Pa smo jih končno dočakali v naši soseski! No, ni bila ravno soseska, a Dunaj se ne nahaja ravno na koncu sveta. Že nedeljski izlet na Dunaj v organizaciji družbe koncerti.net in predpraznično sprehajanje po nekdanji prestolnici naše države sta bila prijetno doživetje pred vrhuncem dneva, meseca, za koga morda celo leta. Razlog so bili Alice in Chains, ki se po stari celini potikajo v podporo novi plošči Black Gives Way To Blue (Rockline recenzija tukaj), na samostojnem koncertu so po obuditvi skupine nastopili prvič, velja pa povedati, da so se avstrijskemu občinstvu z DuWallom na vokalu predstavili že na Nova Rock festivalu 2006, kar si je William v enemu izmed nagovorov med dunajskim nastopom znal priklicati v spomin in s tem malce popihati na dušu razgreti avstrijski publiki.
Alice in Chains, znani tudi kot eden izmed velikih štirih grungea (skupaj s Pearl Jam, Nirvano in Soundgardni) je Seattelska skupina, ki je glasbeno sooblikovala začetek devetdesetih in temu obdobju dodala prav poseben pečat. S preigravanjem so začeli konec osemdesetih, sprva metalsko usmerjen band je okolica preoblikovala v enega izmed nosilcev zastave grungea, katerega zaton sredi devetdesetih je tudi Alice in Chains potisnil na stranski tir medijske pozornosti. Aktivnost se je zmanjšala, Jerry Cantrell je začel s solo kariero, konec prvemu AiC poglavju pa je naredila smrt frontmana Laynea Staleya aprila 2002. S tem pa zgodba še zdaleč ni bila zaključena. Triletno mirovanje je prineslo svežih moči in.. novega vokalista. V Staleyevo kožo se je oblekel William DuWall, ki nas na novi plošči in te dni tudi na evropski turneji prepričuje, da je bilo vredno ime Alice In Chains obuditi od mrtvih.
Mučno čakanje se je izteklo nekaj čez pol deveto zvečer, ko so v razprodanem Gasometru DuWall, Cantrell, Inez in Kinney zavzeli oder in pričeli s svojo predstavo. Močna Inezova bas linija je napovedala skladbo Rain When I Die iz njihovega najuspešnejšega albuma Dirt (1992). Pri začetnih vokalnih nalogah se je standardni dvojici pridružil še Inez, pogled na trojico, ki je ubrano začela koncert tudi vokalno, je bil zares veličasten! Zanimivo, tistih prvih nekaj sekund za AiC značilnega "aaa-janja" je bile sploh edinokrat, da je Inez sodeloval tudi vokalno. Koncert sta nadaljevali še dve Dirt klasiki, preden je napočil čas za Again (Alice in Chains, 1995) in naposled Your Decision, prvo skladbo iz novega albuma Black Gives Way To Blue. Zares je nenavadno, da na turneji ob predstavitvi nove izdaje prvo delo iz nje pride na vrsto šele pod zaporedno številko pet, navada ob predstavitvah namreč veleva močno zasidranost novega materiala skozi celoten nastop, začenši v samem uvodu nastopa. Pri "Your Deicision" je za kitaro končno prijel tudi DuWall. Nasploh je DuWall kitaro vihtel bolj kot ne samo pri najnovejših komadih, pri vseh iz Staley ere pa je sodeloval "zgolj" vokalno (izjema je bil akustični venček). Eden najbolj prepoznavnih komadov, Down in a Hole, je bil kot prvi zaigran v "unplugged" verziji, katera je poskrbela za začasno ustavitev norenja in kakšen vžigalnik v zraku. Ljubezensko-filozofska pesem s čudovitim refrenom in tistim pravim grunge duhom, ki ga zajema, je marsikomu vzela sapo in orosila oči. Cantrellov stolček je bil tokrat na sredini, DuWall pa se je moral sprijazniti z mestom na desni strani odra. Sledila je še izklopljena "No Excuses" in eden najlepših trenutkov koncerta, naslovna pesem zadnjega albuma "Black Gives Way to Blue". Med igranjem baladne, najnežnejše AiC pesmi sploh, je na zaslonu v ozadju odra ves čas gorela sveča, ob izhodu komada pa je svečko zamenjala fotografija nasmejanega Laynea Staleya, katerega v zrak dvignjena prsta sta prinašala sporočilo miru. Kako močno emocionalen trenutek je bil to za vse AiC fane! Moja domneva, da je skladba in pravzaprav cel album posvečen spominu nanj, je tako našla trdna tla. Zvoke klavirja Eltona Johna, ki dopolnjuje zvok v originalni izvedbi skladbe, je zamenjal zvok (ne ravno tipičnega rock inštrumenta) ksilofona izpod prstov bobnarja Seana Kinneya - zelo domiselna poteza je bila nagrajena z glasnimi ovacijami. Nastop je znova dobil krila z skladbo Sickman, s še nekaj nadaljnimi in zaključno Man in the "Box pa je bilo rednega dela konec. Vrnitev na oder je prinesla še dve izmed grunge himen - Would? In Rooster, ki sta obiskovalce ponesli daleč stran, sta med najboljšimi AiC skladbami in kot taki posedujeta tisti magični napoj, ki poslušalca ponese v evforično stanje in se iz njega ne prebudi še dolgo po koncertu. Na turneji bis vsebuje še skladbo Lesson Learned, a so jo tokrat izpustili in nas prikrajšali za nekaj minut druženja - razloga ne poznam, zagotovo pa to ni občinstvo, ki je na krilih odličnega nastopa pripravilo super atmosfero.
