Veliki ljudje si zastavljajo po številnih doseženih lovorikah vedno višje cilje, veliki gasbeniki pa poskušajo pretekle dosežke vsaj malce dopolniti, nadgraditi, oziroma storiti vsaj korak naprej od vsega, kar so do nekega trenutka uspeli storiti. Pri mističnem možu z ravnic ob Muri, poetu tolikokrat opevanega beltinškega melosa, gospodu Vladu Kreslinu, ostaja nedoseženega bore malo, tako si človek upravičeno povpraša ali je kakršnakoli nadgradnja sploh še mogoča in izvedljiva, obenem pa ni strahu, da bi tudi kakršnakoli kvalitetna ponovitev že videnega kakorkoli vpivala na sentimente, ki so vse prej kot zdolgočaseni, zaradi predvidljivih repeticij sprani ali zbledeli. Črna kitara in osamljeno sveženje spomina na stare arhivske vinjete iz časa, ki ga ni moč več popolnoma suvereno priklicati nazaj, so le del dolge poti, ki odlikuje Vladovo ustvarjalno življenje. Tokrat, na 22. tradicionalni nastop na Festivalu Ljubljana je mož s tisto črno kitaro na oder zvabi tako stare sopotnike, stare prijatelje in znance, kar pa ne odtehta nič – prednost je dal družini, na odrske deske Križank pa pred tokrat kar 20. člana glasbenega orkestra izvrstnih glasbenikov, pred občinstvo samo, zvabil kar tri generacije svoje družine. Obetal se je torej spektakel, kot ga ne pomnimo, saj je bilo prizorišče dejansko razprodano do domala zadnjega sedeža. Pred amfiteatrom Križank se je gnetla nepregledna množica znanih in manj znanih obrazov, poleg smetane slovenske kulturniške elite pa so si sedeže v avditoriju tokrat delili stari, madi, revni, bogati, zaljubljeni, osamljeni, predvsem pa vsi zaljubljeni v pretresljivo in ganljivo liriko ter mogočne besede moža, ki z raskavim glasom in pokončno držo ni niti enkrat razočaral ali pustil občinstvu v ustih grenkega priokusa naplahtanosti. Eni so prišli iz radovednosti, drugi zaradi nuje, ker je poetični jezik Kreslinovih skladb dodobra prepojil njihov vsakdan, nekateri so prišli podlegati zgolj čarobni kombinaciji božajočega glasu izjemnega Kresota z v Sloveniji dokaj redko slišanimi, a čarobnimi cimbalami, prav vsi pa so vedeli, da je do zadnjega sedišča zapolnjeno prizorišče vedelo, da se obeta nekaj nevsakdanjega, vsekakor pa vrednega slehernega centa, ki ste ga odšteli za sedež med občestvom. Kreslin ni površni ugajalec splošnemu okusu množic. Je pripovednik, čarovnik in samozavestni vizionar, ki si drzne slediti svojim sanjam, jih podeliti z množicami ter resonantno izpovedati vse, kar mu leži na srcu in mislih.
