Bogata koncertna sezona v Trstu in njegovem zaledju se je minulo sredo nadaljevala z obiskom enega najbolj čislanih ameriških skladbopiscev v zgodovini rock glasbe - na osrednjem tržaškem trgu je gostoval John Fogerty, nekdanji vodja zasedbe Creedenca Clearwater Revival in dolgoletni uspešni solo izvajalec.
Zgodba Johna Fogertyja je sila zanimiva. Možak je neizbrisen pečat v glasbeni zgodovini pustil kot kreativni alfa in omega zgolj nekaj let delujočih Creedence Clearwater Revival, čeprav se je na solo poti, na katero se je podal po razpadu skupine v začetku sedemdesetih, skušal otresti sence svoje uspešne preteklosti. Leta in leta je na koncertnih nastopih popolnoma ignoriral CCR zapuščino, eden izmed razlogov za to je tičal v sporu s starejšim bratom Tomom, s katerim sta se pobotala šele na njegovem pogrebu leta 1990. V zadnjih dveh desetletjih je tudi samosvoji John Fogerty na koncertih postopoma začel preigravati kultne CCR skladbe, na aktualni evropski turneji pa je šel celo tako daleč, da izbor igranih skladb predstavljajo izključno njihova dela. Trst je bil torej priča turneji, o kateri bi lahko polovico Fogertyjeve kariere njegovi poslušalci zgolj sanjali in nekakšno logično nadaljevanje dogodkov lanskoletne izdaje novega studijskega albuma »Wrote A Song for Everyone« (recenzija tukaj), na katerem je 68-letni glasbenik na novo posnel nekaj izbranih CCR skladb.
Piazza Unita d'Italia, osrednje koncertno prizorišče večjih tržaških koncertov, je bilo to pot ograjeno, tako da so bili mimoidoči prikrajšani za vizualno plat koncerta, kar je na dotičnem trgu prej izjema kot pravilo. Širom trga so bila razporejena sedišča, ki pa so le deloma služila svojemu namenu, saj je dobro razpoložena publika že ob začetnih taktih uvodne skladbe Hey Tonight nemudoma zasedla prostor pod odrom in tako stoje spremljala nastop enega svojih glasbenih idolov.
John Fogerty je velik tradicionalist. To je opazno na vsakem koraku. Odrska kulisa je skromna, primerna kantavtorskemu izrazu njegovega glasbenega poslanstva. Tudi sam umetnik osebno preprostost izžareva z izbiro nekričečih kosov oblačil, v Trstuje bil odet v karirasto rdečo srajco, ki v paru s svojo modro sestrico že dolgo tvori nepogrešljivo spremljevalko Fogertyjeve mizerne kolekcije oblačil.
Začetek koncerta je bil zabeljen s hit skladbami Hey Tonight, Green River ter Who'll Stop The Rain. Slednjega je Fogerty napisal v noči, ko se je leta 1969 poln lepih vtisov vrnil iz legendarnega Woodstocka, kjer so si Creedence Clearwater Revival tistega dne oder delili z Grateful Dead in Janis Joplin. Izvedbo pesmi je popestrila video prezentacija dotičnega dogodka z brezskrbnim poplesavanjem tisočerih otrok cvetja. Miselni preskok desetletja nazaj je bil več kot uspešen, Fogerty pa je počasi zajadral osrednjemu delu koncerta naproti, v katerem je udarnost trominutnih skladb mestoma začel zamenjevati z razpotegnjenimi inštrumentalnimi izleti, za katere sta skrbela zdaj on sam, drugič pa njegov mladi spremljevalni kitarist na levi strani odra. Eden najintenzivnejših trenutkov večera je prišel z izvedbo poskočnega rock'n'roll komadiča Ramble Tamble z bogato vsebnostjo hammond klaviatur in energično ritem sekcijo, ki si je to pot popolnoma podredila sicer počasnejši bluesovski šarm, tako značilen za Johna Fogertyja. V prečudovitem ambientu osvetljenega osrčja Trsta, mimo katerega v enem izmed nagovorov ni mogel tudi sam Fogerty, se je sprehod po CCR zgodovini nadaljeval z zimzelenimi Hot Rod Heart, Penthouse Pauper ter Midhight Special, ko se je uresničil najbolj črn možen scenarij...
...Nismo bili samo obiskovalci v strahu pred nalivom tisti, ki smo pogledovali proti grozečemu črnemu nebu, zato se je Fogerty po navodilih svojega menedžerja še pred prvimi debelejšimi kapljicami po slabih štiridesetih minutah preigravanje poslovil iz odra in lačno množico pustil čakati. Minute so tekle, prvi obiskovalci so začeli odhajati, vse dokler nisva tudi sama z Alešem sledila črednemu nagonu in varno zavetišče pred vremensko ujmo našla v enemu izmed bližnjih lokalov. Fogerty se tega večera ni več prikazal na odru, zato ostaja velik dolžnik tržaške publike, ki ji ni ostalo drugega, kot prepevanje verzov "and I Wonder, still I wonder, who'll stop the rain?". Roko na srce pa se ne gre jeziti na Fogertyja, saj je za odpoved kriva izključno nepredvidljiva mati narava. Nekaterim je ob tem razpletu dogodkov spomin nehote ušel v leto 2007, ko je Francisa Rossija v Gradcu po vsega dveh zaigranih skladbah po udaru strele stresla elektrika, zaradi česar so šokirani Status Quo takrat odpovedali preostanek nastopa. A tisto je seveda že druga zgodba...
na vrh