Alice in Chains imajo svoj nastop naštudiran, nič se ne zgodi po naključju, manjka spontanosti, v vsakem trenutku vedo, kje se nahajajo. Drugače povedano, nastop se od drugega nastopa praktično ne razlikuje, vseeno pa je v njihovem igranju moč čutiti tudi srce, in ne samo vonj denarja. Glavni kitarist in sovokalist Jerry Cantrell je vodja zasedbe. Je pisec skladb že vse od začetka, do trenutne pozicije v bandu, kjer ima v rokah vse vajeti, pa mu je pomagalo tudi karizmatično in nezvezdniško obnašanje. Pesmi se začnejo igrati na njegovo povelje, prižgana cigareta v njegovih rokah pa je znak za trenutek premora in čas za ogovoritev občinstva iz DuWallove strani. Zanimivo je opazovati DuWallov nastop. Vokalno vsako skladbo oddela identično, kot jo je moč slišati na studijskem posnetku, brez odstopanja, brez lastne interpretacije. Nekatere starejše skladbe, še posebaj mogočna "Love, Hate, Love" vsebujejo možnost vokalnih izletov oziroma oddaljitev od originala, a so se AiC odločili za natančno izvedbo teh del. DuWallu so verjetno zabičali, naj ne eksperimentira s plavanjem v vode lastne interpretacije. Dobro ali slabo? - odločitev je na vaši strani. Alice in Chains so svoj prepoznaven zvok zgradili na sinhronem, harmoničnem petju, praktično nobena skladba se mu ne izzoogne - nekatere skladbe vsebujejo celo samo harmonično petje. Kako zelo impresivno omenjena lastnost izpade v živo! DuWall in Cantrell sta pri tem zelo usklajena, za kar so bile potrebne kilometrske priprave, saj napake praktično ni bilo moč zaznati. Vokalista sta se nekajkrat poiskusila tudi v izmeničnem petju (predvsem pri refrenih). William DuWall je svojo nalogo opravil z odliko. To seveda ne pomeni, da je prepričal in spreobrnil vse nejeverne oboževalce, kateri častijo ikono pokojnega Staleya, a pokazal je zavidljivo predstavo, predstavo ki njegovo ime na glasbenem zemljevidu postavlja visoko. Lahko se postavimo v njegovo kožo - verjetno mora biti zelo neprijetno, ko na vsakem koraku živi v Staleyevi senci in ga ljudje primerjajo z njim. Dokazal je, da je dostojna zamenjava, v prihodnosti bo moral dokazati tudi, da ima hrbtenico in stopiti iz Staleyeve sence, če seveda želi premerljivim pogledom narediti konec.
Alice in Chains izkušnja na Dunaju je bila več kot prijetna. V svojem poslanstvu je sicer t.i. grunge glasba hrupna, umazana, totalno alternativna. Velika, "zrihtana" dvorana Gasometra, kristalno čisti zvok, kup roudijev in še več tehnike kot take negirajo bistvo umrlega grungea, a delček njegovega sporočila smo prisotni na nedeljskem koncertu vseeno dešifrirali... nagrada pa je bil nepozaben večer.
na vrh