Temu načelu je po tem, ko so se zatemnile luči in je mrmranje nepreglednih množic zamrlo, na oder pa je iz zavetja mraka stopil z belim suknjičem in že domala nepogrešjivim klobukom ozaljšani Kreslin, si oprtal črno kitaro ter led večera prebil s skladbo pravljično fantazijskega filma Čisto pravi gusar, s skladbo Pustite nam ta svet. Kdor ne verjame v pravljice, je star, njegovo življenje pa je bolj pusto in prazno. Krasna popotnica za začetek intenzivnega večera, nato pa osrednjega oboževanca tega večera obstopi venček izvrstnih glasbenikov, ki slišijo na ime Mali bogovi. Miro Tomassini, Kreslinov dolgoletni prijatelj in glasbeni sopotnik, si oprta svojo kitaro in jo senzualno poboža s prsti. Bas pograbi Luka Jerončič, za bobni pa opne, ob spremljavi multiinštrumentalista Iztoka Cergola ter tolkalista Luke Ovsca ter zvoka krasnih orgel Tonča Feinika, poboža Gašper Peršl. Zvezdice bele s krasnih Kreslinčic zadonijo polno in senzualno, morda malce otožno ter zadržano, vsekakor pa v sozvočju z izvirno verzijo, Kreslin pa z Malimi bogovi odtava v sentimentalne sfere teatra dogodij s pogledi, dvignjenimi v nebo, razprtimi rokami in slikovitimi podobami iz domišljijskega sveta in realnosti. Variacije na temo so bile samoumevne, kot prvo dokazilo izjemnosti Malih bogov pa je že na skladbi Cesta bilo prepetanje klaviatur in sladke trobente, ki se je pretanjeno mehko pletla v teksturo izvrstnega zvoka. Kantavtorska svoboda in umetnikov pridih izvrstnosti so preglasili okus po že slišanem in že videnem, z izjemno dovršeno izvedbo skladbe Nekega jutra ko se zdani pa je očarana množica lahko priprla oči ter v mislih spolzela v zlato dobo izjemnega Martina Krpana. »Prvi žarek že dviga se iz sna / glej, nad vodo je svetloba vzšla / ko poslednjem v temi poidejo moči / novih stotero se sonca veseli. / Nekega jutra ko se zdani / in se glave ohladijo / vsak odide svojo pot. / Nekega jutra ko se zdani / in se solze posušijo / nekega jutra ko se zdani,« doni pridušeno mrmranje tisočerih ustnic, zaradi zadržanosti, ki je morebiti v drami in operi na mestu, na polnokrvnem rockerskem koncertu pa kaj takega ni najboljša popotnica za doživetje dogodka, pa je celoten dogodek, kljub polnemu zvoku, ostal nepopolno čuten.
Kljub temu lahko pritrdi refrenu skladbe, da je res še nekaj takih ljudi, ki se jih človek lahko razveseli, del tega pa so nedvomno bluesa polni kerubi okoli vrhovnega boga Kreslina. Prav slednji družno izpojejo zloveščo napoved hude jeseni, po kateri padejo na tla težke snežinke in v sen minevanja in miru zazibljejo ves svet. Gosta mega in sugestivne luči, iz zvočnika pa vejejo verzi: »Letos bo huda jesen / veter bo neusmiljen in leden / Ko sonce zaide, pridejo zveri na plan / ptice odletijo vsaka na svojo stran.« Kreslin je umetnik izpovedovanja življenjskega odtekanja, minevanja, smrti, obenem pa tudi hrepenenja, ki ga svet potrebuje. Krasna pesnitev ljubezni in srčnosti, usojenosti, uročenosti s sobivanjem, prikrito erotiko in strastjo izpove skladba z albuma Ptič Odpiram okno, nato pa ob zvokih klavirja, ki mu tipke tokrat prebira nadarjeni vodja skupine Gal in Galeristi, Gal Gjurin, ki v skladbi poprej pokaže, da zna krotiti tudi medeninasto telo pozavne, na oder pa stopi mlada nadarjena pevka Severa Gjurin. Prvi duet s skladbo Abel in Kajn ni najprepričljivejši, saj mlada dama iz skupine Olivija z mehkim in neizrazitim glasom ne zmore polno parirati Vladovem baritonu, vsaj tako kot na plošči Drevored ne. Vlado prepiha ustnice, senzualni trenutek stopnjevane emocionalnosti pa, vsaj po mojem skromnem mnenju, v set vnese izjemno čutena izvedba skladbe Ptič, ki se začne z izjemnim Tomassinijevim dotikom strun kitare, ki ga toplo objamejo zvoki orgel, Kreslinov barviti glas pa senzualno odpoje svojo hvalnico življenju, bivanju. »Tam nad vodo vsako jutro vstane dan / in prešteje zmagovalce in žrtve nočnih sanj. / Tam nad vodo se še vedno svet vrti, / in odnaša sanje, ki si jih zbudila ti,« s sladko grenkim gasom izpeva Vlado, razneženo ožaloščeno srce pa marsikomur upravičeno prikliče kakšno solzo v oči.
