tokrat na dozi adrenalina ter prepovedanih substanc, Nashville Pussy pa pritiskajo pedala svojega zvočnega hot roda do maksimuma, saj se po precej posrečenem timingu, med katerim Ruyter ostane še brez ene strune, dodobra predstavi vsak član zase, po zadnji skladbi večera Go Motherfucker Go pa ni več kaj dodati. Ruyter potrga vse strune s kitare in nadaljevanje, tudi če bi ga hoteli, ni možno, publika pa ostane brez pravih argumentov zakaj ne bi podlegla šarmu in prepričljivosti atlantskega kvarteta!
Obljuba, da bo večer popoln, je bila izpolnjena do maksimuma, po količini potu, ki ga je na tleh in v zraku Orta pustila domača publika sodeč pa je jasno, da so Nashville Pussy varna naložba za vsakega dobre glasbe željnega rockerja, saj odtehtajo tako denar kot čas, ki ga v njihov večer človek vloži. S piskajočim zvenom v prostoru med levim in desnim ušesom se tako števlni odpravijo za šank, nekateri pa s trdnim korakom v hlad noči, saj so si lahko s ponosom priznali, da so ta četrtek dali od sebe čisto vse vsi in da si tokrat Nashville Pussy ne bodo mogli delati torbic iz mošenj tistih, ki bi pod odrom le postajali in kradli prostor ter zrak v že tako brezzračnem Ortu. Prav vsi smo si verjetno tudi obljubili, da se kmalu vnovič vidimo, saj se bo karavana prihodnjič, upajmo, vnovič ustavila tudi pri nas, takrat pa bo pod odrom stal vsaj en fan več, saj se med slednje po novem prištevam tudi sam – in to z dobrim, klenim in konkretnim razlogom!
na vrh