Nato pa povratek in obračanje kazalcev na časomeru minevanja za več kot trideset let nazaj. 4. oktober leta 1980. Oblečen v uniformo vojaka mladi Vlado požira ostro dretje oficirja armije kapetana Raljića, ki kriči na »mladega guštera«. Dan pred tem rdeča preproga, šampanjec in zmagovalni nastop ob podpori orkestra Jožeta Privška s skladbo, posvečeno narkomanom, sanjačem, izgubljencem na poti samoodkrivanja, ljubezni, vnovič strasti in žarenja ob luči krhkosti bivanja. Dan neskončnih sanj je definitivno en izmed biserov slovenske glasbene poetike, nič manj pa se v to smer ne zapisuje tudi skladba S tabo je izi, ki zgolj z zvokom pianina daje svetu slovenski ekvivalent napevom resonantnim baladam iz filmov o junaku romanov Iana Fleminga, če si primerjavo izposodim pri tistih, ki v Kreslinovi poetiki čutijo pridih Jamesa Bonda. Dih dveh violin, h katerima pritegne trobenta, pridušene luči pa polnost občutja le še stopnjujejo. Po dylanovsko polnem Vsak si želi pa po mojem mnenju poponi vrhunec večera. Kreso spomni na leto 1984 in izvrstni festival Novi rock, kjer je stal med osuplo publiko ter poslušal izvrstno občutenje glasbe skupine Dorian Gray, ki jo je tedaj s čarobnim glasom in izvrstnim občutkom za melodijo krmaril nadpovprečni glasbeni talent – gospod Massimo Savić. Slednji se ob gromkem aplavzu prikaže na odru v bleščeči obleki, katere se ne bi sramoval noben pravnik, si ob Tomassiniju oprta črn Les Paul, ki izpod prstov mojstra resonantno zapoje rife skladbe Sjaj u tami. Massimo očara publiko na en mah, po doživetih petih minutah sanjarij s spevnimi Satriani solažami in krasnim žametnim glasom izjemnega vokala. Po doživeti izvedbi hita izjemnih Dorian Gray pa sledi velik poklon veličini Krpanov. »A sad slijedi pjesma, za koju bih rado rekao, da sam ju spisao sam. Vlado – baš ti zavidim veličini i lijepoti ...«, sledi pa izjemni duet s skladbo Od višine se zvrti, na kateri Massimo z izjemno slovensko izgovorjavo prekosi vse predhodne poskuse duetne obdelave te klasike iz Kreslinove zakladnice biserov lepote.
Iz Goričkega v Piran pospremijo, tako kot tudi Tisto črno kitaro kar glasovi še vedno preveč zadržane publike. Po Tisti črni kitari pa na oder pridejo člani prenovljene, pomlajene zasedbe Beltinške bande. Za čarobne cimbale sede Andi Sobočan, še bolj pa ob zvokih tople violine presune Samo Budna. Namesto koga roži cveti prikliče v spomin Halgato, po sentimentalni otožnici pa Kreslin prav v trenutku, ko mu publika polno je iz roke, odpre knjigo Poezije, si nadane očala in začne brati pripoved o Gostilni Central, kraju kjer je odraščal: »Tiste noči v Centralu leta tisoč devetsto štiriintrideset - muzikant z bajsom Jože Kociper, violinist Janez Kociper, moj ded, gospodar Jožef Kreslin, gospodinja moja babica in fantek z orglicami - moj oče,« nakar na oder samozavestno, kljub zrelim poznim letom, vitalno stopi Vladov oče Milan. Občinstvo duet očeta in sina s skladbo Tisti bejli grm nagradi z bučnim aplavzom, nadaljni niz venčka bolj narodnih napevov pa prav tako za par hipov ukrade pozornost publike s sina ter žaromete obrne prav na najstarejšega člana družine Kreslin. Vsi so venci vejli postajajo že standard, kateremu mora publika po parih obiskih že popolnoma samostojno in suvereno pritegniti, po skladbi Nocoj je edna luštna noč (pri slednji o nagajivi zgodbi o ljubimkanju na oder pa stopi in zapoje tudi Vladova mama Katarina) pa sledi trenutek, ki je očetu Milanu priklical srečo v srce. Po dolgih letih prepričevanja po izjemnem violinskem solu Sama Budne prek Križank zavejejo zvoki Goričkega čardaša, po čardašu pa presunljiva poetika bolečine, umiranja, vnovič slovesa in prekmurske sentimentanosti s skladbo Bela nedelja. Nakocinjeni do zadnjega vlakna na telesu, pa smo nato deležni bolj veselih tonov skladbe Nocoj igramo za vas, ki po orlekovsko pade v set kot izpoved o zapeljevanju, žuru ter glasbi za vsa razpoloženja, kar Kreslin dejansko tudi uspe sčarati sleherni trenutek na svojih koncertih. Po kritičnih Vranah, med katerimi se malce nelagodno presedajo predstavniki oblasti v prvih linijah lože za izbrance neposredno pod odrom, se redni del sklene s skladbo Poj mi pesem, ki zazveni domala jazzovsko, družno z vsemi udeleženci koncerta ter tudi hčerjo Ajdino na flavti pa sklene prvi del tako, da publika stoje ploska in prosi za dodatek. Tega tudi dobi, med prvim delom pa na oder stopi predstavnica tretje generacije družine Kreslin, nadarjena mlada flavtistka Ajdina Marija, ki ste jo morebiti slišali že v SiTi Teatru pred nekaj meseci, sedaj pa mlada dama še bolj suvereno in brez strahu izvede skladbo Še je čas, kjer oče hči, ki tokrat poseže po prečni flavti, pospremi z orglicami. Prav v slogu družinskega spektakla se koncert nadaljuje z »izklopljeno« različico skladbe Okna na stežaj, doživeto skladbo Zibaj me, pred finalnim delom prvega podaljška pa si orkester iz škatle za pizzo vzame črna očala, vsi pa nato izvedejo spektakularno različico skladbe Daj mi Micka pejneze nazaj, narodnemu standardu dveh kitic pa Vladova ekipa, seveda, doda tudi tretjo nepogrešljivo kitico, ki jo je za ta prekmurski hit, evergreen, zimzelenčka, če želite, spisal prav Vladov oče.
Stari je Jack in to dobro ve! Prav nič več ne bi bilo potrebno dodajati, ali pač? Vsekakor – skladbo Je v Šiški še kaj odprtega, s sprehodom do publike, z odra in na oder pa se celotna ekipa Malih bogov, Beltinške bande, čudodelnih in dragocenih gostov večera ter celotna Kreslinova družina, dostojno poslovijo od publike, katero so razvajali več kot tri ure. Križanke so se nato začele prazniti, vsi polni vtisov pa smo se iz skupnega centra užitka začeli kropiti po ulicah in stranskih poteh zasanjane ter v mrak odete Ljubljane. Vsakdo je dobil svoj odmerek sentimentalnosti, nostalgije, predvsem pa polna ušesa dobre glasbe, po kateri je sleherni Kreslinov koncert lahko prav zasvojljivi trenutek, s katerim ste se navlekli izvrstnosti, na kaj manj pa enostavno ne bi mogli več pristati. Tudi zavoljo tega se zato iz leta v leto vračate na Kreslinovanje – na praznik polne glasbe in zmago luči ter srčnosti nad temo odtujenosti, besede in stihi z beltinških ravnic pa so popotnica, zaradi katere je svet lahko lepši, toplejši in znosnejši za bivanje.
na vrh